Obiskala vse države na svetu: 'V Slovenijo se bom zagotovo še vrnila'

Danes 38-letna popotnica si je leta 2017 zadala prav posebno misijo. Do svojega 35. leta je želela obiskati vse države na svetu. In nato je v dveh letih in pol svoj cilj tudi dosegla, s tem pa postala prva temnopolta ženska, ki je obiskala vse države na našem planetu. "Odraščala sem v domu, ki je bil poln knjig in zgodb, potujem pa že od svojega četrtega leta. Sem  tudi velika ljubiteljica geografije. Obisk vseh držav na svetu je bilo nekaj, kar se ni zgodilo kar tako, temveč je bilo to že od nekdaj začrtano na moji poti in se je naposled moralo zgoditi," mi je povedala Jessica Nabongo, Američanka ugandskega porekla.

V zibelko položena radovednost do sveta

Jessica v tujino potuje že vse od rane mladosti. "Moja družina prihaja iz Ugande. Starši so v ZDA emigrirali leta 1996 – to sta že dve osebi, ki sta mi potovanja tako rekoč položili v zibelko," je povedala sogovornica. "Potovanja so bila del mojega življenja že, odkar sem bila zelo majhna. Ko sem se odločila, da bom pred 35. rojstnim dnem obiskala vse države na svetu, je moj repertoar že zajemal 60 držav," je dejala. 

Rok, ki si ga je zadala, je sicer nekoliko prekoračila. Vse države na svetu je namreč obiskala nekaj mesecev po svojem 35. rojstnem dnevu. "Naposled sem svojo misijo zaključila oktobra – na očetov rojstni dan. V dveh letih in pol sem obiskala 135 držav, kar je veliko. Zadnja država, ki sem jo obiskala, so bili Sejšeli v vzhodni Afriki, z mano pa je potovalo več prijateljev in članov družine," nam je povedala. Na zaključnem potovanju jo je skupaj spremljalo 55 oseb, obisk Sejšelov pa je na svojem Instagram profilu prenašala tudi v živo.

"Občutek je bil ... no, neverjeten," je priznala. Obkrožena je bila namreč z ljudmi, ki so jo na njeni poti podpirali. "Tudi potem, ko mi je umrl oče – to je tudi razlog, da sem svoje potovanje zaključila na njegov rojstni dan. Tudi mama je vedno ostala velika podpornica mojemu cilju, čeprav ni vedno razumela, zakaj to počnem. Enako pa tudi moje sestre in prijatelji."

A podpirali so jo tudi drugi – tisti, ki jih je spoznala v času svojih potovanj. In teh ni bilo malo. "Nešteto. Z njimi sem ostala v stiku tudi med pandemijo. Šlo je za voznike, vodiče, ljudi, ki sem jih spoznala v hotelih, fotografi in številni drugi. V tem težkem obdobju smo stali povezani," je dejala. V stiku z njimi pa ostaja praktično vsak dan. "Povezave, ki sem jih spletla med potovanji – to so doživljenjska prijateljstva."

Ji je ljubša Hrvaška ali naša mala podalpska dežela?

Njeno popotovanje jo je pripeljalo tudi v našo malo podalpsko deželo. A čeprav se tu ni zadržala dolgo, jo je Slovenija očarala. Tri dni se je mudila v Ljubljani in že prestolnica jo je kupila. "Slovenija je zagotovo ena izmed tistih držav, v katero se želim vrniti." Meni namreč, da je državi namenila premalo časa: "Ob svojem kratkem obisku sem dobila občutek, da je to resnično izjemno lepa država, ki je nisem uspela raziskati tako dobro, kot sem si želela." Imela je namreč omejena finančna sredstva, je pojasnila.

