Obdukcija trupla na prizorišču volilnega zločina

"Spraševanje po obdukciji predvolilnih anket je na tej točki podobno kot mrliškega oglednika spraševati o vzrokih smrti, ko je truplo še vedno na prizorišču zločina," je slikovit Nate Cohn, strokovnjak New York Timesa za volitve, merjenje javnega mnenja in demografijo. Kar je ta hip jasno, je, da so ankete znova sistematično podcenile podporo Trumpu v nekaterih ključnih zveznih državah, podobno kot pred štirimi leti. Senca iz 2016 je demokrate preganjala že tedne pred volilnim torkom, ko so napovedi o krepkem vodstvu Bidna hkrati zbujale skomine po modrem valu, volilni prevladi, s katero bi dobili ne le predsednika, pač pa tudi večino v obeh domovih kongresa.

"Ali lahko zaupamo anketam ali pa bomo znova padli v isto past?" se je sredi oktobra spraševala Sue Halpern iz časnika The New Yorker. Tvorci modelov, na katerih temeljijo rezultati anket, so predvsem zagotavljali, da so razumeli svoje takratne napake, in dali večjo težo slabše izobraženim volivcem, ki v večji meri podpirajo Trumpa. Toda nekateri, kot denimo Patrick Murray z univerze Monmouth, so hkrati priznavali, da tudi takšni popravljeni modeli niso povsem odpravili zgrešenih rezultatov iz leta 2016, ko so jih uporabili pri takratnih anketah. Ob vsem česanju modelov je jasno, da so ankete presek trenutka in ne napoved. Z njimi ni mogoče zajeti nenadnih zasukov, kot ga pripisujejo obratu še neodločenih volivcev k Trumpu pred štirimi leti, ki ga je sprožil takratni direktor FBI James Comey s pismom kongresu o nadaljevanju preiskave o e-pošti Hillary Clinton.

Poleg tega očitno obstaja Trumpov faktor, ki ga je zelo težko zajeti v napovedi. Eden od gurujev modernih volilnih napovedi Nathan Silver je konec prejšnjega desetletja sprožil trend obsežnih statističnih modelov, ker so bile njegove volilne napovedi izjemno natančne, 2012 je pravilno napovedal zmagovalca v vseh zveznih državah. A se je tudi on pridružil polomu v 2016. Volilna preročišča so si na kongresnih volitvah v 2018 povrnila nekaj zaupanja, ker so bila znova veliko natančnejša. Toda letos, ko je bil na glasovnicah znova Trump, so volilne napake po zveznih državah kljub vsem popravkom skoraj enake zgrešenim napovedim izpred štirih let. Še bolj mimo so udarile na ravni celotnih ZDA, Biden vodi za pet odstotnih točk, pripisovali so mu zmago za vsaj osem. Hkrati je res, da štetje še vedno ni končano.
 

Ugibanja o polomu

Cohn ponovitev napake iz 2016 pripisuje dvema možnostma: ali so analitiki povsem napačno razumeli, kaj se je zgodilo pred štirimi leti, in zaradi tega narobe pokrpali svoje volilne modele ali pa merjenje volilnega razpoloženja postaja vse bolj zapleteno, zato tudi popravki niso odpravili novih težav. Slednje po besedah demokratskega analitika Nicka Gourevitcha pomeni, da bi z uporabo takratne metodologije dobili še slabše rezultate, hkrati pa so "svoje podatke jemali veliko bolj konservativno, toda očitno še vedno ne dovolj, da bi odpravili težavo." Prve ugotovitve kažejo na temeljno nerazumevanje vedenja velikih demografskih skupin, ne samo belih, slabše izobraženih volivcev, precej na majavih nogah naj bi bila denimo tudi ocena razpoloženja starejših volivcev, ki naj bi se po anketah sodeč zasukali k Bidnu. Modeli so morda popravljeni, toda surovi podatki, ki jih vnašajo vanje, so v štirih letih postali še manj natančni in izničili napore njihovih avtorjev.

