Ob 8:46: trenutek, ko je svet postal nepovratno drugačen

Do konca dopoldneva ni bilo več obeh stolpov. Tretje ugrabljeno letalo je zadelo Pentagon, četrto je po uporu potnikov strmoglavilo v Pensilvaniji. Umrlo je 2977 ljudi, brez 19 ugrabiteljev. Toda danes vemo, da se seznam žrtev 11. septembra s tem ni končal. Zaradi bolezni, povezanih s strupenim prahom in ruševinami, je v naslednjih desetletjih umrlo še na tisoče ljudi. Ob 25. obletnici bodo zato na Ground Zero prvič dodali sedmi trenutek tišine prav zanje.

Toda 11. september ni postal zgodovinska prelomnica samo zaradi števila mrtvih. Svet je poznal večje vojne, večje pokole in katastrofe z neprimerno več žrtvami. Njegova moč je bila drugje. V trenutku je razbil eno temeljnih predstav sveta po hladni vojni- da je najmočnejša država na Zemlji zaradi oceanov, vojaške premoči in tehnološke moči skoraj nedotakljiva.

Ameriški oblastniki so se znašli v bunkerjih. Nihče ni vedel, koliko letal je ugrabljenih, ali prihaja drugi val napadov in ali je New York šele začetek.Voditelji najbogatejše države z najmočnejšim vojaškim aparatom na svetu, ki niso vedeli, kaj bo sledilo.

Ta strah je pomemben tudi za razumevanje vsega, kar je prišlo pozneje. Četrt stoletja pozneje vemo, da Al Kaidi v ZDA ni uspelo ponoviti napada primerljivega obsega. Ljudje septembra 2001 tega niso vedeli. Ameriške obveščevalne službe so pričakovale možnost novih množičnih napadov, celo z orožjem za množično uničevanje. Nekdanji visoki predstavniki Cie danes pripovedujejo, da so se spraševali, ali bo država napadena prav tisti dan.

Prav zato je prelahko zgodbo 11. septembra pripovedovati samo za nazaj. In utopično je misliti, da gre za že končano zgodbo. 

Dan pred napadi je bila ameriška pozornost drugje. Hladna vojna je bila desetletje končana. Sovjetske zveze ni bilo več. Kitajska je hitro rasla, vendar še ni bila tekmica, kakršna je danes. Rusija Vladimirja Putina se je šele pobirala iz postsovjetskega kaosa. Združene države so bile brez primerljivega globalnega tekmeca.

Unipolarni trenutek, torej, zgodovinsko nenavadno obdobje, ko je ena država uživala vojaško, gospodarsko, tehnološko in kulturno premoč, kakršne po koncu hladne vojne ni imel nihče drug.

Terorizem Američanom sicer ni bil neznan. Svetovni trgovinski center je bil napaden že leta 1993. Sledili so preprečeni načrti za razstrelitev letal, napadi na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji leta 1998 ter napad na rušilec USS Cole leta 2000. Al Kaida ni nastala 11. septembra. Tudi opozorila niso manjkala. Fragmenti informacij so obstajali v različnih delih ameriškega obveščevalnega aparata, vendar jih institucije niso pravočasno povezale.

Tudi zato je poznejša komisija za 11. september govorila o problemu, ki je postal skoraj sinonim za katastrofo, o "pomanjkanju domišljije". Ne v smislu, da si nihče ni mogel zamisliti terorističnega napada. Lahko so si ga. Problem je bil zamisliti si napad takšnega obsega in sestaviti posamezne znake v sliko, ki bi zahtevala radikalno drugačen odziv. In potem se je zgodil.

Devetnajst ugrabiteljev ni imelo vojske. Ni imelo letalonosilk, jedrskega orožja ali države. Petnajst jih je bilo državljanov Savdske Arabije, dva Združenih arabskih emiratov, eden Egipta in eden Libanona. Njihovo orožje so bila ameriška potniška letala, njihov oder pa televizija.

In prav zato je bil napad tudi komunikacijski triumf terorizma. Prvi trk je ustvaril občinstvo za drugega. Ko je drugo letalo zadelo južni stolp, so kamere že snemale Manhattan. Milijoni ljudi niso izvedeli za napad pozneje, gledali so ga.

Četrt stoletja pozneje se ta podoba še vedno ponavlja, le medij se je spremenil. Posnetki stolpov zdaj prihajajo do generacije, ki 11. septembra nima v spominu, ampak ga prvič srečuje na YouTubu, TikToku in drugih platformah – pogosto brez uredniškega konteksta in pomešanega s teorijami zarote. To bo pomembno pozneje.