Ob naslednjem obisku pa si želi Jessica obiskati predvsem enega naših turistično najbolj opevanih krajev v katerem kraljuje jezero z otočkom – Bled. Štiri leta so že minila od njenega tridnevnega obiska naše države, a spomini nanjo so lepi. "Ljudje so bili zelo prijazni, hrana je bila čudovita, predvsem vino in sveža morska hrana. Čeprav se v njej nisem mudila dolgo, pa sem vseeno uživala vsako minuto in vsakomur, s katerim se pogovarjam, povem, kako čudovita država je Slovenija. To je zagotovo država, v katero se želim vrniti," je jasna. 

Ob vprašanju, ali ji je ljubša Hrvaška ali Slovenija, je sogovornica muzajoče dejala, da med naborom vseh obiskanih držav nikoli ne želi izbrati svoje najljubše. "Bom pa priznala, da bi morala Slovenijo še malo bolj podrobno raziskati," se je zasmejala. Hrvaško je sicer obiskala že dvakrat, prav tako pa je obiskala več krajev v državi. "Ampak ko se vrnem v Slovenijo, pričakujem, da mi boste pokazali najboljše od najboljšega. Videti hočem vse!" se je pošalila.

"Istočasno sem prepričana, da je Slovenija država, na katero ne pomisli prav veliko ljudi. Ne pomislijo na to, da ima obalo, da je zelo blizu Italije ... celo zdaj, ko se vse več ljudi vrača k potovanjem v Evropi, mislim, da je to odlična priložnost, da se predstavi lepoto te države," je še dejala in dodala, da je Hrvaška ob tem tudi veliko prenatrpana.

V dve državi se Jessica ne bo vrnila kmalu

Slovenija sicer ni država, v kateri se je svetovna popotnica mudila najmanj časa. V 11 državah ni namreč niti prespala. "Večinoma so to mikro države, kot sta Vatikan in San Marino," je povedala.

Največ časa pa je preživela v državah, v katerih je tudi živela: ZDA, Japonska, Velika Britanija, Italija, Benin. "Največ časa izven ZDA sem najbrž preživela prav v Italiji." Tam je živela skoraj tri leta.

Vendar pa v Jassicinem repertoarju niso zbrane le države. Obiskala je namreč tudi veliko ozemelj: "Kosovo na primer še ni uvrščen med države Združenih narodov. Vendar pa sem ga vseeno že obiskala. Tako sem v resnici dodatno obiskala še deset teritorijev," je pojasnila v pogovoru. Priznava sicer, da nima posebne želje, da bi obiskala čisto vsako območje na svetu. "Če me bo kraj zanimal, ga bom obiskala, sicer pa nimam nekega posebnega cilja na tem področju," je dodala.

Vprašanje, če obstaja kakšna država, ki je ne bi želela ponovno obiskati, je Jassico spravilo v zadrego. Vendar pa je skozi smeh vseeno odgovorila, da sta to Belorusija in Moldavija. "Mislim, da se tja ne bom prav kmalu vrnila." Države namreč zelo rada spoznava skozi ljudi, tamkajšnje prebivalstvo pa se ji ni zdelo "toplo in odprto".

Čisto drugačno izkušnjo ima glede nekaterih drugih držav: "Iran, Jordanija, Gana, Uganda," je naštela države, ki jih po prijaznosti in "toplini" prebivalcev uvršča v sam vrh. Obiskala je tudi Severno Korejo: "Počutila sem se neverjetno varno. Zanimivo je bilo, kako 'normalno' sem se počutila v veliko stvareh. Videla sem ljudi, ki so vozili kolo, otroke na izletih, ljudi v trgovinah in tiste, ki so se poročali. Zame je bilo čudno, ker sem se počutila normalno. Tja se namreč odpraviš, ne da bi vedel, kaj pričakovati." Edino razliko je opazila v odsotnosti oglaševanja, sicer pa je dejala, da je videla le ljudi, ki živijo svoje življenje. 

