Doma po 28 letih in 50.000 kilometrih: 'Kje si bil, sin?'

Pešačenje okoli sveta se je za Karla Bushbyja začelo v Punta Arenasu v Čilu 1. novembra 1998. V 28 letih in enem dnevu, kolikor je porabil za pot nazaj domov, je prehodil štiri kontinente in 30 držav.

Prebijal se je čez premikajoči se led v Beringovi ožini ter preplaval Kaspijsko morje in Rokavski preliv, da mu ne bi bilo treba uporabiti čolna, letala ali kakršnega koli drugega prevoznega sredstva za nadaljevanje poti, piše AP.

Avantura je marsikdaj postala nevarna, naletel je na ovire, ki so ga ustavile za dolge mesece, celo leta. Ko je zaradi finančne krize leta 2008 ostal brez sponzorjev, je odprava zastala za kar dve leti. Načrte mu je dodobra premešala tudi pandemija covida, posebno poglavje pa so bile birokratske prepreke ob prestopanju mej.

Vse to je zdaj za njim. Doma so ga pozdravili kot junaka, Bushby pa ob zmagoslavju ni pozabil na vse, ki so mu pot omogočili ali olajšali. "Prijaznost tujcev, veliko jih je bilo, od posameznikov do držav, me je pripeljala nazaj sem. Tega nisem opravil sam. Imel sem veliko ekipo. Svet," je dejal.

Ideja, da ga obkroži, se je rodila iz razprave, ki sta jo imela z očetom, ali je res mogoče peš prečkati Beringov preliv. Predvidevala sta, da bi za celotno pot, če ne bi bilo nikakršnih preprek, potreboval pet let. A ker so eno želje, drugo pa realnost, sta oceno prilagodila. "Zdelo se nama je, da bo 12 let in nekaj. In tega nekaj se je nabralo res veliko. Nikoli, tudi v najbolj divjih sanjah, si ne bi predstavljal, da bo trajalo 28 let," je dejal zdaj 57-letni nekdanji padalec.

Deset let je porabil samo za to, da je končno prečkal Rusijo. Beringovega preliva se je skupaj z ameriškim avanturistom Dimitrijem Kiefferjem lotil leta 2006. V prvem poskusu jima ni uspelo, s helikopterjem so ju rešili z ledene plošče, na kateri sta obtičala, a sta takoj poskusila znova. Marca istega leta sta po 14 dneh hoje, ko sta se med drugim soočila s severnim medvedom, preživela nevarne zdrse v ledeno mrzlo morje in skoraj izgubila vse zaloge, dosegla vasico Uelen na ruski strani. Pridružila sta se zgolj peščici ljudi, ki so nevarno območje prečkali peš.

Ruski mejni organi so ju zaradi nezakonitega vstopa v državo pospremili naravnost v pripor. Sledila je odločitev o izgonu in kar petletna prepoved ponovnega vstopa v državo. Prepoved, ki bi Bushbyju še bolj prekrižala načrte. Na srečo je uspel s pritožbo. A Rusijo je moral zapustiti.

V naslednjih letih je nato večkrat odpotoval v Rusijo in se vračal, saj je lahko tam ostal največ 90 dni v 180-dnevnem obdobju. Pot je nadaljeval v zimskih mesecih, ko so bile sibirske reke in tundra dovolj zamrznjene za hojo.

Nato pa spet udarec: Moskva mu leta 2012 ni želela podaljšati vizuma. Rešitev? Iz Los Angelesa, kjer ga je slaba novica doletela, se je odpravil na protestni pohod do ruskega veleposlaništva v Washingtonu. "5600 kilometrov v napačno smer," je zapisal na svoji spletni strani. Uspelo je, leta 2014 je tam dobil nov vizum, a spet je izgubil dragocen čas.

Iz Rusije ga je pot vodila čez več kot tisoč kilometrov mongolske stepe na Kitajsko, za katero trdi, da je bila najbolj nadzorovana etapa. "Najprej neskončen niz nadzornih kamer na vsakih sto metrov ob avtocestah, nato na vsakih nekaj kilometrov biometrične nadzorne točke, kjer so ga zadrževali tudi po dve uri, pa neoznačeni avtomobili, ki so mu sledili več dni," piše na spletni strani odprave, ki ji je na Kitajskem grozil predčasni konec. Ustavila ga je namreč policija. "Odstranili so ga s ceste in pod oboroženo stražo zaprli v hotel, nato pa mu odločno povedali, da je pohoda konec. Odpeljali ga bodo do kazahstanske meje, kar bi prekršilo pravilo neprekinjene hoje in končalo vse."