Kajti cilj terorizma ni samo ubijanje ljudi. Cilj je doseči, da je politični učinek nasilja mnogo večji od njegove neposredne vojaške moči. In če je to merilo uspeha, je Al Kaidi uspelo nekaj izjemnega.

Devet dni po napadih je George W. Bush pred kongresom izrekel stavek, ki je postal doktrina novega obdobja: "Ali ste z nami ali pa ste teroristi."

V nekaj tednih je Amerika napadla Afganistan. Talibanom, ki so gostili Al Kaido, je odvzela oblast. Baze organizacije so bile uničene, njeno vodstvo se je razbežalo, pozneje so številne njegove člane ubili ali prijeli. Osama bin Laden je preživel še skoraj desetletje, dokler ga ameriški specialci leta 2011 niso ubili v pakistanskem Abbottabadu.

Toda ameriški cilj se je med reakcijo spremenil. Ni šlo več samo za uničenje organizacije, ki je napadla New York in Washington. Vojna proti Al Kaidi je postala vojna proti terorizmu, ki pa ni bil država, ki bi jo bilo mogoče premagati, podpisati premirje in poslati vojake domov. Bitka proti konceptu je nekaj povsem drugačnega, bolj kompleksnega, težje rešljivega. Osemnajst mesecev po 11. septembru je Amerika napadla Irak.

Morda še bolj kot sam napad začne nato reakcija na 11. september spreminjati ne samo Ameriko, ampak Bližnji vzhod – in čez čas tudi Evropo.

Afganistan je bil neposreden odgovor na 11. september. Irak ni bil. Prav zato je leto 2003 ena ključnih prelomnic celotne zgodbe.

Ameriška invazija na Afganistan je imela jasno povezavo z napadi: tam je imela Al Kaida baze, talibanski režim pa je Osami bin Ladnu zagotavljal zatočišče. Toda koncept "vojne proti terorizmu" se je kmalu razširil precej dlje od organizacije, ki je napad izvedla. Terorizem je postal okvir, skozi katerega je Washington začel gledati skoraj ves Bližnji vzhod. Zgodovinar John M. Willis opozarja, da je prav ta širši koncept pomagal ustvariti politični prostor za invazijo na Irak, čeprav med Sadamovim režimom in Al Kaido ni bilo dokazane operativne povezave.

Ameriška administracija je vojno utemeljevala predvsem z nevarnostjo iraškega orožja za množično uničevanje. Takšnega orožja po invaziji niso našli. Toda do takrat je Sadam Husein že padel in eden najpomembnejših državnih sistemov Bližnjega vzhoda se je začel razkrajati.

Posledice so bile veliko večje od samega Iraka. Odstranitev Sadama je odstranila tudi enega glavnih regionalnih nasprotnikov Irana. V novem iraškem političnem sistemu so pridobile moč šiitske stranke in skupine z dolgoletnimi povezavami s Teheranom. Eden od paradoksov ameriške intervencije je bil tako, da je vojna, ki naj bi okrepila ameriški položaj na Bližnjem vzhodu, pomagala razširiti vpliv Irana.

Še hujša je bila varnostna praznina. Irak je zdrsnil v sektaško nasilje. V državi se je utrdila Al Kaida v Iraku, iz njenega okolja pa je pozneje nastala organizacija, ki jo bo svet poznal kot Islamsko državo oziroma ISIS. Vojni v Afganistanu in Iraku sta ustvarili okolje, v katerem so lahko nove skrajne skupine pridobivale ljudi, orožje in ozemlje.

To pomeni, da ima 11. september nenavadno zgodovinsko zaporedje. Al Kaida je napadla Združene države. ZDA so napadle Afganistan in nato Irak. Destabilizacija je prispevala k nastanku nove generacije džihadističnih organizacij. Ena od njih je nato ustanovila svoj "kalifat" na ogromnem območju Iraka in Sirije. Vojna proti terorizmu je proizvedla nove fronte vojne proti terorizmu.

Ko je Teheran, kot rečeno, v novem Iraku dobil precej več prostora za vpliv prek šiitskih političnih strank in oboroženih skupin, je to povečalo zaskrbljenost sunitskih zalivskih monarhij in dodatno zaostrilo regionalno rivalstvo. Vojna, ki naj bi utrdila ameriški položaj na Bližnjem vzhodu, je tako pomagala spremeniti razmerje moči v korist enega glavnih ameriških nasprotnikov.

Ko je leta 2011 izbruhnila sirska državljanska vojna, se je ta že spremenjeni regionalni red srečal z novo katastrofo. V razpad države so vstopile sile, ki jih je prejšnje desetletje že preoblikovalo: Iran, džihadistične organizacije, zalivske države, Turčija, pozneje Rusija in ZDA.