Za nenatančnost podatkov že kroži več razlag. Ena govori o volilni sramežljivosti. Denimo nekdanjih podpornikov demokratske stranke, ki sedaj podpirajo republikanca, a to skrivajo, še posebej ker je ta deležen nenehnih obtožb o rasizmu, šovinizmu in sovraštvu do tujcev. Druga verzija argumenta sramežljivosti pravi, da je Trump z leti nenehnih napadov na medije in merjenja javnega mnenja ustvaril silen dvom v te institucije, kar njegove podpornike odvrača od sodelovanja v anketah. V štirih letih trumpizma je močno narasla politična udeležba na levici, naprednjaški aktivisti so zbrali rekordne vsote donacij Američanov in se množično udeleževali vseh glasovanj, tudi takšnih, ki so prej minila skoraj neopazno. Levo usmerjena novičarska televizija MSNBC je v tem času beležila rekordno rast gledanosti, kar morda pomeni tudi večjo pripravljenost njenih gledalcev za odgovarjanje na ankete. A rekorde je beležil tudi drugi pol, konservativna medijska krajina na čelu s Fox News. In če drži mnenje republikanskega analitika Jona McHenryja, da Trumpovi volivci neradi sodelujejo v anketah, je lahko to vzrok za vnovičen razkorak med napovedmi in rezultati.

Morda je napovedi pokvarila rekordna udeležba, ki naj bi analitikom sicer olajšala delo, saj teorija pravi, da odpravi negotovost o demografski sestavi volivcev, ki so oddali svoj glas. Mnoge ankete so kazale, da med verjetnimi volivci prednjačijo demokrati, kar je bilo nenavadno, saj imajo ponavadi demokrati prednost pri številu registriranih volivcev, republikanci pa pri verjetnih volivcih, torej tistih, ki v resnici pridejo na volišča. Toda na Floridi, v eni redkih zveznih držav, v kateri sproti objavljajo strankarsko pripadnost udeležencev volitev, se je pokazalo, da je na volišča prišlo več registriranih republikancev kot registriranih demokratov, čeprav je slednjih več za 1,5 odstotne točke. To pomeni, da je velika udeležba koristila Trumpu in so jo napovedi na podlagi anket ocenile povsem napačno.

 

Precejanje pristranskosti

Zanimivo je, da so bile meritve volilnega razpoloženja iz februarja in marca zelo podobne volilnim rezultatom, nato pa so začele grešiti. "Skoraj celotno napako na ravni države je mogoče pojasniti s poskokom odziva med demokrati po izbruhu pandemije. Zgodba gre takole, po sprejemu ukrepov (v nekaterih zveznih državah) so demokrati, ki so ostali zaprti doma, začeli odgovarjati na telefonske klice, ker niso imeli početi kaj drugega," razmišlja demokratski anketar David Shor. To posredno potrjujejo ugotovitve merilcev javnega mnenja, da je pandemija zvišala odzivnost volivcev za sodelovanje v anketah. Biden je začel pridobivati podporo na z virusom najbolj prizadetih območjih, kar so analitiki pripisali domnevi, da pandemija koristi demokratu. Toda po Shorovi hipotezi niso izmerili spremembe volilnega razpoloženja, pač pa dolgčas Bidnovih podpornikov, ki so ga odganjali tudi s sodelovanjem v anketah.

Cohn k temu dodaja, da ni nikakršnih dokazov o slabših rezultatih Trumpa na območjih, na katerih se je pandemija širila najhitreje. Prvi rezultati kažejo, da naj bi mu na njih šlo celo bolje kot na tistih z nižjo ravnijo okužb. To je najočitnejše v Wisconsinu, trenutno eni najbolj prizadetih zveznih držav, a hkrati volilnemu bojišču, na katerem so ankete najbolj podcenile moč Trumpa. Posebno poglavje so latino volivci, ki naj bi predsedniku pomagali do zmage na Floridi, ankete pa so povsem zgrešile njihov zasuk k Trumpu. Ni šlo le za priseljence s Kube in Venezuele, ki so zbežali pred tamkajšnjimi socialističnimi režimi, sedaj pa nasedli oglasom o socializmu Bidna in demokratov, predsednik naj bi zabeležil precejšnjo rast podpore v latino skupnostih po vseh ZDA. Če to drži, pomeni, da imajo ankete velike težave pri zajemanju ustreznega vzorca med latino volivci.

To je tudi izhodišče Shora, ki ne verjame razlagam o takšni ali drugačni sramežljivosti volivcev. "Ljudje v povprečju povedo resnico, ko jih vprašaš, koga bodo volili. Razlog za zgrešene napovedi je, ker so v anketah na ta vprašanja odgovarjali napačni ljudje," je prepričan. Iz preprostega razloga, ker je ena skupina ljudi navdušeno pripravljena deliti svoje mnenje, druga pa sploh ne. "Dokler bo obstajala ta pristranskost, se bo precejala navzdol na vse, kar počneš (s surovimi podatki)," poudarja.


