'Nočem umreti in nočem ubijati'

Nemčija je ena od ključnih nosilcev evropske misije EUMAM Ukraine, v okviru katere države članice usposabljajo ukrajinske vojake za uporabo zahodnega orožja, bojno medicino, razminiranje, oklepno bojevanje in številna druga področja. Do začetka letošnjega leta je bilo v okviru misije po Evropi izurjenih približno 87.000 ukrajinskih vojakov, samo v Nemčiji pa do februarja več kot 25.000. Po novejših podatkih, ki jih navaja nemški tednik Die Zeit, je številka v Nemčiji medtem narasla na približno 29.000.

Toda vsi se v Ukrajino ne vrnejo.

Die Zeit je govoril z desetimi ukrajinskimi vojaki, ki naj bi samo letos zapustili najmanj dve nemški vojaški vadišči.

Med njimi je Volodimir Šulgin. V Nemčijo naj bi prišel na vojaško usposabljanje, po lastnih navedbah pa je na vadišču Altengrabow doživel slabo izkušnjo. Trdi, da ga je med boleznijo udaril podčastnik, ukrajinski častnik pa naj bi mu pozneje grozil zaradi njegove morebitne vrnitve v Ukrajino. Po zdravljenju v berlinski bolnišnici se na vadišče ni več vrnil. V Magdeburgu se je srečal z ženo, otrokoma in taščo ter zaprosil za azil. Pravi, da ne želi ne umreti ne ubijati.

Drugi vojaki, s katerimi so govorili nemški novinarji, so kot razloge za odhod navajali izčrpanost, slabo ravnanje, družinske okoliščine in nasprotovanje načinu mobilizacije v Ukrajini.

Nemško obrambno ministrstvo je potrdilo, da pozna primere ukrajinskih vojakov, ki so se med urjenjem v Nemčiji izginili. Bundeswehr pa ob tem poudarja, da ugotavljanje dezerterstva ni njihova naloga, saj vojaki ves čas ostajajo pripadniki ukrajinskih oboroženih sil.

Nemške številke same po sebi še ne pomenijo množičnega razpada programa usposabljanja. Če je bilo v državi izurjenih približno 29.000 ukrajinskih vojakov, primeri "pobegov" predstavljajo le manjši delež.

Toda pojav sovpada z bistveno večjo težavo znotraj same Ukrajine.

Po podatkih iz Kijeva, ki jih povzema Die Zeit, naj bi od začetka vojne dezertiralo najmanj 60.000 ukrajinskih vojakov, proti približno 250.000 pripadnikom vojske pa naj bi tekli postopki zaradi nedovoljene odsotnosti iz enot. 

Razlika v primerjavi z začetkom vojne je očitna. V prvih letih evropskega programa so na usposabljanja v tujino pogosto prihajali izkušeni vojaki. Danes Ukrajina v države EU vse pogosteje pošilja tudi mobilizirane in neizkušene rekrute, medtem ko je novih prostovoljcev precej manj.

In prav mobilizacija je postala eno politično in družbeno najbolj občutljivih vprašanj v Ukrajini.

Ukrajina po več letih vojne potrebuje ogromno število ljudi, ne le za nadomeščanje mrtvih in ranjenih, ampak tudi za menjavanje vojakov, ki so na fronti že zelo dolgo.

Toda sistem vpoklica spremljajo očitki o neenakosti, korupciji in nasilnem ravnanju posameznih mobilizacijskih uradov. Kritike povzročajo tudi izjeme, zaradi katerih so zaposleni v določenih strateških panogah zaščiteni pred vpoklicem, medtem ko drugi te možnosti nimajo.

Na družbenih omrežjih se redno pojavljajo posnetki fizičnih spopadov med rekrutacijskimi uradniki in moškimi, ki se želijo vpoklicu izogniti. Tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je nekatere takšne metode že označil za nesprejemljive oziroma sramotne.

Za Kijev je problem skoraj nerešljiv, saj država za nadaljevanje vojne potrebuje nove vojake, hkrati pa mora preprečiti, da bi vse bolj odločna mobilizacija še dodatno zmanjšala zaupanje prebivalstva.

Tu se zgodba dodatno zaplete, poroča nemški Focus. Dejstvo, da nekdo ne želi nazaj na fronto, mu samo po sebi še ne daje pravice do azila. Ukrajina se namreč brani pred rusko agresijo, zato zgolj strah pred bojem, izčrpanost ali želja ostati z družino praviloma niso razlogi, zaradi katerih bi posameznik avtomatično dobil status begunca.

Drugače bi lahko bilo, če bi mu ob vrnitvi grozila nesorazmerna kazen, nečloveško ravnanje ali prisila k dejanjem, ki bi pomenila kršitev mednarodnega prava.