Za ISIS je odprta iraško-sirska meja postala priložnost. Organizacija je združila ostanke iraškega džihadističnega gibanja z vakuumom sirske vojne ter leta 2014 zavzela Mosul in razglasila kalifat. Tako se je ena najbolj nepričakovanih posledic obdobja po 11. septembru pokazala trinajst let pozneje: organizacija, proti kateri se je začela vojna proti terorizmu, je bila močno oslabljena, toda iz razbitin druge vojne je zrasla še druga, ki je nekaj časa nadzorovala ozemlje v dveh državah.

Toda sprememba ni bila samo geopolitična. Spremenilo se je tudi vprašanje, kaj so demokracije pripravljene storiti, ko verjamejo, da so v eksistencialni nevarnosti.

Po 11. septembru so ZDA vzpostavile sistem tajnih zaporov, izrednih izročitev in zasliševanj osumljencev. Guantanamo Bay je postal najbolj znan simbol novega obdobja. V Abu Graibu v Iraku pa so leta 2004 v javnost prišle fotografije poniževanja in zlorab iraških zapornikov.

V okviru "okrepljenih zasliševalnih tehnik" so bile uporabljene metode, kot so "waterboarding", prisilni položaji in dolgotrajno odrekanje spanja. Kritiki so opozarjali, da gre za mučenje in kršenje mednarodnega prava. Te prakse so močno načele ameriško trditev, da vojno proti terorizmu vodi tudi v imenu demokratičnih vrednot.

Pomembno pa je razumeti tudi tedanjo logiko. Ameriški obveščevalci so po napadih pričakovali možnost novega udara. Nekateri so verjeli, da bi naslednji lahko vključeval kemično, biološko ali celo jedrsko orožje. Nekdanji visoki predstavniki administracije danes priznavajo, da so vedeli, da bodo nekatere odločitve pozneje zelo težko zagovarjali, vendar so jih takrat razumeli kot ukrepe za preprečitev nove katastrofe.

Tu se pojavi eden največjih dilem 11. septembra. Koliko svobode je demokracija pripravljena žrtvovati zaradi varnosti?

V ZDA je Patriot Act močno razširil nadzorna in preiskovalna pooblastila oblasti. Nastalo je ministrstvo za domovinsko varnost. Letališka varnost se je korenito spremenila, obveščevalne službe pa so začele veliko tesneje izmenjevati informacije.

Nekateri od teh ukrepov so očitno delovali. Napada razsežnosti 11. septembra na ameriško civilno letalstvo ni bilo več, RAND pa opozarja, da je slojevit varnostni sistem, vključno s TSA, bistveno zmanjšal tveganje za uspešen teroristični napad na komercialno letalstvo.

Toda cena je bila večja država nadzora, manj zasebnosti in dolgoročni spor o tem, kje je meja med zaščito državljanov in oblastjo nad njimi.

Če je Irak postal simbol pretiravanja vojne proti terorizmu, je Afganistan postal simbol njenega trajanja. Kar se je začelo kot operacija proti Al Kaidi, se je spremenilo v dvajsetletno vojno, v kateri so ZDA in zavezniki skušali zgraditi afganistanske institucije, vojsko in politični sistem.

Leta 2021 se je zgodba skoraj sklenila v krog. Ameriška vojska se je umaknila. Afganistanska vlada se je sesula. Talibani so znova zavzeli Kabul.

Četrt stoletja po 11. septembru zato ostaja neprijetno vprašanje, kako je mogoče, da se je država, iz katere je Al Kaida pripravljala napade, po dveh desetletjih vojne ponovno znašla pod oblastjo istega gibanja, ki je bin Ladna nekoč gostilo?

To ne pomeni, da vojna ni dosegla ničesar. Al Kaidina infrastruktura je bila razbita, njeno vodstvo močno oslabljeno, bin Laden ubit in večina velikih načrtov proti Zahodu preprečena. Toda cilj se je med vojno razširil iz uničenja teroristične mreže v gradnjo države. In tam se je pokazala meja ameriške moči.

Če pogledamo samo 2977 mrtvih 11. septembra, spregledamo ogromno širši človeški račun obdobja, ki je sledilo.

V Afganistanu in Iraku so umrli vojaki, civilisti, uporniki in policisti. Milijoni ljudi so bili pregnani z domov. Ena od ocen stroškov vojn, ki so sledile, vključuje tudi posredne smrti zaradi uničene infrastrukture, bolezni in gospodarskih posledic, govori o več milijonih mrtvih v širšem vojnem prostoru. Takšne številke so metodološko zahtevne in se razlikujejo glede na definicijo, vendar kažejo velikost posledic, ki so močno presegale začetni napad.

