Norveški zaporni sistem in zakaj ima Breivik možnost zaslišanja za predčasen izpust?

Od najtemnejšega dneva norveške zgodovine je minilo dobro desetletje, a spomin na 77 žrtev domačega terorizma ostaja še kako živ. Danes se je desničarski skrajnež Anders Breivik znova znašel v luči medijske pozornosti. Pričelo se je namreč zaslišanje za njegov predčasen izpust iz zapora. Breivik je sicer za bombni napad in strelski pohod, v katerih je skupaj umrlo 77 ljudi, dobil "le" 21 let zaporne kazni. Vendar pa to še ne pomeni, da bo po prestani dosojeni kazni lahko zakorakal iz zapora.

Norveška lahko v teoriji zaporno kazen podaljšuje do konca obsojenčevega življenja

"Dolge zaporne kazni niso specifične za Norveško, kar potrjuje tudi dejstvo, da znaša povprečna dolžina zaporne kazni tam približno osem mesecev,"  pravi dr. varstvoslovja in profesor na Fakulteti za varnostne vede Rok Hacin. Država prav tako ne pozna dosmrtnega zapora, "najdaljša zaporna kazen, ki se lahko izreče, pa je prav 21 let oz. z zadnjimi spremembami kazenske zakonodaje 30 let za specifična kazniva dejanja zoper človečnost".

"Anders Behring Breivik je prejel 21 let zaporne kazni z možnostjo preventivnega pridržanja. To je specialna oblika kaznovanja na Norveškem, ki nadomešča dosmrtni zapor, saj omogoča državi, da podaljšuje zaporno kazen (v teoriji) do preostanka obsojenčevega življenja," pojasnjuje.

Kazen, ki jo je prejel Breivik, ob tem predvideva tudi možnosti predčasnega odpusta po desetih letih prestane kazni. "Gre za običajno prakso pri izreku tovrstne kazni, a menim, da so njegove možnosti za uspeh na zaslišanju zelo majhne, če ne že nične," ocenjuje sogovornik. Največje odkritje njegovega ponovnega zaslišanja, ki se je zaključilo v petek, je namreč morda prav to, da Breivik še vedno noče prevzeti odgovornosti za napade 22. julija 2011.

Obsojeni množični morilec in terorist je namreč med zaslišanjem za pogojni izpust trdil, da je grozovita dejanja storil, ker so mu "oprali možgane". "Za to nisem sam kriv. Skoraj vso odgovornost za napad tako nosijo tisti, ki perejo možgane in radikalizirajo ljudi na spletu," je trdil in odgovornost pripisal neonacistični skupini Blood & Honor.

Zaradi Breivikovega vedenja na zaslišanju Hacin domneva, da osebje iz zapora ni podalo pozitivne ocene glede njegove resocializacije in odprave nevarnosti, ki bi jo predčasnem izpust predstavljal za družbo. "O tem odloča sodišče, samo stanje obsojenca pa spremlja zaporsko osebje v zaporih. Naloga slednjih je resocializacija obsojenca, ki pa ni vedno uspešna," pojasnjuje ter dodaja, da sodišče ob tem preuči poročila zaporskih delavcev o napredku ali nenapredku specifičnega osebe, ki je na zaslišanju.

Tudi psihiatrična poročila pred začetkom zaslišanja opozarjajo, da se Breivik ni spremenil ter da mu ni mogoče zaupati. Bomo pa v prihodnje, kot izpostavlja Hacin, najverjetneje priča podobnim zaslišanjem, saj imajo obsojenci na tovrstno kazen po norveški kazenski zakonodajo možnost zaslišanja za izpust iz zapora vsakih pet let.

'Medijska pokritost omogoča forum za širjenje Breivikovih idej'

Breivikovo dejanje, ki ga je zakrivil 22. julija 2011, ni le dejanje množičnega umora, temveč tudi dejanje domačega terorizma, je jasen sogovornik. "Eden izmed temeljnih ciljev terorizma je širjenje ekstremistične propagande in vplivati na spremembe v širši družbi z izvajanjem nasilnih kaznivih dejanj in širjenjem strahu," razlaga.

