Satelitske posnetke podjetja Planet Labs, ki jih je objavil preiskovalni projekt Schemes (Radio Free Europe/Radio Liberty), prikazujejo bombnik z uničenim zadnjim delom trupa. Po navedbah analitskega projekta AviVector so poškodbe tako obsežne, da letala ne bo mogoče več popraviti. Na fotografiji z 19. julija je poškodovani Tu-95MS viden ob drugem, nepoškodovanem bombniku istega tipa.
Ukrajinska varnostna služba SBU je že 17. julija sporočila, da je z brezpilotnimi letalniki dolgega dosega zadela letalsko oporišče Engels-2, ki leži približno 800 kilometrov od ukrajinske meje. Po njihovih navedbah je eksplozija bombniku povsem odtrgala repni del.
"SBU sistematično uničuje pomembne elemente ruskega vojnega stroja. Vsak uničen strateški bombnik pomeni več deset raket, ki ne bodo poletele proti ukrajinskim mestom, rešena življenja in več deset milijonov dolarjev nepopravljive škode," so sporočili iz ukrajinske varnostne službe.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je napad označil za uspešno operacijo dolgega dosega in dejal, da je bil v Engelsu uničen bombnik, ki ga Rusija uporablja za izstreljevanje raket proti Ukrajini.
Ena ključnih baz ruskega letalstva
Napad je bil usmerjen na letalsko oporišče Engels-2, eno najpomembnejših baz ruskega strateškega letalstva. Tam sta bila dalj časa nameščena dva bombnika Tu-95MS, ki so ju uporabljali za rotacijo, vzdrževanje in urjenje posadk.
Po navedbah portala Militarnyi je operacijo izvedla ukrajinska varnostna služba, pri čemer so uporabili brezpilotne letalnike tipa Šahed, enakega tipa, kot jih Rusija množično uporablja pri napadih na Ukrajino.
Hrbtenica ruskih raketnih napadov
Bombnik Tu-95 je zasnova iz časa Sovjetske zveze, prvič pa je poletel že leta 1952. Kljub starosti ostaja eden najpomembnejših nosilcev ruskih manevrirnih raket. Opremljen je lahko z raketami H-55, H-555, H-101 in H-102, njegov doseg pa znaša približno 13.000 kilometrov.
Vojaški analitiki ocenjujejo, da Rusija Tu-95 uporablja za večino svojih raketnih napadov dolgega dosega na Ukrajino, saj je zanesljivejši in enostavnejši za vzdrževanje kot sodobnejši bombnik Tu-160.
Manevrirne rakete H-101, ki jih Tu-95 najpogosteje izstreljuje, imajo doseg do 5.500 kilometrov, posamezna raketa pa je vredna približno tri milijone dolarjev. Zaradi sposobnosti spreminjanja smeri leta jih je težko prestreči.
Po različnih vojaških ocenah je Rusija pred nekaj leti razpolagala s približno 60 bombniki Tu-95, del flote pa je bil posodobljen na različico Tu-95MSM, ki vključuje nove motorje, sodobnejšo elektroniko in možnost nošenja do osmih raket na zunanjih nosilcih.
Po napadih bombnike preselili na Daljni vzhod
Po ukrajinski operaciji Pajkova mreža junija lani je Rusija del svoje flote strateških bombnikov preselila na letališča na Daljnem vzhodu. Letala zdaj večinoma letijo med oporiščem Engels-2, kjer jih oborožijo z raketami, in letališčem Ukrainka, kjer naj bi bila bolje zaščitena pred ukrajinskimi napadi.
Takšna razporeditev pomeni, da morajo bombniki za posamezno nalogo preleteti tudi do 12.400 kilometrov in v zraku preživeti skoraj 23 ur, kar dodatno obremenjuje starajočo se floto in povečuje stroške vzdrževanja.
Čeprav uničenje enega samega bombnika ne pomeni ključne spremembe razmerja sil, analitiki opozarjajo, da so strateški bombniki zaradi omejenega števila in zahtevne proizvodnje težko nadomestljivi, zato vsak izgubljeni primerek predstavlja občutno zmanjšanje ruskih zmogljivosti za izvajanje napadov z manevrirnimi raketami.
Tu-95 je edini strateški bombnik s turbopropelerskimi motorji, ki je še vedno v aktivni uporabi. Njegova zasnova z nasproti vrtečimi se propelerji mu omogoča izjemno dolg dolet in učinkovitost pri letenju na dolge razdalje. Čeprav je letalo izjemno glasno, zaradi česar ga je mogoče zaznati celo s podvodnimi mikrofoni na podmornicah, ostaja ključni del ruske jedrske triade in strateške letalske flote že več kot sedem desetletij.
Strateški bombnik je veliko vojaško letalo, zasnovano za prevoz in odmetavanje velikih količin orožja na velike razdalje. Njegov primarni namen ni neposredna podpora vojakom na bojišču, temveč napadanje ključnih sovražnikovih ciljev globoko v njegovem zaledju, kot so tovarne, vojaška oporišča, komunikacijski centri ali infrastruktura. Strateški bombniki so pogosto sposobni nositi tako konvencionalno kot jedrsko orožje, kar jih uvršča med najbolj zmogljive komponente nacionalne obrambe.
Manevrirne rakete so vodeni izstrelki, ki letijo v atmosferi po nizki poti in so pogosto opremljeni z reaktivnim motorjem. Za razliko od balističnih raket, ki letijo po predvidljivi parabolični poti visoko v atmosferi ali vesolju, manevrirne rakete med letom spreminjajo smer, višino in hitrost. Zaradi nizke višine letenja se lahko skrivajo pred radarji (t. i. 'letenje pod radarjem'), njihova sposobnost spreminjanja smeri pa protizračni obrambi močno otežuje izračun prestrezne točke.