Tudi ZDA so plačale ogromno ceno. Več tisoč ameriških vojakov je umrlo v operacijah, mnogo več jih je bilo ranjenih, številni veterani pa so se vrnili s posttravmatsko stresno motnjo in drugimi dolgoročnimi posledicami.

Toda morda najpomembnejša strateška cena ni bila izražena v dolarjih ali številu mrtvih, ampak v izgubljenem času.

Leta 2001 je bil svet izrazito ameriški. Četrt stoletja pozneje ni več. Ena od najbolj zanimivih kritik obdobja po napadih je, da je Washington dve desetletji ogromno politične pozornosti, vojaške moči in denarja usmerjal v boj proti terorizmu, medtem ko se je struktura svetovne moči spreminjala drugje.

Kitajska je postajala gospodarska in tehnološka velesila. Rusija je ponovno gradila svojo vojaško moč in začela izzivati evropski varnostni red. Ameriška moč sicer ni izginila, vendar je svet postal precej bolj tekmovalen.

CFR zato opozarja, da je ena od lekcij 11. septembra prav nevarnost preozkega definiranja varnosti: pretirana osredotočenost na terorizem je odvračala pozornost od drugih strateških sprememb.

To je morda največja ironija napada. Al Kaida nikoli ni mogla vojaško premagati Združenih držav. Lahko pa je vplivala na to, kam so Združene države naslednjih dvajset let usmerjale svojo moč. In prav v času, ko so se ZDA borile v Kabulu, Faludži in Mosulu, se je začenjal rojevati svet, v katerem njihova premoč ni bila več tako samoumevna.

Posledice 11. septembra se niso ustavile na Bližnjem vzhodu. Na evropskih ulicah so se pokazale nekaj let pozneje. Madrid, 2004. London, 2005. Pariz, Bruselj, Berlin, Manchester. Džihadistični terorizem je postal tudi evropski problem.

Toda povezava med 11. septembrom in današnjo Evropo ni ravna črta. Evropa je imela lastne procese radikalizacije, lastne socialne napetosti in lastne politične odločitve. Kljub temu so vojne, ki so sledile 11. septembru, močno spremenile okolje, v katerem so te težave rasle.

Najprej Irak, nato razpad Sirije. Vzpon Islamske države je ustvaril organizacijo, ki ni želela samo izvajati napadov, ampak je zasedla ozemlje, pobirala davke, vodila mesta in prek spleta rekrutirala privržence po vsem svetu. V Evropi se je na tisoče ljudi odpravilo v Sirijo in Irak. Ko se je "kalifat" začel sesuvati, se je pojavilo novo vprašanje: kaj storiti z ljudmi, ki se vračajo?

Nemčija je dober primer, kako se je evropska varnostna slika spremenila. Analiza, objavljena ob 25. obletnici, opozarja, da je država iz razmeroma obrobnega prostora džihadistične mobilizacije v začetku stoletja postala eno osrednjih evropskih okolij tega problema. Konflikti v Afganistanu, Iraku in predvsem Siriji so ustvarili nove rekrutacijske bazene in drugačne oblike radikalizacije.

Toda potem je prišla še migracijska kriza. 2015 so milijoni Sircev zbežali pred vojno. Drugi begunci in migranti so prihajali iz Iraka, Afganistana in številnih drugih držav. Velika večina ni bila povezana s terorizmom. Šlo je za ljudi, ki so bežali pred vojnami, represijo ali revščino. Politični učinek njihovega prihoda pa je bil velik.

Migracije so v številnih evropskih državah postale osrednja politična tema. Debata o azilu se je povezala z vprašanji varnosti, identitete, islama in integracije. To je ustvarilo prostor za rast strank, ki so opozarjale, da tradicionalne politične elite vprašanja niso obvladale. V Nemčiji AfD. V Franciji Nacionalni zbor. Na Nizozemskem Geert Wilders in njegovo gibanje. Drugod podobne stranke in gibanja. To ne pomeni, da je njihov vzpon "povzročil 11. september". Povezava ni linearna, vendar je obdobje vojn, džihadističnega terorizma, migracijskih pritiskov in sporov o integraciji pomembno preoblikovalo evropsko politično okolje.

Sirska vojna seveda ni posledica zgolj Iraka ali ameriške politike. Arabska pomlad, represija režima Bašarja al Asada, regionalno rivalstvo, Iran, Rusija, Turčija in notranja dinamika Sirije imajo vsak svojo težo. Toda svet po napadih je ustvaril okolje, v katerem se je vse to odvijalo.

