Od starodavne Perzije do islamske republike: zgodba Irana

Med vsemi vplivi, ki so skozi stoletja oblikovali identiteto Irana, ima predvsem religija posebno težo. Od davnih časov zoroastrizma pa vse do današnjega islama. Na prostoru Irana so se rojevale in izginjale vere, zoroastrizem je denimo cvetel vse do sedmega stoletja n.št. V manjšem obsegu se ohranja še danes, kot je povedal dr. Raid al-Daghistani v pogovoru za 24ur.com, v Iranu to vero prakticira še okoli 100.000 ljudi. 

V 7. stoletju se je v prostoru današnjega Iran zgodila ena največjih verskih in političnih prelomnic v zgodovini regije. Po arabskih osvajanjih in padcu Sasanidskega cesarstva leta 651 se je islam začel postopoma širiti med prebivalstvom. Muslimanski osvajalci so takrat bili večinoma pripadniki zgodnje islamske skupnosti, iz katere sta se kasneje razvili dve glavni veji islama: sunizem in šiizem.

Sčasoma je večina prebivalstva Perzije sprejela islam, pri čemer se je sunitski islam najprej razširil kot prevladujoča oblika vere, medtem ko se je šiizem v širšem obsegu utrdil šele kasneje, zlasti pod nekaterimi iranskimi dinastijami. Kot je pojasnil al-Daghistani so bili najpomembnejši zgodnji islamski sunitski učenjaki, verski dostojanstveniki, vodilne figure, osebe v oblikovanju intelektuano duhovne zgodovine islamske civilizacije, prav Perzijskega rodu.

Pomembno prelomnico v zgodovini Irana predstavlja 13. stoletje, ko je bil šiitski vpliv v islamskem svetu na vrhuncu, abasidski kalifat pa tik pred propadom. Mongolski vpadi so dokončno zrušili staro ureditev in os moči premaknili v roke turških klanov. V tem kaosu je v Ardabilu nastal sufijski red Safavijcev, ki je kasneje odločilno zaznamoval Iran.

Safavidska dinastija se ni začela kot imperij, temveč kot versko gibanje. Njeni voditelji so si postopoma pridobili podporo šiitskih plemen, se razglasili za potomce preroka Mohameda in šiizem postavili v središče svoje oblasti. Kot pojasnjuje al-Daghistani: "Safi-ad-din Ardabili je bil iranski sufijski šejk, po katerem je dobila ime tudi dinastija Safavidov."

Prelomni trenutek je prišel leta 1501, ko je Šah Ismail I. zavzel Tabriz, se okronal za šaha in začel združevati Iran pod svojo oblastjo. Safavidi so takrat dvanajstniški šiizem razglasili za uradno državno vero, kar je trajno oblikovalo iransko identiteto. "Bil je dejanski ustanovitelj dinastije Safavidov," pravi al-Daghistani, ki poudarja, da je Ismail obnovil tudi tradicionalni naziv šah ter začel graditi novo perzijsko državo v znamenju šiitskega islama.

Safavidska oblast je tako ustvarila temelje Irana kot posebne politične in verske sile v islamskem svetu, vpliv te dediščine pa je v Iranu močno prisoten še danes.

"Iran je veliko bolj multietnična in multireligiozna tvorba, kot si mogoče predstavljamo. Je zelo raznolik prostor. Profesor v Paderbornu, arabist in islamolog, poznavalec zgodovine, je lepo povedal, da je Iran laboratorij islamske civilizacije'," pove al-Daghistani.

Kot pravi, se je tam "kuhalo marsikaj". "Tam se je eksperimentiralo. Tam je prišlo do sprememb vladavine od kraljev do sultanov do šaha. Je pa tudi zgodovinsko zelo razgibano področje, od sufizma, sunizma, šiizma in tudi drugih manjših religijskih in etničnih skupin."

