Novozelandska premierka Jacinta Ardern primera, ki odmeva v javnosti, še ni komentirala, je pa minister za ukrepanje glede covida-19 Chris Hipkins po poročanju BBC-ja sporočil, da sistem, kakršnega ima otoška država, le tej "izjemno dobro služi, rešuje življenja in zmanjšuje hospitalizacije ter preprečuje obremenjenost tamkajšnjega zdravstvenega sistema".
Na Novi Zelandiji namreč velja, da mora vsak, ki želi vstopiti v njihovo državo (vključno z njihovimi državljani), v obvezno izolacijo za 10 dni, in sicer v hotel, ki je pod vojaškim nadzorom. Prostori v hotelu so seveda omejeni in zato veliko ljudi v tujini čaka, da se kakšna soba izprazni in da lahko vstopijo v državo. Med čakajočimi se je tako znašla tudi novinarka Charlotte Bellis, ki je svojo izkušnjo opisala v časopisu The New Zealand Herald.
Hipkins je ob tem izpostavil, da obstajajo možnosti za "ljudi v posebnih okoliščinah", kot je Bellisova. Pozval jo je, naj znova zaprosi za vizum, v svoji zahtevi pa naj se sklicuje na drugačne okoliščine. Bellisova, ki se bliža tretjemu trimesečju, se je prijavila pod kategorijo 1A(i) – gre za zahtevo po nujnem dostopu do zdravljenja, ki na njeni trenutni lokaciji ni na voljo. Oblasti ji zdaj predlagajo, naj se prijavi pod kategorijo 1A (iii), ki velja za državljane, ki so na lokaciji ali v situaciji, kjer obstaja resno tveganje za njihovo varnost in je njihova edina možnost vrnitev na Novo Zelandijo.
Iz kolumne Charlotte Bellis:
"Na Novo Zelandijo sem s pomočjo partnerja in odvetnika poslala zdravniške izvide, ki so dokazovali mojo nosečnost, ob tem pa tudi zdravniško pismo o tem, da je porod v Afganistanu nevaren in o vplivu stresa noseče ženske na plod. Zraven sem dodala svoje bančne izpiske, potrdilo o cepljenju, vključno s poživitvenim odmerkom, dokaze o mojem delu in o tem, zakaj sem se sploh znašla v Afganistanu. Skupno je bilo to 59 dokumentov. V ponedeljek, 24. januarja, sem prejela elektronsko pošto, v kateri je pisalo, da je moja prošnja za vstop v državo – zavrnjena."
"Prejela sem odgovor z generičnega e-poštnega naslova MIQ, ki mi predlaga, naj se za urgentno mesto za vrnitev prijavim prek druge kategorije," je tvitnila Bellisova. Delila je posnetek zaslona e-poštnega sporočila, v katerem ji oblasti sporočajo, da so znova pregledale njeno vlogo, a potrebujejo več informacij, preden lahko sprejmejo odločitev. V sporočilu je navedeno še, da je bila njena prvotna prijava prejšnji teden deaktivirana, saj predlagani datumi potovanja niso bili znotraj 14-dnevnega obdobja.
A Bellisova opozarja, da prijava v kategoriji, ki jo predlagajo organi, zanjo ne velja. "Vzrok za mojo vrnitev je še vedno potreba po zdravljenju, ki je na trenutni lokaciji nedostopno," je zapisala. Pojasnila je, da je izbrala datume potovanja zunaj okna zaradi pomanjkanja letov iz Kabula, pa tudi zato, da bi si zagotovila čas za pritožbo, če bi bila njena zahteva zavrnjena. "Imate vse informacije. Poznate situacijo. Želim, da se zabeleži, da se okoliščine niso spremenile, da ni novih dokazov ali informacij, ki ste jih prejeli. Če mi ne odobrite vstopa v državo pod kategorijo 1A(i), prosim, navedite svojo utemeljitev," je še zapisala v svojem odgovoru.
Sporočila je tudi, da ji je bil – odkar je svojo zgodbo javno delila – ponujen tudi azil v neki drugi državi, ki pa je ni imenovala, poroča Daily mail.
Kolumna, ki je požela pohvale in kritike
Novinarka je ob objavi kolumne v v časopisu The New Zealand Herald sicer prejela veliko podpore in lepih želja pri nadaljnjih prizadevanjih, je pa, na drugi strani, njena zgodba naletela tudi na kritike opazovalcev, borcev za pravice žensk in samih Afganistancev.
"Ko ti talibani – noseči, neporočeni ženski – ponudijo zatočišče, veš, da je vse narobe," je med drugim zapisala Bellisova, razočarana nad svojo državo. A takšno hvaljenje talibanov po oceni mnogih ni primerno.
"12 dni je minilo, odkar so talibani ugrabili Tamano Paryani, njene tri sestre in Parwano Ibrahimkhil. Nihče ne ve, kje so in kaj se jim je zgodilo. Pa vendar vidimo, kako privilegirani ljudje hvalijo talibane. Obstaja ogromno načinov za kritiko vlade, ki ne zajemajo hvaljenja talibanov," je zapisala aktivistka Sahar Fetrat. Bellisovi očita nevednost in aroganco zaradi privilegiranega položaja. "Zdaj, ko berem vaše zgodbe, vidim, da počnete več kot to. Čestitke za klofutanje afganistanskih žensk in pridobivanje simpatij med talibani," je bila ostra.
"Zgodba je le še en dokaz za to, kako talibani obravnavajo Neafganistance drugače kot Afganistance," pa je tvitnil avstrijsko-afganistanski novinar Emran Feroz. "Novinarji, ki so bili obravnavani kot Afganistanci, so se pogosto soočali z grožnjami, pretepanjem, mučenjem in umori, medtem ko so imeli neafganistanski novinarji na tone privilegijev in so jih vse strani lepše sprejele," je dodal.
Spomnimo
Novinarka je septembra ugotovila, da je noseča s svojim partnerjem, belgijskim fotografom Jimom Huylebroekom. V času, ko sta se spoznala in začela razmerje, sta bila sodelavca pri časopisni hiši The New York Times, piše Guardian.
Bellisova je pojasnila, da je bila v tistem obdobju nastanjena v Dohi v Katarju, kjer pa je nosečnost ženske, ki ni poročena, obravnavana kot kaznivo dejanje. Zato se je želela od tam čim prej umakniti. Za nekaj časa sta se s partnerjem nastanila v Belgiji, vendar tam ni mogla ostati dolgo, saj ni imela vize, prav tako ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi dela, ki ga je opravljala, je bila edina država, kjer je imela te dokumente – Afganistan. Tako ji ni preostalo drugega, kot da toliko časa, da ji odobrijo vrnitev v domovino, biva tam.
Zaradi narave dela, ki ga je opravljala, je imela zveze tudi z najvišjimi predstavniki talibanov. "Obljubili so mi, da bo vse v redu, če počakam v Afganistanu," je dejala Bellisova in dodala: "Rekli so mi samo, naj njihovim uradnikom rečem, da sem poročena ženska in da če bi imela kakršne koli težave, naj jih pokličem, pa bodo oni uredili." In obljubo so za zdaj tudi držali.
KOMENTARJI (70)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.