'Odplesali v svojo smrt': kaj je vzrok za plesno kugo?

Ta nenavadna motnja je povzročila, da so skupine ljudi dolgotrajno plesale na nepredvidljiv, divji način, kot da svojih gibov preprosto niso mogli ustaviti. Plesali so prek svojih meja, do popolne izčrpanosti, nekateri pa so celo umrli. Po svetu je bilo med 7. in 19. stoletjem zabeleženih več deset takšnih primerov, največ pa jih je bilo v Evropi med 14. in 17. stoletjem.

Leta 1518 je ta kuga zajela prebivalce francoskega mesta Strasbourg. Tudi ta zgodba se je začela z znamenji, da se pripravlja nekaj ekstremnega. Padla je zvezda, voda je poplavila polja, skrajnemu mrazu je sledila skrajna vročina, nato pa, neizogibno, še huda lakota.

Na vroč julijski dan je ženska po imenu Frau Troffea stopila na trg in začela plesati. Sprva so jo mimoidoči le opazovali, vendar je ples kar trajal in trajal. Plesala je skoraj en teden, občasno je zaradi izčrpanosti omedlela, sicer pa je takoj zatem spet plesala kljub vsem opozorilom telesa. Brez glasbe ženska kar ni nehala plesati.

Ko so jo končno odpeljali stran, so plesali že drugi. Do avgusta jih je bilo že več kot 100 in tako kot ona niso znali pojasniti svojega vedenja. Plesali so z okrvavljenimi stopali in bolečimi udi.

Kronike iz tistega časa so opisale ukrepe mestnih oblasti, piše BBC. Eden od piscev navaja, da so plesalce odpeljali v svetišče svetega Vida zunaj mesta, kjer so jim nadeli majhne križe in rdeče čevlje. Drug omenja bolj neposreden pristop, kjer so oblasti najemale ljudi, da so plesali skupaj z obolelimi ob spremljavi bobnov in piščali, v upanju, da jih bodo izčrpali in ustavili. Nič ni pomagalo, mnogi so dobesedno "odplesali v smrt".

"Spektakularnost plesne manije si je danes težko sploh predstavljati," pravi Kathryn Dickason, raziskovalka srednjeveškega plesa, ki je o tej temi napisala več znanstvenih člankov za National Geographic. "Kar je takrat begalo duhovščino in kar še danes navdušuje sodobne bralce, je dejstvo, da se je to zgodilo tolikšnemu številu ljudi; da je bilo morda celo nalezljivo. Prav njegova množičnost ta pojav spreminja v pravi spektakel," pojasnjuje.

Dogodek v Strasbourgu in drugi podobni primeri so bili v tistem času zaradi globoko zakoreninjenih verskih prepričanj in vraževerja praviloma razumljeni kot pojav nadnaravnega izvora. Ljudje so verjeli, da gre bodisi za prekletstvo svetnikov, razjarjenih zaradi oskrunitve njihovih praznikov s poganskimi običaji, za demonsko obsedenost ali pa za božjo kazen za človeške grehe.

In zdravljenje te bolezni je bilo izključno v pristojnosti Cerkve. Sodobni raziskovalci so postavili več možnih odgovorov. Je bil vzrok glivični strup, ki je okužil pridelke? So bile to epidemije encefalitisa, epilepsija ali tifus, ki sicer lahko povzročijo začasne nenadzorovane gibe, vendar nobena od teh bolezni ne povzroča stanja, ki bi ga lahko opisali kot neobvladljivo plesanje ...

Švedski farmakolog je v petdesetih letih 20. stoletja predstavil novo teorijo. Zamislil si je, da so se mestni pridelki zastrupili z glivo, imenovano rženi rožiček. Menil je, da so številne poplave, ki so takrat prizadele ta del Evrope, ustvarile idealne razmere, v katerih bi lahko rženi rožiček zlahka okužil žitna zrna.

Vendar rž ni bila povsod, kjer so zabeležili primere koreomanije, ključni vir prehrane, zato je teorija o zastrupitvi z rženim rožičkom nepopolna, pravi John Waller, zgodovinar medicine na Državni univerzi Michigan. Druga težava je, da ni poročil o črnenju rok in nog zaradi gangrene, kar je pogost pojav pri zastrupitvi z rženim rožičkom.

Za zdaj se zdi najbolj obetavna teorija, ki pojasnjuje koreomanijo, tista, ki so jo v osemdesetih letih 20. stoletja predlagali raziskovalci: množična histerija. Primeri histerije bi se lahko razvili kot posledica množičnih družbenih pretresov.

"To je obdobje velikih sprememb: vzpon srednjega razreda, upori kmetov, lakote, poplave, vzpon znanosti, preganjanje čarovnic, črna kuga," pojasnjuje Dickasonova. Koreomanijo razume kot kolektivni odziv žalovanja in način, kako so ljudje predelovali kaos, v katerem so se znašli. "Človeško telo nosi bolečino in travme pretresov. Če se z njimi ne spopademo v celoti, se usedejo v naše telo in se izrazijo navzven."

Veliko vlogo so najbrž igrala tudi vprašanja spola in družbenega razreda. Čarovniški procesi iz tega obdobja so bili v veliki meri usmerjeni proti kmečkim ženskam in ni naključje, da se prav te v poznejših primerih koreomanije pogosteje pojavljajo med žrtvami.