Dodaja, da medijska pokritost tako sojenja kot tudi trenutnega zaslišanja Breiviku omogoča forum za širjenje njegovih idej, kar se vidi tudi v njegovem vedenju na sodišču. "Iz tega verjetno izhaja njegova izjava o 'tretjem valu' širjenje ekstremistične propagande," meni Hacin. 

A kot pravi, ob tem medijska pokritost in izpostavljanje tako odmevnih primerov daje javnosti tudi sporočilo, "da ima, ne glede na težo kaznivega dejanja, vsak storilec pravico do poštenega sojenja". To pa po njegovem mnenju utrjuje zaupanje državljanov v pravno državo.

Tako na Norveškem kot v Sloveniji je prestajanje zaporne kazni usmerjeno v resocializacijo obsojenca

Skandinavija, posledično pa tudi Norveška, je sicer znana po milejšem kazenskem sistemu. "Norveški zaporski sistem temelji na rehabilitaciji in ponovni reintegraciji obsojencev nazaj v skupnost," pojasnjuje sogovornik. Kot pravi, je Norveška skupaj z ostalimi skandinavskimi državami vodilna na področju tretmaja in resocializacije obsojencev ter predstavljajo zgled preostalim evropskim in svetovnim zaporskim sistemom oziroma sistemom izvrševanja kazenskih sankcij.

Tamkajšnji zaporni sistem z namenom "normalizacije" zaporne kazni za obsojenca in njegove uspešne reintegracije nazaj v skupnost tudi intenzivno sodeluje z lokalno skupnostjo in zunanjimi institucijami, kot so knjižnice in izobraževalne ustanove.

V tem je slovenski zaporni sistem celo podoben norveškemu: "Tudi pri nas je prestajanje zaporne kazni usmerjeno v resocializacijo obsojenca in ne v kaznovanje, prav tako slovenski zaporski sistem intenzivno sodeluje z lokalno skupnostjo."

Kot dodaja Hacin, so podobnosti vidne tudi v velikosti zaporov, saj oba sistema temeljita na manjših zaporih, kjer je z nekaj izjemami do 100 obsojencev. Med izjemami je na primer Dob, ki ima mest za 468 obsojencev. "To omogoča razvoj kvalitetnih odnosov med obsojenci in zaporskimi delavci ter posledično učinkovito izvajanje tretmaja," pojasnjuje in doda, da tako teorija kot tudi praksa učita, da so majhni zapori do 100 obsojencev najprimernejši za izvajanje resocializacije obsojencev.

"Pri nas tovrstnih oblik podaljšanja kazni, kot jih imajo na Norveškem, ne poznamo," pove profesor. Obsojenec tako po prestani kazni, ki jo je določilo sodišče, ne glede na to, ali je oseba resocializirana ali ne, odide iz zapora.

Vendar pa sogovornik ob tem izpostavlja, da obsojenci v Sloveniji, ki ne sodelujejo v tretmajskih programih in ki po mnenju zaporskih delavcev predstavljajo nevarnost, nimajo možnosti pridobiti ugodnosti v obliki predčasnega odpusta: "To pomeni, da morajo zaporno kazen prestati v celoti."

Bi se norveški sistem obnesel tudi v Sloveniji?

Hacin ob tem poudarja, da neposredne preslikave zaporskih modelov med državami niso najboljše, saj bi bilo treba ob tem "upoštevati celo paleto drugih dejavnikov, kot so kultura države, ekonomsko stanje, kazenska zakonodaja, kaznovalna praksa in tudi struktura kriminalitete".

"Kako bi tovrstna praksa delovala pri nas, je težko oceniti, saj je šla Slovenija v zadnjih letih (bolj) v smeri zaostrovanja kazenske zakonodaje, vključno z uvedbo dosmrtnega  zapora, ki je bil lani tudi prvič izrečen," pravi. Ob tem izpostavlja, da so tudi povprečne kazni pri nas daljše kot na Norveškem. 

Če bi se torej tudi v Sloveniji odločili za norveški sistem, bi morali najprej znižati kazni za najhujša nasilna kazniva dejanja in odpraviti dosmrtni zapor. Slednje bi morali po mnenju sogovornika že sicer znova odpraviti. "Vendar pa bi bil prehod dolgotrajen proces, ki nima precedensa v Sloveniji in bi zahteval spremembo celotne kaznovalne politike in zakonodaje," dodaja.