Oboroževanje Srbije: modernizacija vojske ali priprave na vojno?

"Ta novica bi morala vznemiriti Zahod in sosede Srbije," so informacijo, da naj bi Srbija kupila 20.000 iranskih dronov tipa Shahed-136, komentirali pri nemškem časniku Deutsche welle (DW). Naslov bi se po mnenju časnika lahko glasil tudi:  "Ali Srbija pripravlja novo vojno na Balkanu?"

Informacija o domnevnem nakupu iranskih brezpilotnikov je bila prvotno objavljena na X-ovem profilu Terror Alarm, ki sam sebe oklicuje za "svobodnega, neodvisnega in vodilnega na svetu v objavljanju informacij, ki jih ustvari umetna inteligenca". Srbsko obrambno ministrstvo je tovrsten nakup že zanikalo.

Odgovor Srbije: Pripravljamo se na prihodnost 

DW je v poglobljenem članku, ki ga povzemajo mediji na Balkanu, analiziral fenomen Srbije in dejstvo, da je ta država v nemških medijih pogosto označena kot "Unruhestifter" – pobudnica nemirov, država, ki razburja svoje sosede. 

Novinarsko vprašanje, ki so ga v zvezi s tematiko okrepljenega oboroževanja naslovili na predsedstvo  Srbije, je ostalo neodgovorjeno, je pa objava članka takoj izzvala rekcijo srbske veleposlanice v Berlinu Snežane Janković: "Ne, Srbija se ne pripravlja na vojno, ampak na prihodnost," je zapisala v demantiju, ki so ga objavili pri Deutsche Welle. Kot je med drugim zapisala, se Srbija pripravlja na razstavo Expo v Beogradu leta 2027. Po njenih besedah "Srbija skrbi za svojo varnost in modernizira svojo vojsko, tako kot številne druge evropske države, a izključno v obrambne namene". Poudarila je še, da je srbsko obrambno ministrstvo zavrnilo obtožbe o nakupu omenjenih brezpilotnikov. 

Je pa srbski predsednik Aleksandar Vučić februarja letos na orožarskem sejmu v Abu Dabiju povedal, da Srbija z dodatnimi investicijami, ki niso vključene v proračun za leto 2023, za te namene namenja približno 2,3 odstotka BDP-ja, kar pa bodo "očitno morali povečati in na tri odstotke". 

Nadalje, Deutsche Welle izpostavlja dejstvo, da je Srbija svojo vojsko začela posodabljati še pred začetkom ruske agresije na Ukrajino. Dejstvo je tudi, da, kot poudarja veleposlanica, podobno ravnajo tudi druge evropske in svetovne države. Po podatkih stockholmskega mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) so se svetovni vojaški izdatki lani povečali na rekordnih 2,24 bilijona dolarjev in so v Evropi dosegli raven zadnjega leta hladne vojne.

Kašni so torej razlogi za srbsko oboroževanje? 

Na prvem mestu je proces modernizacije oboroženih sil, saj njihova oborožitev izvira iz časa nekdanje Jugoslavije in ne ustreza svetovnemu varnostnemu okolju in njegovi tehnološki transformaciji, za DW pojasnjuje Vuk Vuksanović, višji raziskovalec na Beograjskem centru za varnostno politiko (BCBP) in sodelavec LSE IDEAS, zunanjepolitičnega think tanka na London School of Economics and Political Science (LSE). 

Prav iz teh razlogov se "Srbija mora modernizirati", je prepričan vojaški analitik iz Beograda Aleksandar Radić. "Za razliko od srbskega okoliša, ki je v Natu (razen Bosne in Hercegovine) in ima mehanizem kolektivne obrambe, mora biti vojaško nevtralna država samozadostna v vseh pogledih, kar zadeva njeno obrambo." 

Medtem pa v Sarajevu motive za oboroževanje Srbije ocenjujejo povsem drugače. "Po mojem mnenju je modernizacija srbske vojske le krinka za ustvarjanje vojaške sile, ki bo v prihodnosti, ko se bo vojna v Ukrajini končala, omogočila projekcijo sile Ruske federacije v to regijo," opozarja vojaški analitik Nedžad Ahatović.

Tako sarajevski kot beograjski analitiki se strinjajo, da Srbija – kot je ocenil Vuksanović – proces oboroževanja uporablja kot instrument zunanje politike, s katerim lahko doseže boljšo rešitev regionalnih sporov, kot je npr. vprašanje Kosova, lažje manevrira med večjimi silami in zgradi boljše odnose z državami, ki ji dobavljajo orožje. 

Hkrati pa Vučić za domače javno mnenje ustvarja podobo močne države, še dodaja Radić. 

Srbski predsednik je v začetku julija, ko je pojasnjeval odločitev o uvedbi moratorija na izvoz streliva in orožja iz Srbije, dejal, da je nujno, da je vse pripravljeno "za primer agresije na Republiko Srbijo". 

Popolnoma enak argument za povečano oboroževanje uporablja tudi Bosna in Hercegovina: "Bosna in Hercegovina se je prisiljena oborožiti, da bi se zaščitila," je za DW povedal obrambni minister BiH Zukan Helez. 

Po uradnih izjavah se torej tako Srbija kot BiH oborožujeta, da bi se – branili.