 

Smeti in laži

Ob tem se pojavlja še ena težava, analiza volilnih napovedi temelji na vzporednih volitvah, v največji meri na raziskavi, ki jo opravlja organizacija Edison Research. Toda ta "ni nič varnejša pred sistemskimi pristranskostmi in metodološkimi nesmisli kot denimo (precej zgrešena) oktobrska volilna anketa v zvezni državi Ohio. Vzporedne volitve so zelo podobne rednim anketam, le da so še slabše," meni Gilad Edelman iz časnika Wired. Še posebej letos, ko je bilo na milijone glasovnic oddanih predčasno in so morali volivce o njih spraševati prek telefona. Tako kot so to počele vse predvolilne ankete. To pomeni enako težavo za oblikovanje reprezentativnega vzorca, ki bi resnično odseval udeležence volitev.

Ker morajo vzporedne volitve ustrezati dejanskim rezultatom volitev, njihovi izvajalci prilagajajo obtežbo posameznih skupin, dokler ne dobijo "prave" slike. To pa lahko pomeni, da posameznim kategorijam volivcev, ki so že tako preveč poudarjene, dajo še večji vpliv na končni rezultat. Edelman kot posledico takšnega mešetarjenja vidi dvomljivo ugotovitev, da naj bi 55 odstotkov belih volivk podprlo Trumpa. "Vzporedne volitve so smeti, vsaka pametna oseba sedaj že ve, da iz njih ne sme sklepati o volilnem telesu, saj je njihovo vzorčenje popolnoma zgrešeno," je oster tudi Lee Drutman, politolog liberalne mnenjske organizacije Nova Amerika.

New York Times se skuša opreti na geografske analize, pri katerih opazujejo dejanske rezultate posameznih volilnih okrožij skozi čas in na podlagi tega sklepajo o zasukih volilnega telesa. Toda Brian Schaffner, politolog in anketar z univerze Tufts, trdi, da na podlagi zbirnih podatkov ne moremo sklepati o vedenju posameznikov in da gre za različico tako imenovane "ekološke zmote". Čeprav veliko pripadnikov določene demografske skupine živi na enem območju, to še ne pomeni, da so gonilo premika v volilnih rezultatih. "Lahko rečeš, da se je ta latino volilna enota zasukala k republikancem, toda morda so beli volivci v njej zaradi kateregakoli razloga v večjem številu glasovali za republikance, morda kot odziv na vse večjo etnično raznolikost volilne enote," opozarja Schaffner.

Kar seveda ne pomeni, da so prve razlage o odločitvah volivcev napačne. Pač pa, da tega (še) ne vemo. "Številni analitiki in komentatorji prehitro skočijo na pomanjkljive vire podatkov, kar pogosto ustvari razlage, ki se širijo, tudi ko jih boljši podatki in analize spodbijajo," pojasnjuje John Sides, politolog z univerze Vanderbilt. Takšni boljši podatki bodo na voljo na začetku prihodnjega leta, ko bodo zvezne države objavile, kdo je volil in kdo ne. Volivci namreč ne lažejo samo v predvolilnih, pač pa tudi v povolilnih anketah, po besedah Schaffnerja so pri slednjih še posebej neiskreni tisti z univerzitetno izobrazbo. Križanje te podatkovne baze z obširnimi raziskavami javnega mnenja bo dalo natančnejšo sliko, kako so Američani volili v 2020. Toda tega ne bomo izvedeli do prihodnjega poletja, vse prej je običajen medijski hrup, dokler se vroča tema lahko prodaja.

Zadnji boj

Industrija merjenja javnega mnenja je brez dvoma v krizi, njena največja težava je šibek odziv Američanov. Neprofitna mnenjska organizacija Pew Research je lani poročala, da na sto klicanih telefonskih številk dobijo le še šest odgovorov. Komercialni anketarji naj bi imeli še slabše odzive, a teh podatkov ne objavljajo. Raziskovalci se skušajo na različne načine upreti tovrstnim težavam, toda metode naključnega sestavljanja vzorcev že desetletja zastarevajo, je prepričan Spencer Roberts iz časnika Jacobin. Politični analitiki bi morali svojo orodjarno razširiti z novimi orodji ter rezultate anket postaviti v presek z javno dostopnimi podatki o političnih donacijah, številu prostovoljcev v kampanjah in udeležbi na političnih shodih. Nenazadnje morda celo z gledanostjo najbolj ideoloških novičarskih televizij – morda sta jutranji in večerni program Fox News pralnica možganov za nazadnjaške gledalce (tako kot MSNBC razpihuje prepričanja naprednjaških), toda ko je Foxov voditelj Tucker Carlson letos postavljal rekorde gledanosti, je bil to dober znak, da bo zelo veliko Američanov volilo za Trumpa.