Pred 11. septembrom je bil islam v Evropi predvsem vprašanje priseljevanja, integracije in verske svobode. Po napadih je postal tudi vprašanje nacionalne varnosti. To je imelo dve posledici, ki sta obstajali hkrati. Prva je bila resnična potreba po spremljanju džihadističnih mrež in preprečevanju napadov. Druga je bila rast nezaupanja do muslimanskih skupnosti kot celote. Muslimani v ZDA in Evropi so po napadih doživeli povečanje nadzora, sumničenja in sovražnih dejanj, čeprav z napadi seveda niso imeli ničesar. Ta napetost še danes ni rešena.

Kako prepoznati ekstremizem, ne da bi sum prenesli na milijone ljudi? Kako nadzorovati nevarne posameznike, ne da bi ustvarili občutek kolektivne krivde? Kako integrirati priseljence, ne da bi zanemarili kulturne konflikte, ki dejansko obstajajo? In kako govoriti o islamističnem ekstremizmu, ne da bi vsako kritiko avtomatično razglasili za sovraštvo ali vsako muslimansko skupnost za varnostno grožnjo? Evropa na ta vprašanja 25 let po 11. septembru še vedno nima enotnega odgovora.

V Evropi je 11. september najprej deloval kot ameriška tragedija. Že nekaj let pozneje to ni bilo več mogoče. Madrid, 11. marec 2004. Štiri primestne železniške kompozicije, deset bomb, 193 mrtvih. London, 7. julij 2005. Eksplozije na treh vlakih podzemne železnice in avtobusu, 52 mrtvih. Napadalci niso prišli z druge strani sveta. Delovali so v evropskih družbah, uporabljali evropsko infrastrukturo in napadli običajno jutranjo rutino.

S tem se je evropska dilema spremenila. Ni šlo več samo za vprašanje, kako preprečiti vstop terorista čez mejo. Vprašanje je postalo, kako prepoznati človeka, ki lahko živi v Londonu, Bruslju ali Parizu, govori jezik države, uporablja njene šole in javne storitve, a se kljub temu radikalizira do točke, ko svojo družbo razume kot sovražnika.

EU je po 11. septembru začela sistematično graditi protiteroristični okvir. Leta 2001 je sprejela prvi akcijski načrt, leta 2002 skupno definicijo terorističnih kaznivih dejanj. Madrid je leta 2004 prinesel položaj evropskega koordinatorja za boj proti terorizmu, napada v Madridu in Londonu pa sta bila neposreden povod za prvo celovito protiteroristično strategijo EU leta 2005, zasnovano na štirih stebrih: preprečevanje, zaščita, pregon in odziv.

To je ena manj vidnih, a trajnih posledic 11. septembra. Današnje evropsko povezovanje policijskih baz, podatkov o potnikih, nadzora zunanjih meja, preprečevanja financiranja terorizma in spremljanja radikalizacije ni nastalo v enem trenutku. Nastajalo je plast za plastjo skozi 25 let napadov.

In problem ni izginil. Po najnovejših podatkih Europola je džihadistični terorizem tudi leta 2025 predstavljal največji delež teroristične dejavnosti v EU: od 45 evidentiranih napadov jih je bilo 24 džihadističnih, z njimi pa je bilo povezanih 347 od 486 aretacij zaradi terorizma. Narava nevarnosti se je sicer spremenila – manj je zapletenih operacij velikih celic, več pa posameznikov ali majhnih skupin, ki jih propaganda doseže prek spleta.

Zato bi bilo napačno evropsko politično spremembo po 11. septembru razložiti samo kot rezultat izmišljenega ali politično ustvarjenega strahu. Grožnja je bila realna. Toda realna grožnja sama še ne pove, kako se bo družba nanjo odzvala.

Leto 2015 je bilo za Evropo nekaj podobnega kot leto 2001 za ZDA: trenutek, ko je nevarnost ponovno dobila obraze, kraje in slike, ki jih je bilo težko pozabiti. Januarja so napadalci v Parizu ubili člane uredništva satiričnega tednika Charlie Hebdo in ljudi v judovski trgovini. Novembra je sledila koordinirana serija napadov na Stade de France, bare, restavracije in koncertno dvorano Bataclan.

Islamska država je medtem v Iraku in Siriji prvič ustvarila nekaj, česar Al Kaida ni nikoli imela v primerljivem obsegu: ozemeljsko tvorbo, ki se je razglasila za kalifat, upravljala mesta in milijonom ljudi prek interneta prodajala idejo, da se lahko pridružijo zgodovinskemu projektu. 