(Ne)spoštovanje sporazuma o nadzoru orožja 

V tem kontekstu se nedvomno postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo s Sporazumom o subregionalnem nadzoru orožja, ki je bil podpisan leta 1996 in je izhajal iz Daytonskega mirovnega sporazuma, opozarja DW. Z njim so se Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Črna gora zavezale, da bodo vzpostavile ukrepe za regionalno stabilizacijo in kontrolo oboroževanja z namenom vzpostavitve zaupanja in preprečitve "oboroževalne tekme" v regiji. V okviru sporazuma za vsako podpisnico veljajo številčne omejitve za vse bojne tanke, oklepna bojna vozila, topništvo, bojna letala in jurišne helikopterje. Do leta 2015 je bil sporazum pod okriljem OVSE, nato je postal last držav podpisnic. 

"Dogovora se ne spoštuje," je za DW povedal Helez. Po njegovih besedah je bila BiH edina podpisnica sporazuma, ki je to spoštovala. 

Pri DW odgovora srbskega obrambnega ministrstva niso prejeli. 

OVSE v uradnem odgovoru navaja, da je ta organizacija po tem, ko je omenjeni sporazum prešel v last držav, še naprej zagotavljala podporo pri njegovem izvajanju ter da si države podpisnice na letnih srečanjih redno izmenjujejo vojaške informacije, "kot tudi vse informacije o novih oborožitvenih sistemih, ki so bili uvedeni v njihove oborožene sile in spadajo pod določbe sporazuma." 

Tudi neodvisni analitiki v Srbiji in Bosni in Hercegovini ocenjujejo, da vse države podpisnice spoštujejo sporazum. 

Nedžad Ahatović iz Sarajeva pa opozarja, da je ta spoštovan zgolj v kvantitativnem, ne pa v kvalitativnem smislu: "Nobena država na Balkanu, niti Srbija, ni presegla dovoljenih številk, je pa bila prva, ki je pridobila visoko vojaško tehnologijo in moderno orožje, s katerim moti strateško ravnotežje sil v regiji," pravi. 

Helez ob tem dodaja, da je Bosna in Hercegovina mednarodno skupnost opozorila na to, a žal ni bilo nobenega odziva.

"Problem ni v samem sporazumu, niti v mehanizmih njegovega izvajanja. Težava je v politični retoriki politikov v regiji, predvsem v Srbiji in na Hrvaškem, ki še vedno verjamejo, da če pljuvaš v smeri sosedov, dobivaš točke pri domači javnosti. Ta retorika je razlog, da govorimo o regionalni oboroževalni tekmi, ne pa o naravnem procesu zamenjave zastarelega orožja z novim," pravi Vuksanović. 

Srbska veleposlanica v Berlinu je v demantiju zapisala še, da je "omenjanje srbskih hegemonističnih ambicij narativ, od katerega se določeni posamezniki ne želijo umakniti že od devetdesetih let naprej". 

A prav devetdeseta leta so razlog, da se BiH boji oboroževanja Beograda. "Srbija žal še ni opustila svoje politike reševanja odprtih vprašanj s svojimi sosedami na silo," izpostavlja Ahatović. 

Putin – gospodar vojne in miru

So torej strahovi pred morebitnim oboroženim spopadom upravičeni? Odgovor na to vprašanje je običajno odvisen od tega, iz katere države prihaja sogovornik. 

"To je odvisno predvsem od Vladimirja Putina, ki zaradi politike, ki jo Srbija vsiljuje in izvaja v regiji, na čelu s srbskim predsednikom Vučićem, predstavlja pravega gospodarja vojne in miru," je jasen Ahatović. 

Če želi Rusija narediti problem Zahodu, potrebuje pomoč lokalnih elit, te pa ne želijo biti žrtvovane kot pajdaši Kremlja, meni Vuksanović. "Moskvo želijo uporabiti za izsiljevanje Zahoda in se promovirati pri svojih volivcih, vendar nočejo biti topovsko meso." 

Radić, ki pa je kritičen do tega, kako Srbija modernizacijo svoje vojske predstavlja v javnosti in kako je ta videti v resnici, pravi: "Zaradi razlike med modernizacijskimi aktivnostmi in dejanskim stanjem srbske vojske cenim, da nihče ni ogrožen zaradi agresivnega medijskega pisanja o krepitvi vojaške moči Srbije. Vprašanje je tudi, kako da v trenutnih okoliščinah, ko je Srbija obkrožena z Natom in so na Kosovu mednarodne sile, ne pride v poštev noben drug scenarij razen vojne proti Natu – to so poskušali leta 1999 in na koncu smo bili prisiljeni umakniti vojsko s Kosova." 

'Samomorilna poteza' 

Za Vuksanovića ni dvomov – meni, da bi bila kakršna koli sprožitev konflikta samomorilno dejanje: "Zahod bi zagotovo posredoval proti vsem, ki bi poskušali porušiti status quo." 

A na Zahodu, vsaj na nemškem obrambnem ministrstvu, so glede tega izjemno zadržani. "Spremljamo pisanje medijev, a ga – kot običajno – ne komentiramo," je na prošnjo DW za komentar pisanja nemških medijev o morebitnem oboroženem spopadu v regiji odgovoril tiskovni predstavnik nemškega obrambnega ministrstva Arslan Deichsel. 

Na ministrstvu za zunanje zadeve v Berlinu diplomatsko pravijo, da ima Srbija kot največja država v regiji veliko vlogo v okviru Berlinskega procesa, manj diplomatsko pa, da mora to odgovornost izpolniti, predvsem v dialogu s Kosovom, in se jasno zavezati k izvajanju Ohridskega sporazuma. 

Neuradno naj bi nemško zunanje ministrstvo z veliko zaskrbljenostjo opazovalo aktualni razvoj razmer v Bosni in Hercegovini, še posebej "secesionistično retoriko" Milorada Dodika, ki ne predstavlja le nevarnosti za državo, pač pa tudi za stabilnost celotne regije, še piše DW.