Sedem planincev iz Splita, Solina, Kaštela in Žrnovnice je minuli konec tedna pod vrhom Tosca odnesel snežni plaz. Trije so umrli - izkušeni vodnik in alpinist Marijo Boka ter brata Roko in Andrija Kovačev.
Župan Kaštela se je odločil, da bo v soboto na območju Kaštela dan žalovanja. Zastave bodo tako spuščene na polovici droga, odpovedane bodo prireditve z zabavno vsebino, vse gostinske obrate pa so ob tem pozvali, naj svoje delovanje prilagodijo dnevu.
Skoraj teden dni po tragediji so se štirje preživeli planinci odločili, da spregovorijo. "Zaradi družin pokojnih," je za Slobodno Dalmacijo, ki jo povzema Net.hr, dejala planinka Mia Mihanović, njen kolega Bernard Mandušić pa je dodal, da si želijo, da javnost izve resnico. Četverica je jasna - Marijo Boka je vedno poskrbel, da so imeli s seboj primerno opremo, sicer se na pot sploh ne bi odpravili.
V soboto zjutraj so se s parkirišča na Pokljuki odpravili proti planinskemu domu Vodnik. Tam so pojedli in se nato odpravili proti vrhu Triglava - do planinskega doma Planika - kasneje pa so nadaljevali vzpon proti vrhu. Okoli 19.30 so se vrnili v dom, povečerjali, se pogovarjali, šalili in nato zaspali. Nato je nastopila usodna nedelja.
'Odneslo jih je v brezno'
Zjutraj je bilo po besedah Bernarda zunaj več snega, kot ga je bilo napovedanega, zaradi česar so se posvetovali s tamkajšnjim vodnikom. Ta jih je opozoril, da se morajo zaradi slabega vremena izogniti delu poti ter da se ne smejo vračati skozi gozd. Tako so se odpravili v koloni, med prvim in zadnjim je bilo med 15 in 20 metrov razdalje. Hodili so pol ure, ko se je zgodila tragedija.
Na čelu kolone je bil kot vodnik Marijo Boka, ki je bil tudi najbolj izkušen. Sledili so mu Mia Mihanović, nato Tonći Leskur, za njim brata Andrija in Roko Kovačev, nato pa še Bernard Mandušić in Dubravko Perić. Plaz je odnesel prvih pet in vsem za vedno spremenil življenje.
"Naloga zadnjega v koloni je, da nikogar ne pusti za seboj. To pomeni, da sem videl praktično celotno nesrečo," je priznal Dubravko Perić, ki je poudaril, da se je vse zgodilo nenadoma: "Nobenega zvoka, nobenega groma ni bilo. Kot bi prek njih potegnil z ogromno verigo - vse je postalo belo. Lahko sem le zavpil, naj se sklonijo."
Kot je dodal, si ob sneženem plazu predstavljaš kaos in glasno bobnenje. "Bilo ni ničesar od tega. Nekaj sekund in ni jih bilo več. Videl sem Mio in Tonćija, trije so bili pogrešani. Odneslo jih je v brezno."
Med čakanjem na reševalce še trije plazovi
"Bila sem le kakšen meter stran od Marija. On je hodil pred mano in utiral pot. Po tem se spomnim le, da sem nenadoma začutila plaz," je opisala Mihanovićeva. Kot je dejala, je takrat zakopala palice in noge globoko v sneg in le čakala: "Čutila sem, kako se je sneg nalagal name, me skušal odnesti, a z vsem, kar sem imela, sem se oklepala, da ostanem, da me ne odnese v smrt."
Trajalo je nekaj sekund, ko se je uspela dvigniti, pa je opazila, da "Boke ni več pred mano". "Nisem slišala njegovega krika, niti nisem videla, da bi ga odneslo. Takoj sem začela kopati, kjer sem ga nazadnje videla pred plazom, a ga nisem našla," je dejala. Kasneje se je uspela prebiti do drevesa, na katerega se je nato privezala, da je v primeru novega plazu ne bi odneslo.
Tik za njo je bil Tonći Leskur, ki je dejal, da bi plaz zagotovo odnesel tudi njega, če ne bi bilo Dubravka Perića. "Nenadoma je zavpil: 'Dol!' Nagonsko sem se sklonil in začutil, kako sneg leti preko mene," je opisal.
Tudi on se je, ko se je sneg okoli njega umiril, ozrl po svojih prijateljih. Pred seboj je videl le Mio, Boke pa ne. "Obrnil sem se in videl, da tudi bratov ni za menoj. Začeli smo kopati - prvih 15 do 20 minut je najpomembnejših za njihovo preživetje. Kopali smo z rokami in palicami, a smo hitro ugotovili, da jih ni več, da jih je plaz odnesel v brezno," je povedal.
Ob tem so vsi spoznali, da so še vedno ogrožena tudi njihova življenja, zato so zatočišče poiskali za skalo in drevesi. "To je bilo naše edino zavetje. Med čakanjem na reševalce se je sprožil še en plaz, kmalu za tem pa še eden in še četrti.," je dejal Leskur.
'Vidljivost je bila nična. Eden od reševalcev je ob prihodu celo zdrsnil'
Reševalci so se do njih prebijali okoli štiri ure; polet s helikopterjem namreč zaradi vremena ni bil mogoč. Kljub temu so bili planinci presenečeni, da se jim je uspelo tako hitro prebiti do njih ter da jih je že v prvi skupini prišlo okoli 30.
"Vidljivost je bila nična. Eden od reševalcev je ob prihodu celo zdrsnil. V zadnjem trenutku smo ga prijeli za roke, da ne bi še on zgrmel v brezno," je opisal Tonći Leskur.
Kot so opisali, so bili tudi slovenski reševalci ob prihodu na kraj presenečeni, da se je kaj takšnega lahko zgodilo. "Slovenci so nam povedali, da je bila to najtežja reševalna akcija v zadnjih 30 letih," je dejal Bernard Mandušić. Najprej so našli truplo vodnika, a kmalu za tem se je sprožil nov plaz, zato so iskanje zaustavili: "Tudi njihova življenja so bila ogrožena."
Tudi ob vračanju v dolino so po pripovedovanju potrebovali okoli štiri ure, zaradi česar ocenjujejo, da je bil prihod reševalcev navkreber po nezbitem snegu resnično hiter. "Vsi so bili res prijatni, od reševalcev, do policistov," so povedali ter dodali, da so jih morali policisti glede dogodka seveda zaslišati, kar jim ni bilo lahko: "A to so morali storiti po protokolu, razumemo."
Najhujši so bili sicer zane trenutki, ko so izvedeli, da je mrtev še eden od njihovih prijateljev. "Vsakič, ko so nam sporočili, da so našli enega od pogrešanih, a da žal mrtvega, smo se ponovno zlomili. Do zadnjega smo upali. Bili so močni fantje, verjeli smo, da se bodo izpod snega izkopali kar sami, da se bodo vrnili," so povedali preživeli.
