Na spremembo političnega razpoloženja opozarja tudi analiza portala Politico, po kateri zgodovinski spor med državama vse bolj postaja pomembno notranjepolitično vprašanje na Poljskem.
Povod za novo zaostritev je bila odločitev ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, da eno od vojaških enot poimenuje po "junakih UPA". Ukrajinska uporniška vojska (UPA) je za Poljake simbol enega najtemnejših poglavij druge svetovne vojne, saj jo povezujejo z množičnimi poboji poljskega civilnega prebivalstva v Voliniji in vzhodni Galiciji. Ukrajinci pa UPA vidijo predvsem kot gibanje, ki se je borilo za ukrajinsko neodvisnost proti Sovjetski zvezi.
Spor se je preselil v vrh politike
Na odločitev Zelenskega se je ostro odzval poljski predsednik Karol Nawrocki, ki mu je odvzel najvišje poljsko državno odlikovanje – Red belega orla.
Zelenski je odlikovanje vrnil v Varšavo, odpovedal pa je tudi udeležbo na konferenci o obnovi Ukrajine v Gdansku.
Poljski premier Donald Tusk je medtem obe strani pozval k umiritvi razmer. Opozoril je, da zgodovinski spor ne bi smel ogroziti sodelovanja med državama, ki ostajata ključni zaveznici v podpori Ukrajini proti ruski agresiji.
Zgodovina postaja predvolilno orožje
A to nikakor ni pomirilo duhov. Politico ocenjuje, da spor prihaja v politično zelo občutljivem trenutku.
Poljsko prihodnje leto čakajo parlamentarne volitve, nacionalistične stranke pa vse bolj gradijo kampanjo tudi na odnosu do Ukrajine.
Predsednik Nawrocki je že opozoril, da bi lahko Poljska blokirala približevanje Ukrajine Evropski uniji, dokler Kijev ne prizna odgovornosti za poboje Poljakov in se zanje ne opraviči.
Po ocenah politologinje Renate Miekowske-Norkiene z Varšavske univerze predsednik izkorišča spreminjajoče se javno razpoloženje, saj je odnos dela Poljakov do Ukrajine danes precej bolj zadržan kot v prvih letih vojne.
Dva milijona Ukrajincev postajata politična tema
Vse pomembnejše postaja tudi vprašanje ukrajinskih beguncev. Na Poljskem danes živi približno dva milijona Ukrajincev, od tega okoli milijon tistih, ki so v državo prišli po začetku vojne. Del Poljakov meni, da begunci preveč obremenjujejo javno zdravstvo, šole, vrtce in socialni sistem ter da do nekaterih socialnih ugodnosti dostopajo lažje kot domačini.
V javnosti pogosto odmevajo tudi posamezni primeri kaznivih dejanj, v katerih so bili udeleženi ukrajinski državljani, kar dodatno krepi občutek negotovosti. Ker poljske oblasti praviloma ne objavljajo kriminalističnih statistik po državljanstvu ali narodnosti storilcev, trditev o splošnem porastu kriminala med ukrajinskimi begunci ni mogoče ne potrditi ne ovreči z uradnimi podatki.
Kljub temu so vprašanja varnosti, socialnih ugodnosti in odnosa države do beguncev postala pomembna politična tema, ki jo vse izraziteje izpostavljajo konservativne in nacionalistične stranke. Gospodarske analize sicer kažejo, da so ukrajinski delavci pomembno prispevali k poljskemu gospodarstvu.
Raziskava javnega mnenja, ki jo navaja Politico, pa kaže, da je več kot polovica vprašanih po zadnjih sporih poslabšala svoj odnos do Ukrajine in predsednika Zelenskega.
Takšno razpoloženje vse bolj izkoriščajo konservativne in skrajno desne politične stranke, ki zahtevajo strožjo politiko do Kijeva ter zmanjšanje vojaške in finančne pomoči.
Kijev pri vprašanju zgodovine ne namerava popuščati
Na drugi strani tudi ukrajinsko vodstvo zavrača zunanje pritiske glede zgodovinskih vprašanj.
Vodja ukrajinske vojaške obveščevalne službe Kirilo Budanov je poudaril, da nihče ne bo odločal, katere zgodovinske osebnosti bodo Ukrajinci častili.
Podobno je dejal tudi Zelenski ob napovedi ustanovitve nacionalnega panteona ukrajinskih junakov.
"Nihče nam ne bo govoril, kako naj živimo, kako naj govorimo, komu naj bomo hvaležni in katere junake naj spoštujemo," je dejal.
Zavezništvo ostaja, odnosi pa se spreminjajo
Čeprav Poljska ostaja ena najpomembnejših političnih, vojaških in logističnih podpornic Ukrajine, analitiki opozarjajo, da odnosi niso več tako enotni kot v prvih letih vojne.
