Nobelova nagrada za literaturo Abdulrazaku Gurnahu

Gurnah se je rodil leta 1948 in odraščal na otoku Zanzibar, a je v Veliko Britanijo kot begunec prišel konec šestdesetih let. Do nedavne upokojitve je bil profesor angleške in postkolonialne književnosti na Univerzi Kent v Canterburyju.

V svoji karieri je objavil deset romanov in številne kratke zgodbe. Tema beguncev se razteza skozi vsa njegova dela. Pisati je začel kot 21-letnik. In čeprav je bil njegov prvi jezik svahili, je kasneje angleščina postala njegovo literarno orodje. Med vidnejše pisce se je prebil leta 1994 z romanom Raj, kjer je opisoval svoje raziskovalno potovanje v Vzhodno Afriko okoli leta 1990. Gre za zgodbe o odraščanju in žalostno ljubezensko zgodbo, kjer trčijo različni svetovi in sistemi prepričanj. 

Gurnah v svojih delih obravnava begunsko izkušnjo, pri čemer se osredotoča na identiteto in samopodobo. O tem pričata tudi romana Admiring Silence (1996) in By the Sea (2001). V obeh romanih, napisanih v prvi osebi, je molk predstavljen kot begunčeva strategija, da zaščiti svojo identiteto pred rasizmom in predsodki, pa tudi kot sredstvo za izogibanje trku med preteklostjo in sedanjostjo, kar pa povzroči razočaranje in pogubno samoprevaro."Liki se znajdejo v razkolu med kulturami in celinami, med življenjem, ki je bilo, in življenjem, ki ji je in ki jih čaka. To je negotovo stanje, ki ga nikoli ni mogoče rešiti."

Pisateljevi liki se znajdejo v vrzeli med kulturami in celinami, med življenjem prej in potem; to je negotovo stanje, ki ga ni mogoče razrešiti. Različico te vrzeli najdemo tudi v Gurnahovem sedmem romanu Desertion, v katerem preko tragične ljubezenske zgodbe osvetli velike kulturne razlike v kolonizirani vzhodni Afriki.

Pisateljeva predanosti resnici in njegov odpor do poenostavljanja sta osupljiva. Njegovi romani se odmikajo od stereotipnih opisov in odpirajo naš pogled na kulturno raznoliko vzhodno Afriko, ki je marsikomu neznana v drugih delih sveta. V Gurnahovem literarnem vesolju se vse spreminja – spomini, imena, identitete. Neskončno raziskovanje, ki ga poganja intelektualna strast, je prisotno v vseh njegovih knjigah in je enako vidno zdaj kot na začetku njegovega pisanja, so še zapisali pri Švedski akademiji.

Gurnah je začel pisati v izgnanstvu, vendar se njegova dela nanašajo na njegov odnos do kraja, ki ga je zapustil. Spomin je tako ključnega pomena za nastanek njegovega dela. Z romanesknim prvencem Memory of Departure iz leta 1987, v katerem pripoveduje o neuspeli vstaji, ostaja na afriški celini. Tudi v svojem druge delu z naslovom Pilgrims Way iz leta 1988 raziskuje večplastno resničnost življenja v izgnanstvu. Protagonist romana Daud se v svoji novi domovini, Veliki Britaniji, sooča z rasističnim ozračjem. Potem ko je poskušal prikriti lastno preteklost, ga ljubezen do ženske spodbudi, da pove svojo zgodbo. Na to delo se tematsko navezuje tudi roman The Last Gift iz leta 2011.

Pisatelj pogosto dopusti, da njegove skrbno zgrajene pripovedi pripeljejo do končnega uvida. Primer tega je njegov tretji roman Dottie (1990), portret temnopolte ženske s priseljenskim ozadjem, ki odrašča v težkih razmerah v rasno obarvani Veliki Britaniji v 50. letih minulega stoletja. Zaradi materinega molka nima povezave z družinsko zgodovino, obenem se v Veliki Britaniji, kjer je odrasla, počuti izkoreninjeno. Leta 2017 je izšel njegov roman Gravel Heart, njegov zadnji roman Afterlives iz leta 2020, pa se nadaljuje tam, kjer se konča roman Paradise.

Lani je Nobelovo nagrado za literaturo dobila ameriška pesnica Louise Glück, saj se je, kot kaže, Švedska akademija po ameriškem kantavtorju Bobu Dylanu (2016) in avstrijskem pisatelju Petru Handkeju (2019) odločila za "varnejšo izbiro".

Nobelova nagrada za literaturo je že skoraj desetletje šla v roke avtorjem z Zahoda. Zadnji Nobelovec, ki ni bil Evropejec niti Američan, je bil leta 2012 Kitajec Mo Jan. Literarni kritik pri švedskem dnevniku Dagens Nyheter Jonas Thente po pisanju francoske tiskovne agencije AFP verjame, da si podeljevalci nagrade "resnično želijo odkriti genija z doslej zapostavljenega območja".

Teden Nobelovih nagrad se je v ponedeljek začel z razglasitvijo nagrajenca za medicino. Nagrade za področja znanosti in književnost bodo decembra zaradi pandemije tako kot lani podelili v državah prejemnikov in ne na tradicionalni slovesnosti v Stockholmu. Nagrajenci prejmejo deset milijonov švedskih kron (nekaj manj kot milijon evrov).

Gurnah ob prejemu nagrade: Počakati sem moral na uradno razglasitev, da sem dojel

Gurnah je bil danes o izjemnem priznanju obveščen v kuhinji. Kot je dejal predsednik odbora za nagrado Anders Olsson, so z njim opravili dolg, dober pogovor. Gurnah pa je za britanski BBC dejal: "Bilo je takšno presenečenje, da sem moral počakati na uradno razglasitev, da sem dojel."

Gurnah je za BBC povedal tudi, da je Švedski akademiji izjemno hvaležen za priznanje, ki so mu ga izrekli s podelitvijo Nobelove nagrade za literaturo: "To je preprosto odlično - gre za tako veliko nagrado in tako dolg seznam izjemnih avtorjev - še vedno ne morem verjeti."

Britanski Guardian poroča, da od leta 1986, ko je nagrado prejel nigerijski dramatik, romanopisec, pesnik in esejist Wole Soyinka, prestižne Nobelove nagrade za literaturo ni prejel temnopolti afriški avtor, Gurnah pa je na sploh prvi tanzanijski literat, ki mu je pripadla ta čast.

Gurnahova dolgoletna urednica pri založbi Bloomsbury Alexandra Pringle je presodila, da je Nobelova nagrada za Gurnaha kar najbolj zaslužena, sploh glede na to, da njegovo delo doslej ni bilo prepoznano. "On je eden največjih živečih afriških pisateljev in doslej ga ni nihče opazil. To me je preprosto ubijalo. Minuli teden sem ustvarila podcast, v katerem sem zapisala, da je Gurnah eden tistih, ki se jih preprosto ignorira, zdaj pa se dogaja tole," je njene besede povzel Guardian.