Niti zloglasni Charlie jim ni bil kos

Berlinčani so se 13. avgusta pred 65 leti zbudili v spremenjeno mesto. Zahodni del mesta je bil čez noč obdan z žičnato ograjo in ob meji je začel rasti zid, ki je nato za 28 let mesto in prebivalce fizično razdelil na dva dela.

Zloglasni berlinski zid, Berliner Mauer po nemško, je v skoraj treh desetletjih obstoja postal simbol hladne vojne in delitve med komunizmom in demokracijo. Varovalo ga je 11.000 vzhodnonemških vojakov, ki so lahko streljali na vsakega, ki bi poskušal pobegniti. Beg je sčasoma otežil še t. i. pas smrti, okoli 100 metrov široko in ovir polno opustošeno območje vzdolž celotnega zidu, ki so ga iz 302 stražarskih stolpov osvetljevali reflektorji.

Simbol nemške delitve je bila sprva ulica Bernauer Strasse, saj so bile tu posledice gradnje zidu najbolj vidne. Zid je namreč čez noč ločil sosede in družine, ki so živele v sosednjih blokih. Na začetku so številni tamkajšnji Vzhodnoberlinčani pobegnili na Zahod, saj so kar skozi okna hiš skočili na drugo stran Berlina. Oblast Nemške demokratične republike (NDR) je to nato preprečila, tako da so okna najprej zazidali, kasneje pa porušili kar cele stavbe tam.

Ob 30. obletnici padca zidu smo že pisali o nekaterih neverjetnih uspelih pobegih. Berlinčani so neopaženo bežali po tunelih, ki so jih kopali tedne in mesece, z ugrabljenim vlakom, po napeti žici, s plavanjem čez reko, v doma izdelanem balonu na vroč zrak.

Vsega skupaj 5000 ljudem je uspelo pobegniti na drugo stran. Razstava na prostem na vogalu ulic Schützenstrase in Zimmerstrase pripoveduje zgodbo o tistih, ki jim ni uspelo. Pri poskusu bega jih je življenje izgubilo najmanj 140. Večinoma so padli pod streli stražarjev, nekateri pa so se tudi sami smrtno ponesrečili.

Ena lokacija je bila za pobeg še posebej drzna, zloglasni Checkpoint Charlie, mejni prehod v okrožju Kreuzberg, ki je ločeval vzhodni in zahodni del mesta. Njegovo ime izhaja iz fonetične abecede zveze Nato (Alpha, Bravo, Charlie, Delta ...). Po mejnih prehodih Helmstedt-Marienborn (Alpha) in Dreilinden-Drewitz (Bravo) je bil Checkpoint Charlie tretja kontrolna točka, ki so jo zavezniki odprli v Berlinu in okolici.

Že leta 1945 ob koncu druge svetovne vojne so zavezniki Berlin razdelili na štiri sektorje – Francija je nadzorovala severozahodni, Anglija zahodni in ZDA jugozahodni del mesta. Sovjetska zveza je imela pod nadzorom celoten vzhodni del Berlina. Leta 1949 sta nastali dve državi, zahodni del so poimenovali Zvezna republika Nemčija (ZRN), vzhodni pa Nemška demokratična republika (NDR).

Kontrolna točka Charlie na ulici Friedrichstrasse je povezovala ameriški in sovjetski sektor, tam so se odvijali najbolj dramatični pobegi z vzhodne strani zidu, pišejo spletne strani, posvečene turističnim ogledom mesta. Še danes je Checkpoint Charlie namreč ena najbolj obleganih turističnih točk v mestu.

Na prvotnem mestu (znova) stojijo carinarnica in vreče s peskom, naokrog pa postavajo stražarji v ameriških uniformah. Čeprav ne gre za dejanske vojake, ampak za študente in igralce, ki bi radi zaslužili kakšen evro, so selfiji z njimi obvezen del postanka tam. Sproščeno vzdušje danes še zdaleč ne odraža temačnih dni preteklosti.

Konec oktobra 1961 je bil svet znova na robu svetovne vojne, in to prav na Checkpoint Charlieju. Nasproti so si 16 ur stali ameriški in sovjetski tanki v polni bojni pripravljenosti, preden se je incident rešil po diplomatski poti. Povod za spor je bila zahteva vzhodnonemških stražarjev, ki so želeli vpogled v dokumente ameriškega diplomatskega starešine, čeprav je bilo zaveznikom gibanje dovoljeno po vsem Berlinu.

Meja med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom sicer ni bila neprodušno zaprta, vendar je bil prehod mogoč samo preko peščice strogo zastraženih kontrolnih točk, mimo vojakov in mejnih stražarjev ter vseprisotnega Stasija, vzhodnonemške tajne policije. Skrbno niso pregledovali samo dokumentov potnikov, ampak tudi njihova vozila.

Tega se je dobro zavedal tudi Heinz Meixner. 20-letni Avstrijec se je ravno v času zaostrovanja zaposlil kot strugar in preselil v Zahodni Berlin, ker pa je bil tujec, je lahko prehajal skozi kontrolne točke sem in tja. Na študentskem plesu v Vzhodnem Berlinu se je zaljubil v lepo domačinko Margarete Thurau.