Dodatna posebnost zahodnega odnosa z islamom pa je institucionalna. Islam nima ene institucije, ki bi lahko govorila v imenu vseh muslimanov. Še posebej v sunitskem islamu ni hierarhije, primerljive z rimskokatoliškim papeštvom. Obstajajo različne pravne šole, nacionalni sveti, univerze, učenjaki, imami, lokalne skupnosti in politična gibanja, ki imajo med seboj različne, včasih nasprotujoče si poglede. Zato je vprašanje, ki se je po vsakem napadu pojavljalo v evropskih debatah – "zakaj muslimani tega ne obsodijo?" – že institucionalno zapleteno. Toda decentraliziranost hkrati ne pomeni, da notranja razprava ni potrebna.

Džihadistični terorizem se ni skliceval na budizem ali marksizem, ampak na določeno radikalno interpretacijo islama. Islamska država je uporabljala verske tekste, koncept kalifata, takfir – razglasitev drugih muslimanov za nevernike – in apokaliptične interpretacije za mobilizacijo privržencev. Zato je bila poleg policijskega in vojaškega boja vedno tudi ideološka bitka znotraj muslimanskega sveta.

Prav tu je del evropske razprave pogosto zašel v dve neproduktivni skrajnosti: ena je problem reducirala na islam kot tak, druga pa je vsak poskus razprave o verskih komponentah ekstremizma razumela kot nestrpnost.

Po 11. septembru je tako Evropa vse pogosteje ugotavljala, da ni vedno dovolj reči, da zagovarja liberalne vrednote. Kaj se zgodi, ko se liberalne vrednote znajdejo v medsebojnem konfliktu? Svoboda veroizpovedi proti sekularnosti. Svoboda izražanja proti zahtevi po zaščiti svetega. Pravica do kulturne različnosti proti zahtevi po skupnih družbenih pravilih. Pravica do zasebnosti proti obveščevalnemu nadzoru. Azil proti nadzoru meje. Kaj pomeni integracija? To niso bila več abstraktna seminarska vprašanja. Postala so volilna vprašanja. Desnica je dobila temo, ki je sredina ni znala obvladati.

Da, strah je bil politično izkoriščan. Toda strah je imel tudi dogodke, imena in kraje. Evropska sredina je pogosto težko hkrati povedala dve stvari: da musliman ni terorist zato, ker je musliman – in da radikalni islamizem vendarle predstavlja realen ideološki in varnostni problem. Ko politika ne zna držati dveh resnic hkrati, volivci pogosto izberejo tistega, ki jim ponudi eno samo, preprosto.

Toda 11. september ni spremenil samo politike, vojn in varnostnih institucij. Spremenil je tudi način, kako milijoni ljudi razumejo resnico.

Skoraj takoj po napadih so se pojavila vprašanja. Nekatera vsekakor legitimna. Kako je bilo mogoče, da ameriške obveščevalne službe napada niso preprečile? Kaj so vedele? Zakaj niso povezale informacij o bodočih ugrabiteljih? Kako sta se lahko zrušila oba stolpa? Zakaj je pozneje padel WTC 7, če ga ni zadelo letalo? Zakaj je najmočnejša vojska na svetu ni mogla pravočasno preprečiti štirih ugrabljenih letov?

Komisija za 11. september je dejansko ugotovila resne institucionalne in obveščevalne napake. Fragmenti informacij so obstajali, vendar jih sistem ni sestavil v celoto. To je pomembno. Kajti teorije zarote pogosto rastejo najhitreje tam, kjer imajo poleg laži na voljo tudi resnične institucionalne napake.

Nato je prišel Irak. Ameriška administracija je trdila, da Sadam Husein poseduje orožje za množično uničevanje. Po invaziji ga niso našli. Za del javnosti je bil preskok skoraj avtomatičen: če je oblast napačno govorila o Iraku, zakaj bi ji verjeli glede 11. septembra?

To je logično napačen sklep. Toda politično in psihološko izjemno močan.

Iz tega okolja je nastalo gibanje 9/11 Truth. Nadzorovana rušitev. Eksplozivi v stolpih. Raketa namesto letala v Pentagonu. Ameriška vlada, ki naj bi napad vedela vnaprej ali ga celo organizirala. Te trditve so bile večkrat tehnično in preiskovalno zavrnjene. Toda njihova zgodovinska pomembnost je drugje.

11. september je postal eden prvih velikih globalnih dogodkov, pri katerih je internet omogočil vzpostavitev vzporedne razlage zgodovine zunaj tradicionalnih medijev. Film Loose Change se je širil prek spleta in postal izjemno vpliven prav v času, ko je YouTube omogočil, da za doseganje milijonskega občinstva nisi več potreboval televizijske mreže. Današnji svet QAnona, viralnih "dokazov", videov, izrezanih iz konteksta, in gesla "do your own research" se ni rodil 11. septembra. Toda 11. september je bil eden njegovih zgodnjih laboratorijev.