Anketiranje prek telefona zajema ljudi, ki ga imajo, so odgovorili na neznano številko in si vzamejo čas za odgovarjanje. Pri spletnih različicah gre za ljudi z dostopom do interneta, ki se odzovejo na e-poštno vabilo ali spletni oglas in si vzamejo čas za odgovarjanje. Kar pomeni ne samo nenaključni, ampak tudi nereprezentativni vzorec, ponavadi v njem prevladajo beli, starejši in angleško govoreči volivci (veliko državljanov ZDA zelo slabo ali pa sploh ne govori angleško). Poskusi, da bi to popravili z obteževanjem odgovorov, lahko izboljšajo rezultate ali pa še okrepijo napake in povzročijo anketne smeti, kot je dejal Drutman. Oktobra je Silverjev spletni časnik FiveThirtyEight, utelešenje statističnega razmišljanja o novicah, objavil povzetke anket o tem, kaj si Američani mislijo o anketah, ter mnenje uglednih strokovnjakov s področja merjenja javnega mnenja o tem, kako svoje delo prilagajajo novim izzivom. Lee Miringoff z Inštituta za javno mnenje na univerzi Marista je priznal, da "industrija javnega mnenja morda bije svoj zadnji boj".

Tako ni čudno, da so na volilni torek izbruhnile obtožbe o njenem koncu. Toda težko si je predstavljati, kako bodo komercialni mediji, ki svoje poročanje prilagajajo gledanosti, brez njih pokrivali volitve. "Če hočeš prodajati politično zabavo, morajo biti volitve vznemirljive. Ankete ohranjajo tekmo dinamično, kot televizijski šov ali konjska dirka, kot radi rečejo," ugotavlja Roberts. Hkrati opozarja, da mediji v lasti velikih korporacij volilne ankete uporabljajo ne samo kot merjenje, pač pa kot potrditev kandidata s podporo uveljavljene plasti družbe, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red. Če je Jacobin glasilo ameriških socialistov, je zanimivo, da se podobne kritike v času populističnega desničarja na čelu republikancev usipajo tudi z desnega pola. Večerna četica Foxovih ideoloških voditeljev zadnje čase vztrajno ponavlja, da so "osrednji mediji" s pomočjo zlaganih anket krepili malodušje med volivci desnice in so tako del volilne prevare, ki je spodnesla Trumpa.
 

Več podatkov

"Če ne moreš povedati zgodbe o volitvah po njihovem koncu, ima demokratični proces nekaj resnih težav. V demokraciji morajo politiki odsevati voljo volilnega telesa, če pa ne moreš dobro podajati volje tega volilnega telesa, je ne bodo niti politiki," opozarja Ed Kilgore iz časnika New York Magazine. Sam trdno verjame, da je odgovor na pomanjkljive podatke še več podatkov, ne pa da se jim povem odrečemo, ker nas lahko zapeljejo k napačnim sklepom ali zgrešenim razlagam. A se hkrati strinja z razmišljanji, da je množica različnih anket morda eden od vzrokov za manj zanesljive raziskave o razpoloženju volivcev. Cohen tako meni, da bi morale medijske organizacije združiti moči in sodelovati pri tovrstnih meritvah, ne pa "šest različnih nacionalnih raziskav na mesec … pove bolj ali manj isto, večina odstopanj od povprečja pa je pripisana šumu, ne pa pomembnim metodološkim izbiram". Še posebej če bi takšno združevanje moči pomenilo več sredstev ter večje in natančnejše vzorce ljudi, zajetih v ankete, kar je največja pomanjkljivost sedanjih anket.

Strateg demokratov Chris Kofinis je merjenje volilnega razpoloženja hkrati imenoval umetnost in znanost, pri čemer "so nekateri slabi umetniki, drugi pa spregledajo znanost". Toda dejstvo je, da razen merjenja javnega mnenja nimamo drugega uporabnega orodja za sledenje volilnemu utripu. Silver pravi, da so ankete morda manj natančne, a morajo ljudje sprejeti nekaj več takšne negotovosti. "Drugače se bo zgodilo, da bodo vse bolj zaupali dvomljivim pripovedim in pregretim komentarjem. Ankete so lahko še dvakrat ali trikrat slabše, pa bodo še vedno boljše kot takšni komentarji in splošno sprejete modrosti," ugotavlja. Tudi Cohn je prepričan, da bo brez njih še težje razumeti globoko razdeljeno državo, v kateri bodo ljudje še bolj ujeti v mehurje podobnih mnenj.