Oblasti v Lambethu prikrivale zlorabe otrok v socialnih ustanovah

Lokalni svet v Lambethu je dovoljeval zlorabe v času od 60. do 90. let prejšnjega stoletja v petih domovih, s katerimi je upravljal, so zapisali v poročilu. Od 705 prijav, ki so jih podali nekdanji varovanci treh tovrstnih domov, je lokalni svet discipliniral le enega višjega uslužbenca, še piše v poročilu. V domu Shirley Oaks, ki so ga zaprli leta 1983, so prejeli prijave več kot 500 nekdanjih varovancev proti 177 uslužbencem, na spletu poroča britanski BBC.

"Z nekaj izjemami so uslužbenci lokalnega sveta v Lambethu otroke obravnavali, kot da bi bili ničvredni," piše v poročilu. Posledično so se lahko posamezniki, ki so predstavljali tveganje za otroke, vključili v domove za otroke, so pojasnili.

Eden od zaposlenih v domu je tako na primer v 70. letih prikril, da je bil obsojen zaradi spolnega nasilja nad otroki. Delo je obdržal tudi po razkritju tega. Leta 1999 so ga nato obsodili zaradi 34 primerov spolnega nasilja nad mladoletnimi, med njimi sta bila tudi dva dečka, za katera je skrbela socialna služba Lambetha.

Neodvisni preiskovalci so policijo pozvali, naj sproži kazensko preiskavo o smrti dečka v 70. letih 20. stoletja, ki je pred tem podal prijavo zaradi spolne zlorabe. Našli so ga mrtvega v domu Shirley Oaks.

Lokalne oblasti so se opravičile vsem žrtvam. Pozdravile so priporočila preiskovalcev, "ki bodo prispevala k temu, da bodo otroci v oskrbi lokalnega sveta še naprej varni".

Žrtev zlorab iz doma Angell Road: Ne morem jim odpustiti za to, kar so mi storili

Za BBC je spregovorila tudi danes 56-letna Elizabeth McCourt, ki so jo v mladostniškem oskrbovalnem domu Angell Road leta spolno zlorabljali. Izpostavila je, da kljub opravičilom, lokalnemu svetu Lambetha ne more odpustiti malomarnosti. Iz doma je nenehno bežala, a to ni pomagalo. "Zdelo se mi je, kot da me nihče ne sliši," se spominja.

Kot pravi, so jo številne zlorabe, ki jih je utrpela in zaradi katerih je bila nato prisiljena tudi v prostitucijo, prizadele v vseh vidikih življenja – ni mogla obdržati službe in vzdrževati medsebojnih odnosov. "Noben denar ne more nadomestiti tega, kar so storili meni in moji družini. /.../ Noben denar ne bo poplačal stvari in naredil prav vsega, kar so storili narobe," izpostavlja. "Grozljivo je, kar se mi je zgodilo v domu in po tem, ko sem prišla iz njega. /.../ Imam policijsko kartoteko, zato težko najdem službo. Imela sem nekaj nepomembnih služb z minimalnim plačilom – čistila sem šole, to je bilo edino delo, ki sem ga dobila. Počutim se umazano, sram me je."

Svoje otroštvo in mladost v enem od domov je opisal še en nekdanji prebivalec otroškega doma v južnem Londonu. Novinarju BBC-ja je pripovedoval o zlorabah učitelja, ki jih je v 50. letih prejšnjega stoletja doživljal v domu. Adrian Battley pravi, da ga je učitelj drame poklical k sebi in ga pod pretvezo, da bo pomeril kostum za igro, slekel. "S tem lahko stopil korak naprej od običajnih dejanj v razredu."  Battley je pozneje v življenju sicer postal vojaški major, a ne more pozabiti dogodkov, ki so ga zaznamovali. "Čas gre naprej, a to ostaja. Ves čas imamo to nekje v ozadju misli," dodaja.

Kot v poročilu še navajajo preiskovalci, se je izkazalo, da so osebje in tamkajšnji svetniki vodili pravo "kulturo prikrivanja", zaradi katere je na stotine otrok v domovih trpelo zaradi krutosti in spolnih zlorab. Za 27 zaposlenih moških v združenju domov naj bi se vedelo, da so pedofili, a so pristojni to prikrili in jih vseeno obdržali na delovnih mestih, je zdaj brati v poročilu Združenja preživelih Shirley Oaks. Poročilo zajema dogajanje v obdobju med leti 1950 in 1983, ko so domovi prenehali delovati.

Svet Lambetha je vsakemu od nekdanjih varovancev sicer pripravljen plačati denarno nadomestilo oziroma določeno odškodnino, saj – kot navajajo britanski mediji – za prav vsakega od njih obstaja možnost, da so bili žrtve oziroma so ves čas tam živeli s tem tveganjem.