Vodja oddelka za Ukrajino pri poljskem Centru za vzhodne študije Tadeusz Iwaski ocenjuje, da bo usklajevanje zgodovinskih pogledov med državama izjemno zahtevno. Po njegovih besedah je Zelenski v zadnjih letih prestal precej večje politične pritiske iz Moskve in Washingtona, zato zahteve iz Varšave glede vprašanja UPA zanj nimajo enake teže.
120.000 brutalno umorjenih? Zgodovina v središču spora - za kaj gre ...
Največji spor med Poljsko in Ukrajino se nanaša na dogodke v Voliniji in vzhodni Galiciji med letoma 1943 in 1944.
Vodstvo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN-B) je leta 1943 sprejelo odločitev o odstranitvi poljskega prebivalstva z območij, ki jih je štelo za prihodnjo ukrajinsko državo. Enote UPA so nato začele obsežno kampanjo etničnega čiščenja poljskega prebivalstva. Vrhunec nasilja je bil 11. julija 1943, znan kot "krvava nedelja", ko so enote UPA istočasno napadle 99 poljskih vasi v Voliniji, naslednji dan pa še okoli 50 drugih naselij.
Napadi so bili izjemno brutalni. Ubijali so celotne družine, požigali vasi in cerkve, med žrtvami pa so bile številne ženske in otroci. Britanski zgodovinar Norman Davies poboje opisuje kot eno najhujših epizod etničnega nasilja v vzhodni Evropi med drugo svetovno vojno. "Vasi so požigali. Rimskokatoliške duhovnike so sekali s sekirami ali jih križali. Cerkve so požgali skupaj z verniki, ki so bili v njih. Odmaknjene kmetije so napadale skupine, oborožene z vilami in kuhinjskimi noži. Ljudem so prerezali vratove. Nosečnice so prebadali z bajoneti. Otroke so sekali na pol. Moške so z zasedami lovili na poljih in jih odpeljali."
Po ocenah zgodovinarjev je bilo v Voliniji in vzhodni Galiciji ubitih med 60.000 in 120.000 poljskih civilistov. Žrtve niso bili le Poljaki – UPA je ubijala tudi Ukrajince, ki niso podpirali njenega nacionalističnega programa ali so pomagali Poljakom. Po začetku pokolov so sledili tudi povračilni napadi poljskih samoobrambnih enot in drugih oboroženih skupin, v katerih je bilo po različnih ocenah ubitih med 2.000 in 30.000 Ukrajincev.
Prav razlaga teh dogodkov danes najbolj deli obe državi.
Poljska poboje obravnava kot načrtno etnično čiščenje in genocid. Poljski parlament (Sejm) je leta 2016 sprejel resolucijo, s katero je pokole, ki jih je zagrešila UPA, uradno razglasil za genocid.
Ukrajina pa ne zanika, da so bili nad poljskimi civilisti storjeni množični zločini, vendar zavrača označbo genocid. Uradni Kijev poudarja, da je šlo za širši poljsko-ukrajinski etnični konflikt z žrtvami na obeh straneh, zato govori o "tragediji obeh narodov" oziroma o medsebojnih vojnih zločinih, ne pa o enostranskem genocidu.
Prav zaradi teh dveh različnih zgodovinskih interpretacij ostaja vprašanje UPA eno najbolj občutljivih odprtih vprašanj v odnosih med Poljsko in Ukrajino še več kot 80 let po koncu druge svetovne vojne.
Svoje mnenje pa ima tudi Davies, ki je nedvomno eden največjih poznavalcev zgodovine tega prostora in avtor knjige God's Playground: A History of Poland. Opozarja, da je treba pri razpravi o UPA razlikovati med organizacijo kot celoto in zločini, ki so jih zagrešili njeni posamezni deli.
Po njegovih besedah ni dvoma, da poboji Poljakov v Voliniji sodijo v okvir genocida, vendar to po njegovem ne pomeni, da je bila celotna UPA zločinska organizacija. "To moramo jasno povedati: UPA kot celota ni bila zločinska organizacija," meni.
Davies kritizira tudi zaostrovanje spora med Varšavo in Kijevom. Opozarja, da bo spor Poljski dolgoročno škodil in da je prišel v najslabšem možnem trenutku – ko se Ukrajina že peto leto brani pred rusko agresijo. Po njegovem mnenju je odločitev poljskega predsednika Rusiji ponudila koristno propagandno orožje.
Zavrača tudi očitke, da je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski z odlikovanjem enote "Heroji UPA" poveličeval pokole v Voliniji. Po Daviesovih besedah "to nima nobene zveze z Volinijo", saj večina pripadnikov UPA pri teh zločinih ni sodelovala.
Ob koncu zgodovinar poziva k večji previdnosti pri političnih izjavah o skupni zgodovini. "Menim, da bi morali biti Poljaki bolj previdni pri tem, kaj govorijo o Ukrajini in njeni zgodovini," opozarja.