Iran je zaradi svoje lege stoletja predstavljal stičišče arabskega in azijskega sveta ter pomembno tranzitno območje različnih kultur, imperijev in verstev. Prav v tem okolju so nastajale tudi ideje, ki so kasneje oblikovale šiizem.

Ime šiizem izhaja iz izraza Shi'atu Ali oziroma "Alijeva stranka", po Aliju ibn Abi Talibu, bratrancu in zetu preroka Mohameda. Po besedah al-Daghistanija je bil razkol med suniti in šiiti sprva predvsem politično vprašanje nasledstva po Mohamedovi smrti, ne pa verski spor. Suniti so verjeli, da mora skupnost sama izbrati novega voditelja, šiiti pa so menili, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, predvsem Ali.

"Za šiite Ali ni samo četrti kalif, temveč prvi imam šiitov in edini, ki je bil resnično vreden tega položaja," poudarja al-Daghistani.

Na tej točki se sicer še šiizem in sunizem nista oblikovala kot dejansko ločeni frakciji ali pa ločena tokova z lastno identiteto.

Ključni zgodovinski dogodek, ki je vplival na kasnejši razvoj in velja za temeljni dogodek v šiitskem islamu je bila bitka pri Karbali.

Zgodila naj bi se 10. oktobra leta 680, kjer je bil ubit Alijev drugi sin Husein. Pri Karbali ga je namreč pričakalo več kot 4000 sunitskih vojakov pod vodstom kalifa Jazida.

Kalif je s svojimi vojaki, ki so bili daleč bolj številčni premagal Huseina. S tem so se šiitska upanja, da bi lahko za vodjo islamske skupnosti, imenovali svojega tretjega imama, izjalovila. Šiiti so hoteli, da bi Husein postal nadaljnji kalif po Aliju, to pa se ni zgodilo.

Huseinova smrt je zato za šiite močna vloga, postala je simbol mučeništva, trde vere, poguma, pravičnosti in tudi upora proti tiraniji, nadaljuje al-Daghistani. "Bitka pri Karbali simbolno predstavlja boj med dobrim in zlom in velja za enega najbolj tragičnih dogodkov znotraj šiizma."

Eden najpomembnejših korakov Šaha Ismaila I. je bil razglasitev dvanajstniškega šiitskega islama za uradno državno vero. Gre za največjo in prevladujočo vejo šiitskega islama, ime pa izhaja iz njihovega verovanja v dvanajst pravičnih voditeljev (imamov) iz Mohamedove družine.

Šiiti so sicer razdeljeni v več skupin, glavne so tri. Dvanajstniki, največja prevladujoča skupina, ki verjame v 12 pravičnih imamov iz Mohamedove družine, Ismailiti, ki se od prvih razlikujejo v verovanju kdo je naslednji imam in zajditi, ki so še najbolj blizu sunitskemu nauku med vsemi vejami.

Kot pove al-Daghistani, v šiizmu igra veliko vlogo koncept o imamatu, religijskem političnem upravljanju za katerega so bili poklicani določeni izvoljeni imami, ki so delovali kot nadomestniki skritega imama Mahdija.

"Ta duhovniška skupina se je v času iranske dinastije Kadžar z ustanoviteljem Ago Mohamedom Kanom in zadnjim vladarjem Ahmadom Šahom Kadžarjem, v prvi polovici 19. stoletja razdelila na duhovno in religijsko oblast, se pravi hierokracija, vladavina duhovščine," razlaga.

Imamat velja za dvanajstniško šiitsko strujo, ki je največja podskupina šiitov. Glavni nauk je vera v 12 imamov. Prvi je torej Ali, zadnji pa je skriti imam, al Mahdi, ki naj bi se pojavil ob koncu časov. "Mahdi velja za odrešitelja, ki se bo vrnil ob neznanem času in ostaja skrit. Šiiti so prepričani, da je na nek način živ ampak ostaja skrit pod božjim vodstvom," nadaljuje al-Daghistani.