'Verjamem, da je večina ljudi dobrih'

Najpomembnejši na njenih potovanjih so ljudje: "Državo namreč najraje spoznavam skozi oči prebivalcev, zato tudi vedno, ko obiščem novo državo, za priporočila vprašam lokalce. Kaj naj si ogledam? Kaj mi priporočate? Prosim, peljite me v restavracijo, kjer jeste sami." Razložila je, da ji dajo namreč ljudje vpogled v samo državo in tudi boljše razumevanje njihove kulture.

A seveda je Jessica na svojih potovanjih nabrala tudi nekaj slabih izkušenj. "Seveda sem imela tudi slabe izkušnje, vendar pa ne toliko, kot bi si morda mislili," je poudarila. Povedala je, da so ji v Miamiju policisti v obraz usmerili pištolo, v Parizu ji je nekdo skušal ukrasti telefon, v Rimu pa jo je taksist skušal kar poljubiti. "A zanimivo je, da se je veliko slabih dogodkov, ki sem jih doživela med svojimi potovanji, zgodilo v mestih oz. državah, ki se jih ne smatra za nevarne," je dodala.

Medtem pa v na primer Južnem Sudanu in tistih državah, ki se morda smatrajo za nevarnejše, ni naletela na večje težave. Seveda pa nobena država na svetu ni popolnoma varna, prav tako kot tudi nobena država ni zgolj nevarna, je poudarila. "Na koncu dneva sama verjamem, da je večina ljudi dobrih. Verjamem in tudi poznam prijaznost neznancev, zato se ne bojim obiskati določenih krajev," je dejala.

"Večina ljudi bi si res mislila, da bom imela največ težav v državah, kot sta na primer Somalija ali pa Afganistan. Ampak ne, Miami, Pariz in Rim," je še enkrat naštela mesta. Pred svojim podvigom in obiskom držav ni prebrala nobenega bloga, ki bi ji svetoval, kaj je v določenih državah varneje in kaj ne. "Ne maram ideje, da se moramo ženske bati potovati, obiskati kraje po svetu." Kot je dejala, se namreč ne boji ljudi. Upa, da bo spremembo glede strahu pred potovanji in ljudmi naredila tudi njena knjiga The Catch Me If You Can: One Woman's Journey to Every Country in the World oz. Ujemi me, če me moreš: Potovanje ene ženske v vse države na svetu. "Vsaj majhno, da bo ljudem vsaj malo izbrisala strah pred potovanji in ljudmi."

Prikazati je želela lepe zgodbe in slike iz držav, ki so sicer le redko prikazane v pozitivni luči

V knjigi je zbranih 100 od 195 držav, ki jih je obiskala Jessica, ima pa tudi več kot 300 fotografij. "Bila sem zelo namerna glede držav, ki sem jih vključila v knjigo. Pomembno mi je bilo namreč, da pripovedujem lepe zgodbe predvsem o državah Afrike in tistih na Bližnjem vzhodu. O tistih državah, iz katerih le redko pridejo lepe zgodbe in lepe slike," je priznala.

"Prav tako pa sem želela s knjigo zmanjšati strah ljudi iz teh držav. Želela sem ponovno vzpostaviti humanost," je dejala in dodala, da ima občutek, da začenjamo kot družba izgubljati povezanost med ljudmi, "da se povsod postavljajo zidovi, da se postavljajo meje in da izgubljamo to človeško povezanost".

S knjigo želi tako med ljudmi znova vzpostaviti to izgubljeno povezanost. "Toliko stvari nas ločuje – etnična pripadnost, nacionalnost, religija. Potovanje pa te predstavi drugim ljudem in kulturam," je poudarila, zakaj se ji zdijo potovanja pomembna. Dodala je, da to ne nujno pomeni potovanja izven države: "Potovanje zame pomeni to, da zapustiš svoj dom. To lahko pomeni že potovanje v drugo mesto ali v drugo zvezno državo v Združenih državah. Ampak bistvo vsega pa je, da odpremo svoje misli in da se spoznamo z načinom življenja drugih ljudi."