Ko je ta zaprosila za dovoljenje za izselitev v Avstrijo, ji je komunistična policija odvrnila, naj se s svojim mladeničem poroči v Vzhodnem Berlinu in se tam ustali. "Takoj ko sem to slišal, sem se odločil, da jo spravim ven," njegovo odločitev povzema revija Time. Skrbno se je lotil neverjetnega načrta, pisal se je maj 1963.

Da bi si dobro ogledal komunistično stran mejnega prehoda za tujce na Friedrichstrasse, je Meixner ustavil svoj motocikel blizu zapornice, ki je zapirala zadnji izhod na berlinskem zidu. Pretvarjal se je, da ima težave z motorjem, izmeril višino jeklene prečke in ugotovil, da je manj kot meter nad cestiščem.

Naslednji korak je bilo prečesavanje agencij za najem avtomobilov v Zahodnem Berlinu, da bi našel enega, ki je dovolj nizek, da bi lahko zdrsnil pod zapornico. Izbral je športni avtomobil, rdeči Austin-Healey Sprite, ki je bil brez vetrobranskega stekla visok 90 centimetrov. Ničesar ni hotel prepustiti naključju, zato je iz pnevmatik izpustil še nekaj zraka, da bi avto še dodatno znižal.

Za drzen podvig si je izbral nedeljo malo po polnoči. V avtomobilu ni bil sam, njegova zaročenka se je stiskala v ozkem predelku za voznikovim sedežem, bodoča tašča pa v prtljažniku.

Pripeljal je do prve barikade na vzhodnoberlinski strani kontrolne točke Charlie. Stražarju je pokazal svoj avstrijski potni list, ta mu je nakazal, naj nadaljuje do carinske lope. Namesto da bi tam ustavil, pa je pritisknil na plin, obvozil vse ovire in švignil mimo presenečenega policista. Pred njim pa je bila še zadnja zapornica, tista, ki jo je meril. Za trenutek se je že zdelo, da je vseeno postavljena prenizko, a sklonil je glavo, še bolj pospešil in se izstrelil v Zahodni Berlin. Vozil je tako hitro, da je za seboj pustil 96-metrsko sled pnevmatik, ko je končno zaviral.

Ameriški stražarji so potrebovali nekaj časa, da so si opomogli od šoka ob nočni prikazni, ki je pridrvela iz teme. Meixner je Američanom povedal: "Predvideval sem, da bodo stražarji potrebovali tri sekunde, da bodo izvlekli orožje, ko bodo ugotovili, kaj nameravam. Menil sem, da mi lahko uspe s temi tremi sekundami rezerve. Poleg tega sem Margaretino mater v prtljažniku obdal s 30 opekami, če bi se začelo streljanje."

Streli so na premikajoče se vozilo odjeknili tudi avgusta 1986, ko je mimo nadzorne točke Charlie prihrumel tovornjak prekucnik, ki je rušil vse pred seboj.

In v kabini sta sedela Martina Ley in Hans-Joachim Pofahl, ki sta se odločila za preboj skozi ovire s silo. Kot piše nemški Welt, je 26-letnica s seboj vzela tudi svojega malčka. "Čeprav so stražarji začeli streljati, je pobeg uspel," dodajajo.

Berlin Experiences povzema zgodbo iz leta 1965, ki jo na seznamu najbolj nenavadnih pobegov označuje zaradi spontanosti in trenutnega navdiha. Sklicujejo se na Stasijeve dosjeje in opisujejo 20-letnega Nemca z vzhodnega dela, ki je hodil po Friedrichstrasse, ko se je ustavil ameriški avtobus, ki se je čez kontrolno točko Charlie vračal v Zahodni Berlin.

Ko se je vozilo ustavilo pred kontrolno točko, se je mladenič nenadoma zavedel, da avtobus zakriva pogled mejnim stražarjem. Ko se je avtobus začel premikati, se je približal in ga uporabil kot ščit ter tako popolnoma neopaženo prečkal enega najbolj varovanih mejnih prehodov v mestu.

Checkpoint Charlie je zaradi svoje pestre zgodovine postal tudi ljubljenec Hollywooda, zloglasna nadzorna točka se je med drugim znašla v klasiki Jamesa Bonda. Ko je junija 1988 Zahodni Berlin obiskal zvezdnik Sylvester Stallone, da bi promoviral tretji del franšize Rambo, so mu vstop v Vzhodni Berlin zavrnili.

Je pa odšel v muzej, posvečen pobegom čez berlinski zid, in tam spoznal 22-letno medicinsko sestro Liane Sündermann, ki je le nekaj dni prej prebegnila z vzhoda. Osupnila ga je pripoved, kako se je skrila v predelan sedež malega Minija svojega fanta. Kot je poročal Los Angeles Times, jo je akcijski zvezdnik objel, poljubil na lice in zbranim dejal: "V mojih očeh je prava junakinja ona."

Dobro leto dni za tem je berlinski zid vendarle padel, demokratično vrenje je spodjedlo njegove temelje. Padel je 9. novembra 1989, Berlin pa je znova postal enoten. Kmalu zatem sta se združila še ZRN in NDR, Nemčija je postala eno.