In prav vloga imamov je, da predstavljajo tega "skritega imama".

Šiizem se je sprva oblikoval kot politično gibanje privržencev Alija, bratranca preroka Mohameda, njegove žene Fatime in njunih potomcev. Kot poudarja al-Daghistani, sta bila pri šiizmu vera in politika od samega začetka tesno prepleteni.

Šele šesti imam, Džafar al-Sadik pa je oblikoval zgodnje šiitstvo kot verski sistem. Ker je bil tudi avtor, pisec in učenjak, pojasnjuje al-Daghistani, je že imel sestavljene določene traktate, ki so vsebovali osnovne principe, kar je kasneje tvorilo šiitsko teologijo.

A kot pove al-Daghistani so si vsi šiiti glede versko teoloških načel u marsičem podobni s suniti. "Vera v enega Boga, vera v nedvomnost razodetja in poznavanja preroka Mohameda. Nihče ne bo trdil drugače ali pa ne bo zanikal preroka Mohameda."

Vsi pa poudarjajo tri načela, ki so pomembna za njih in ki igrajo tudi pomembno vlogo pri izoblikovanju religijsko politične vladavine v Iranu. Prvo načelo je načelo določitve, da vsak imam določi naslednjega imama. Sledi prepričanje oziroma nauk o brezgrešnosti imamov.

Tretje načelo pa je sposobnost prejetja posebne vednosti. Šiiti verjamejo, da ima imam, ko je imam, razvit višji čut zaznavanja za božja spoznanja, s tem da to vednost prejema po navdihu boga. Poleg seveda tega strogo pravniško teološkega znanja, ki ga je mogel pridobiti, ima še na podlagi svojega življenja, svoje vere, svoje prakse, svoje predanosti razvit tudi ta religijsko duhovni čut in ima sposobnost sprejetja te posebne vednosti, ki ravno legitimira njegovo avtoriteto, pojasnjuje al-Daghistani.

"Tukaj bodo šiiti argumentirali, da se vsak učenjak lahko zmoti, saj je samo človek. Ampak imam ni ali ali. On je imam, sprejema od zgoraj svoja razodetja in spoznanja in jih predaja naprej svoji skupnosti."

Imam je šiitski dostojanstvenik, nekdo ki poseduje ezoterično vednost in je posrednik med ljudmi in božanstvom, nadaljuje. "Je kot pretok med Bogom in ljudmi, skupnostjo in je tudi učitelj skupine učencev, ki jih potem izobražuje za imame." 

Kot dodaja al-Daghistani, pogosto imama označujejo z izrazom valiyula, kar pomeni prijatelj boga ali pa wasi, dedič preroka. Vrstice Korana so pogosto dvoumne, za šiite je zato potreben nezmotljivi vodnik in to funkcijo prevzamejo imami, ki so postavljeni od boga (po šiitskem razumevanju), ki ne le razlagajo razodetje temveč človeštvo povezujejo z bogom.

Iran je skozi stoletja oblikoval posebno in edinstveno povezavo med vero, oblastjo, kulturo ter nacionalno identiteto. Šiizem ni zgolj verski nauk ali ena od vej islama, ampak se je postopoma oblikoval tudi v temelj politične legitimnosti, družbenega reda in razumevanja oblasti. 

In prav preplet starodavne perzijske dediščine in šiitskega islama je ustvaril družbo, v kateri vera ni omejena le na zasebno življenje posameznika, temveč močno vpliva tudi na politiko, pravo in družbene odnose. Iran tako ni le država z dolgo zgodovino, temveč prostor, kjer se zgodovina še naprej nadaljuje in verske ideje, ki so bile razvite pred stoletji, še dandanes vplivajo na razumevanje oblasti in vloge države.

A kljub temu se v Iranu prepletata tako tradicija kot modernizacija in prav ta napetost med dvemi različnimi svetovi utira in oblikuje pot Irana v mednarodnem prostoru.