Na poti si je namreč postavil dve pravili, ki ju ni nameraval prekršiti. Prvo: Za napredovanje ne sme uporabljati nobenega prevoznega sredstva. In drugo: Domov se lahko vrne le peš.

Vpletlo se je britansko veleposlaništvo in doseglo, da so Bushbyju dovolili nadaljevati pot, a ob 24-urnem spremstvu, vse do meje s Kazahstanom.

V državo je vstopil leta 2018, jo prečkal, se usmeril čez Uzbekistan in Turkmenistan in se čez nekaj let vrnil, da bi se lotil še enega podviga: preplavati je nameraval 288 kilometrov čez Kaspijsko morje iz Kazahstana do Azerbajdžana. To je bila njegova edina možnost, saj zaradi ameriških sankcij ni mogel potovati čez Iran, odziv mednarodne skupnosti po napadu na Ukrajino pa je osamil tudi Rusijo in zaprl severno pot.

"To je zdaj plan A. Plavanja se nameravam lotiti poleti 2023," je za BBC napovedal maja 2022. Uštel se je za celo leto, s Kaspijskim morjem se je namreč spoprijel šele predlani, družbo so mu delali ameriška popotnica Angela Maxwell ter mlada azerbajdžanska plavalca. Po 31 dneh in 132 urah v vodi – vmes so počivali na spremljevalnih plovilih, ki pa jih niso smela prevažati naprej – so dosegli nasprotni breg.

Bushby je tako čez srednjo Azijo potoval kar pet let, za dodaten zastoj je ob številnih logističnih težavah poskrbela tudi pandemija. A ni obstal na mestu. Vsakič, ko je naletel na oviro, ki je nadaljevanje poti premaknila v prihodnost, se je namreč umaknil v Mehiko, pohod pa nadaljeval, ko je lahko, od tam, kjer se je zadnjič ustavil.

Prav to mu očitajo kritiki. Od 28 let, kolikor naj bi jih porabil za pot okoli sveta, jih je namreč več kot deset preživel v Mehiki. 

25. aprila lani je prečkal Bosporski most in tako po več kot dveh desetletjih odprave znova stopil na evropska tla, vsega mesec nazaj pa je priplaval v domovino. Rokavski preliv je bil drugi veliki plavalni izziv po Kaspijskem morju. Končal ga je v Dovru, na plaži Shakespeare Beach so ga pričakali oče Keith, brata in prijatelji, med njimi tudi sloviti nemški režiser Werner Herzog, ki snema dokumentarni film o njegovi 28-letni odpravi.

Čeprav se je z najbližjimi družinskimi člani med potjo srečeval, so bila ta snidenja redka. Mame ni videl kar deset let. "Prav pretreslo me je, ko sem po vsem tem času videl mamo. Spremenila se je, vsi smo se," je dejal na novinarski konferenci po zaključku 50.000-kilometrskega pohoda.

Veliko morata nadoknaditi tudi s sinom. Ko se je njegov oče lotil skoraj tri desetletja dolgega podviga, je bil star vsega osem let. Njegova hčerka, Bushbyjeva vnukinja, jih ima 12. 

Zaveda se, da je pomembnega dela njegovega življenja konec, čaka ga prilagoditev na "normalo". Pred njim so serija javnih nastopov, dokumentarec in knjiga. Pa tudi življenje v materini kleti. "Zdi se mi, kot da bi stopil čez horizont v črno luknjo. Pojma nimam, kaj se bo zgodilo z mojim življenjem," je dejal za AP med enim od zadnjih dni pohoda okoli sveta. "Moje življenjsko poslanstvo in razlog za življenje se bližata koncu. Težko se bo znova vključiti v družbo, ki je medtem postala povsem tuja."

Navaditi se bo moral tudi na kritike. Številni mu očitajo, da je zapustil sina in starše in da se ni vračal k njim, čeprav bi se med dolgimi prekinitvami svojega potovanja lahko. Pa tudi, da je hodil izjemno počasi. Njegovemu dosežku zoperstavljajo podviga Sergea Girarda in Hollyja Harrisona. Prvi je leta 2006 pretekel pot od Pariza do Tokia, za razdaljo, ki je približno enaka drugi polovici Bushbyjeve poti, je potreboval le osem mesecev. Drugi pa je prehodil pot od skrajnega juga Argentine do severne točke Aljaske. 23.000 kilometrov je premagal v 530 dneh.