Po ukrajinskem kazenskem zakoniku je dezerterstvo v času vojnega stanja lahko kaznovano z večletno zaporno kaznijo. Toda tudi tu ostaja ključno vprašanje, ali je posamezni vojak dejansko dezertiral ali je šlo zgolj za nedovoljeno odsotnost.

Pri začasni zaščiti v Nemčiji prav tako ni popolne pravne jasnosti. Nemško notranje ministrstvo naj bi po navedbah Die Zeit menilo, da vojaki, poslani v Nemčijo posebej na vojaško usposabljanje, praviloma niso avtomatično upravičeni do istega statusa kot civilisti, ki so pred vojno pobegnili iz Ukrajine. Del pravnih strokovnjakov temu nasprotuje in opozarja, da evropska ureditev začasne zaščite temelji predvsem na izvoru in okoliščinah razselitve. Šulginov azilni postopek še ni končan.

Težave s pomanjkanjem ljudi niso samo ukrajinske. Prav nasprotno: po oceni ameriškega Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) je Rusija od začetka obsežne invazije februarja 2022 do junija letos utrpela približno 1,4 milijona bojnih izgub, kamor sodijo mrtvi, ranjeni in pogrešani. Med 400.000 in 450.000 ruskih vojakov naj bi bilo ubitih. Ukrajinske izgube CSIS ocenjuje na 525.000 do 625.000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih, med njimi naj bi bilo od 125.000 do 150.000 mrtvih. Skupne vojaške izgube obeh strani so tako po teh ocenah presegle dva milijona.

Toda same absolutne številke ne povedo vsega. Rusija ima bistveno več prebivalcev in večjo vojsko, zato lahko izgube lažje nadomešča. Ukrajina izgublja manj vojakov, vendar večji delež svojega precej manjšega človeškega potenciala. Po ocenah vojaških analitikov, ki jih povzema New York Times, naj bi bilo na fronti več kot 400.000 ruskih vojakov proti približno 250.000 ukrajinskim. Prav ta razlika pomaga pojasniti, zakaj je vprašanje mobilizacije za Kijev postalo tako kritično.

Tudi Rusija sicer vse težje nadomešča svoje izgube. CSIS ocenjuje, da je letos mesečno izgubljala od 30.000 do 34.000 vojakov, medtem ko naj bi pridobila približno 27.000 novih rekrutov na mesec. Moskva je vrste skozi vojno dopolnjevala z visokimi denarnimi nagradami za podpis pogodb, rekrutiranjem zapornikov in drugimi ukrepi, dodatno pomoč pa so predstavljali tudi severnokorejski vojaki.

Ob tem pa so vse glasnejše govorice, da Moskva pripravlja novo, veliko mobilizacijo. Po navedbah ukrajinske vojaške obveščevalne službe naj bi ruski generalštab pripravil načrt za vpoklic dodatnih 600.000 ljudi v letih 2026 in 2027 – 300.000 letos in še toliko prihodnje leto. Rusija teh navedb ni potrdila.

Ogromna ruska cena se ob tem ne pretvarja v velike ozemeljske premike. Na nekaterih ključnih delih fronte so ruske sile v prvi polovici letošnjega leta napredovale povprečno le 50 do 90 metrov na dan. CSIS takšen tempo uvršča med najpočasnejše v vojnah zadnjega stoletja in ga primerja celo z izčrpavajočimi ofenzivami prve svetovne vojne.

Spomladi se je ruski ozemeljski nadzor celo nekoliko zmanjšal. Aprila in maja so ruske sile po oceni CSIS izgubile približno 400 kvadratnih kilometrov več ozemlja, kot so ga osvojile, čeprav Rusija še vedno nadzoruje okoli petino Ukrajine, če vključimo Krim in območja Donbasa, ki jih je obvladovala že pred februarjem 2022.

Sekretar parlamentarnega odbora za obrambo Roman Kostenko je medtem razkril, da Kijev pripravlja spremembe mobilizacijskega sistema, ki bi lahko posegle celo v starostno mejo za vpoklic. Podrobnosti še niso znane, prav tako ni povedal, ali bi se meja znižala ali zvišala. Trenutno so v času vojnega stanja mobilizaciji praviloma podvrženi ukrajinski moški, stari od 25 do 60 let.

Po Kostenkovih besedah finančne spodbude, s katerimi je država poskušala več ljudi privabiti k prostovoljnemu podpisovanju pogodb z vojsko, niso bistveno povečale rekrutiranja. Ukrajina zato ne namerava opustiti obvezne mobilizacije in preiti na povsem prostovoljni sistem.

Za zdaj naj ne bi bilo načrtov za odpravo izjem za starše treh ali več otrok, prav tako ne za obvezno mobilizacijo žensk, njihovo služenje naj bi ostalo prostovoljno.