Občutke, ko je v knjigi zapisala svojo zadnjo piko, je občutila kot "neverjetne". "Izdaja knjige je pravzaprav precej dolg postopek. Vzelo mi je okoli dve leti, kar je v resnici zelo kratek čas za izdajo knjige. Ampak videti knjigo v živo, ko je naposled le prispela. Natisnjena in v fizični obliki. Nisem mogla verjeti. Jokala sem – to je bil namreč moj otrok. Otrok, ki je končno prijokal na svet," je opisala svoje občutke.

Po drugi strani pa so bili njeni občutki ob pošiljanju svojega "otroka" v svet "strašljivi". "V glavi se ti porajajo strahovi, kot npr.: Kaj pa če bodo rekli, da je moj dojenček grd? Vendar pa se to ni zgodilo. Vsi so rekli, da je v resnici čudovita," se je pošalila. Povedala je, da so bili odzivi neverjetni. Njena knjiga je postala ena izmed najbolj prodajanjih popotniških knjig v ZDA. "Očitno je ljudem všeč; in to veliko različnim ljudem. Imam cel spekter različnih bralcev, ki so se zaljubili v mojo knjigo," je še dejala.

Ob tem je pred kratkim izdala tudi avdio knjigo, v kateri ljudi nagovarja v 80 različnih jezikih. Kakšni pa so njeni načrti za prihodnost? "Po pravici povedano, ne vem. Trenutno le uživam vsak trenutek življenja," je odgovorila in poudarila, da ne bo nikoli več izdala svoje prve knjige, zaradi česar želi užiti vsak trenutek. 

Zagotovo pa bo sledila še kakšna knjiga: "Trenutno sem navdušena nad idejo otroške knjige, ki jo načrtujem."

Trenutki, ki bodo ostali: 'Živimo v tako lepem svetu. Moramo poskrbeti zanj'

Potovanja so oči odprla tudi njej, trenutki, ki jih je doživela, pa bodo z njo ostali do konca. "Zdi se mi, da sem v Namibiji prvič v življenju videla Mlečno cesto. Tam ni bilo nikakršne svetlobne onesnaženosti, nebo pa je bilo zato neverjetno čisto in lahko sem videla čisto vsako zvezdo na nočnem nebu," je opisala enega izmed takšnih trenutkov.

"To je bilo čudovito. Živimo v tako lepem svetu in resnično moramo poskrbeti zanj," je dejala. Trajnost je tako na primer nekaj, kar ji je med potovanji postalo zelo pomembno. "Da lahko vidiš, kaj se dogaja po svetu, podnebne spremembe, požare, ki so poleti divjali po Evropi. To so podnebne spremembe," je povedala, kaj jo je usmerilo na pot trajnostnega življenja.

Številni kljub vrsti dokazov sicer še vedno ne priznavajo podnebnih sprememb: "To je noro in strašljivo. Dejstvo, da našim vladam ni dovolj mar, da bi omejile kapitalizem in večje korporacije ... Lahko bi rekli, da nas pošiljajo v morijo."

Jessica je govorila tudi na konferenci Svetovne zveze za varstvo narave v Marseillesu, ki se je je udeležila skupaj z ekipo za zaščito oceanov. "Spoznala sem veliko ambasadorjev Združenih narodov, spoznala sem monaškega princa Alberta II., ki je na področju ohranjanja oceanov naredil že veliko," je povedala.

Pa je reševanje sveta in oceanov postala tudi njena agenda? "Na svoji platformi naredim, kar lahko. Ljudem dajem preproste nasvete, kaj lahko naredijo sami. Sicer pa le skušam živeti na čim bolj trajnosten način. Vozim električni avtomobil, uporabljam bambusove izdelke, nikoli ne uporabljam plastike - tudi v svoji hiši nimam nič plastičnega. In seveda skušam tudi vplivati na ljudi," je dejala.