Četrt stoletja pozneje je ta učinek še dobro viden. Ob obletnici družbena omrežja znova preplavljajo arhivski posnetki, poleg njih pa teorije zarote in insinuacije; isti dogodek je za novo generacijo hkrati zgodovina, algoritmična vsebina in material za dezinformacije.

In tu se zgodba vrača k zaupanju. Država je zahtevala zaupanje – in ga izgubila.  Po 11. septembru so zahodne vlade svojim državljanom pogosto govorile, da nekaterih dokazov ne morejo razkriti. Toda sistem, ki od javnosti zahteva veliko zaupanja, postane posebej ranljiv, ko ga sam spodkoplje.

Irak je bil najmočnejši primer. Abu Graib drugi. Razkritja o tajnih zaporih in mučenju tretji. Pozneje Snowden in obseg elektronskega nadzora. Iz tega ni mogoče pošteno potegniti sklepa, da je bilo vse, kar so zahodne oblasti povedale po 11. septembru, laž. Lahko pa potegnemo drug sklep: države so v imenu varnosti zahtevale izjemno stopnjo zaupanja prav v obdobju, ko so nekatere njihove lastne odločitve to zaupanje načele.

In posledice tega segajo daleč čez vojno proti terorizmu. Ko se zaupanje poruši, ni nujno, da ga prevzame boljša informacija. Pogosto ga prevzame bolj fantastična zgodba.

11. september je Zahod postavil pred vprašanje, za katerega demokracije niso imele enostavnega odgovora. Kako se zaščititi pred sovražnikom, ki uporablja odprtost svobodne družbe proti njej, ne da bi pri tem odprto družbo spremenili v nekaj drugega? Svet pred 11. septembrom ni bil svet brez nadzora. Toda po napadih se je razmerje med zasebnostjo in varnostjo trajno premaknilo. In kar je bilo leta 2001 predstavljeno kot odgovor na izredne razmere, je četrt stoletja pozneje v veliki meri postalo običajna infrastruktura države. To je ena največjih dediščin 11. septembra: izrednost je postala normalnost. In to je spremenilo tudi zahodnega človeka in njegov odnos do institucij.

Zakon USA Patriot Act je George W. Bush podpisal 26. oktobra 2001, le 45 dni po napadih. Razširil je preiskovalna in nadzorna pooblastila oblasti, olajšal izmenjavo podatkov med institucijami ter spremenil pravila, po katerih so lahko organi pregona in obveščevalne službe dostopali do komunikacijskih in drugih podatkov.

Takrat se je velikemu delu ameriške javnosti to zdelo razumljivo. Država, ki ni pravočasno povezala informacij o ljudeh, ki so se pripravljali na napad, je hotela preprečiti, da bi se to ponovilo.

Problem je bil, da ukrepi, sprejeti v izrednih razmerah, niso ostali izredni. Največ ljudi je obseg te infrastrukture zares videlo šele leta 2013.

Edward Snowden, pogodbeni sodelavec ameriške Nacionalne varnostne agencije NSA, je novinarjem predal veliko količino tajnih dokumentov.

Razkritja so med drugim pokazala ameriško zbiranje velike količine telefonskih metapodatkov ter obstoj programa PRISM, prek katerega je ameriška vlada pod zakonskimi pogoji pridobivala komunikacijske podatke od velikih tehnoloških podjetij. Britanski parlamentarni odbor je po prvih razkritjih opisal tako zbiranje telefonskih metapodatkov kot dostop do vsebin komunikacij prek programa PRISM.

Razprava se je s tem bistveno spremenila. Do takrat je bilo vprašanje predvsem: koliko nadzora potrebujemo, da preprečimo naslednji napad? Po Snowdnu je postalo tudi: koliko nadzora smo medtem sploh dovolili?

To je ena najpomembnejših notranjepolitičnih dediščin 11. septembra. Napadi niso ustvarili digitalnega nadzora – tehnološki razvoj bi ga omogočil tudi brez njih. So pa ustvarili politični trenutek, v katerem se je prag za njegovo uporabo dramatično premaknil.

In ko enkrat zgradiš sistem, namenjen iskanju teroristov, se vedno znova pojavi vprašanje, za kaj vse ga je mogoče uporabiti še.

Tudi sama vojna se je spremenila. Velike kopenske operacije v Afganistanu in Iraku so bile drage, krvave in politično vse težje vzdržne. V naslednjih letih se je ameriški protiteroristični model zato vse bolj premikal proti obveščevalnim operacijam, specialnim enotam in brezpilotnim letalnikom. Za vlado je bilo to privlačno. Za pravnike in kritike pa je odprlo novo vprašanje: kje se vojna konča, če je sovražnik mreža, ki lahko obstaja kjer koli?

Le teden dni po napadih je ameriški kongres sprejel dovoljenje za uporabo vojaške sile proti odgovornim za napade in tistim, ki so jim nudili zatočišče. Toda pravni okvir vojne proti terorizmu se je pozneje uporabljal za operacije proti različnim džihadističnim skupinam daleč zunaj Afganistana. To je eden najbolj nenavadnih institucionalnih spomenikov tistemu dnevu: odločitev kongresa, sprejeta, ko so se iz ruševin na Manhattnu še kadili požari, je desetletja pozneje še vedno pomagala določati, kje in proti komu lahko Amerika vodi vojno.

Če se meri zgolj z vprašanjem, ali je Zahod preprečil še en 11. september, je težko trditi, da je bil celoten varnostni aparat neuspeh. A cena je bila torej velika tudi drugje - v eroziji zaupanja in globalnih geopolitičnih premikih. 

CFR ob 25. obletnici opozarja prav na to: po 11. septembru so ZDA svojo zunanjo politiko reorganizirale okoli terorizma do te mere, da so druge grožnje dobile manj pozornosti. Danes je ameriški strateški besednjak popolnoma drugačen. Polprevodniki. Tajvan. Umetna inteligenca. Rusija ...

Morda je še bolj osupljiva Rusija. Po napadih je Vladimir Putin izrazil podporo ZDA. Rusija je sodelovala pri protiterorističnem dialogu z Zahodom. Nato je decembra 2001 govoril o "novem odnosu z Rusijo", ki naj bi temeljil na skupnih demokratičnih vrednotah in skupni zavezanosti stabilni Evropi.

Tedaj se je zdelo vsaj mogoče predstavljati varnostni sistem, v katerem Moskva in Zahod nista strateška nasprotnika. Četrt stoletja pozneje je to skoraj neprepoznavna preteklost.

Rusija je vojaško napadla Ukrajino, Evropa se je ponovno oborožila, Nato pa je svojo pozornost iz protiterorističnih operacij spet premaknil k nalogi, zaradi katere je bil pravzaprav ustanovljen – kolektivni obrambi evropskega ozemlja pred državno vojaško grožnjo.

V tem je zgodovinski lok skoraj perfekten. Leta 2001 je Nato svoj 5. člen prvič aktiviral zaradi nedržavnega sovražnika. Po letu 2014 se je moral ponovno pripravljati na klasično vojno v Evropi. Tudi sam Nato svoj razvoj opisuje prav tako: obdobje po 11. septembru je zaznamoval poudarek na Afganistanu in kriznem upravljanju, ukrajinska kriza pa je vrnila težišče na kolektivno obrambo.

Svet je v nekem smislu naredil krog. Le da se je vmes spremenil.

In potem ostane 11. september kot simbol. Četrt stoletja pozneje se dogodek počasi seli iz živega spomina v zgodovino. Skoraj 100 milijonov Američanov danes nima osebnega spomina nanj, opozarja Tom Ridge, nekdanji guverner Pensilvanije in prvi ameriški minister za domovinsko varnost.

To je ogromna sprememba. Človek, star 24 let, se je rodil po napadih. Ne spominja se sveta brez varnostnih pregledov, ki jih danes jemljemo za normalne. Ne spominja se trenutka, ko je bila Kitajska le prihodnji izziv in ko je bilo mogoče govoriti o Rusiji kot možni partnerici Zahoda.

Zanj 11. september ni spomin. Je infrastruktura sveta, v katerega se je rodil.

Ridge, ki je 11. septembra kot guverner Pensilvanije prišel na kraj strmoglavljenja leta 93 pri Shanksvillu, se 25 let pozneje spominja prvih reševalcev, ki so prišli iskat preživele. Našli so le zoglenelo, kadečo se luknjo v zemlji. Zanj, piše, obstajajo dnevi, ki človeka nikoli ne zapustijo. 

11. september je označevalec časa. Za Američane je pomenil izgubo občutka nedotakljivosti. Za vojake začetek generacije vojn. Za obveščevalne službe novo obdobje. Za Bližnji vzhod obdobje vojn, državnih zlomov in premeščanja regionalne moči. Za zagovornike državljanskih svoboščin simbol države nadzora. Za teoretike zarote dogodek, okoli katerega je mogoče zgraditi alternativno razlago sveta.

In za ljudi, ki so bili tisti dan dovolj stari, da se ga spomnijo, točno določen trenutek, ko so ugotovili, da svet ni več takšen, kot je bil zjutraj. Četrt stoletja pozneje še vedno živimo s posledicami.