Opozorilo Bruslju ali zgolj zmaga statusa quo?

Islandija je konec tedna rekla ne ponovnemu odprtju pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Izid je bil tesen, a jasen: 52,8 odstotka volivcev je glasovalo proti, 47,2 odstotka za. Referenduma se je udeležilo 82,5 odstotka upravičencev.

Rezultat je razkril tudi izrazito geografsko razdeljenost države. Reykjavik je bil edino območje, kjer je večina podprla nadaljevanje pogajanj, medtem ko je bil odpor močnejši na podeželju, kjer imajo ribištvo, kmetijstvo in nadzor nad naravnimi viri bistveno večjo politično težo.

Premierka Kristrun Frostadottir je po glasovanju priznala poraz in jasno povedala, da se vprašanje članstva pod sedanjo vlado ne bo več odpiralo. "Precej jasno je, da se ta zadeva pod to vlado ne bo nadaljevala," je dejala.

Za Bruselj je rezultat neprijeten predvsem zato, ker Islandija ne sodi med države, za katere bi bilo vključevanje v EU institucionalno ali gospodarsko posebej zahtevno. Je bogata evropska demokracija, članica Nata, Schengna in Evropskega gospodarskega prostora ter je že zdaj globoko vključena v evropski notranji trg.

Tudi zato je bila ena redkih potencialnih novih članic, ki bi bila zaradi visokega dohodka na prebivalca že od začetka neto plačnica v evropski proračun.

Toda Islandci povezave trenutno niso prepoznali kot nekaj nujnega za lasten razvoj. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je malo bolj kompleksen od preprostega - EU je "nepomembna", kar je bilo mogoče slišati v nekaterih prvih analizah. 

Islandija že desetletja uporablja model, ki ji omogoča precejšen del koristi evropskega povezovanja brez polnopravnega članstva. Prek Evropskega gospodarskega prostora sodeluje na enotnem trgu, kot članica Schengna pa je vključena tudi v območje prostega gibanja.

Vprašanje za številne volivce zato ni bilo, ali želijo biti del Evrope, temveč kaj bi jim polnopravno članstvo sploh še prineslo – in kaj bi morali zanj žrtvovati. To zadnje je še posebej pomembno. 

Nasprotniki članstva so kampanjo gradili predvsem okoli suverenosti, ribiških voda in naravnih virov. Ribištvo je za Islandijo gospodarsko in politično bistveno pomembnejše kot za večino članic EU, strah pred vključitvijo v skupno evropsko ribiško politiko pa je že desetletja eden glavnih razlogov za odpor do članstva.

Islandci torej niso glasovali za izstop iz evropskega sistema, temveč za ohranitev razmerja, v katerem imajo dostop do velikega dela njegovega trga, ne da bi se odpovedali delu nacionalnega nadzora.

Islandija je prošnjo za članstvo vložila leta 2009, po finančnem zlomu, ki je državo močno prizadel. Pristopna pogajanja so se začela, nato pa so bila leta 2013 ustavljena. Takratna vlada je ocenila, da brez neposredne podpore volivcev ne morejo naprej.

Sedanja vlada je referendum o ponovnem odprtju pogajanj obljubila ob prevzemu oblasti, glasovanje pa je nato pospešila zaradi vse bolj negotovih geopolitičnih razmer na Arktiki.

Podporniki članstva so opozarjali na vojno v Ukrajini, nestabilnost na Bližnjem vzhodu in predvsem vse bolj nepredvidljiv odnos ZDA do Evrope. Dodatno težo je razpravi dal Donald Trump z večkratnimi grožnjami, da bi ZDA lahko prevzele Grenlandijo.

Argument je bil jasen- za majhno arktično državo bi lahko tesnejša evropska integracija pomenila tudi dodatno politično in varnostno zavarovanje. A očitno ni bil dovolj močan.

V Bruslju so se na rezultat odzvali zadržano. Predsednik Evropskega sveta Antonio Costa je sporočil, da EU "v celoti spoštuje demokratično odločitev" Islandcev in da država ostaja ena najtesnejših in najbolj zaupanja vrednih partneric Unije.

Toda v ozadju ostaja bolj neprijetno vprašanje: ali je članstvo v EU še vedno tako samoumevno privlačen cilj, kot ga pogosto predstavlja Bruselj?

Nenški Focus je islandski rezultat označil za opozorilo, da "klub 27" ni več tako zaželen, kot si morda predstavljajo v nekaterih evropskih institucijah. Pri tem opozarja, da se razprava ne vrti toliko okoli posameznih bruseljskih pravil kot okoli širših vprašanj konkurenčnosti, industrijske politike in evropskih javnih financ.

Seveda je treba biti previden pri primerjavah. Islandija ni Velika Britanija in referendum ni bil novi Brexit. Država ni izstopala iz EU, saj članica nikoli ni bila.

Toda sporočilo je kljub temu zanimivo, torej, da tudi država, ki izpolnjuje skoraj vse politične in gospodarske pogoje za članstvo, lahko presodi, da ji obstoječa oblika sodelovanja zadostuje.

Paradoks evropske širitve je še bolj očiten kar nekaj kilometrov južneje. Leta 2003 je EU državam Zahodnega Balkana na vrhu v Solunu sporočila, da njihova evropska prihodnost ni vprašanje "če", ampak "kdaj".

Triindvajset let pozneje se Uniji ni pridružila še nobena od šestih držav regije.

Črna gora se pogaja od leta 2012, Srbija od leta 2014. Severna Makedonija je kandidatka že od leta 2005, vendar se je njena pot najprej ustavila zaradi spora z Grčijo, nato zaradi zahtev Bolgarije. Bosna in Hercegovina je status kandidatke dobila šele leta 2022.

Na eni strani ima EU torej državo, kot je Islandija, ki bi jo lahko razmeroma hitro sprejela, a se ji ne želi pridružiti. Na drugi strani ima države, ki članstvo želijo, toda proces traja desetletje ali dve.

Črnogorski predstavniki so letos opozarjali, da se pogoji med pogajanji ves čas spreminjajo in da članstvo postaja "premikajoča se tarča". Severna Makedonija pa je morala zaradi svoje evropske poti spremeniti celo ime države, a še vedno ni začela polnopravnih pogajanj.

Problem dodatno povečuje pravilo soglasja, saj lahko posamezne članice zaradi bilateralnih sporov ustavijo napredovanje kandidatk. Analize opozarjajo, da lahko tak sistem pristopni proces spremeni v serijo nacionalnih vetov, ki niso nujno povezani z dejanskim izpolnjevanjem evropskih meril.

Obenem se EU pripravlja na še eno veliko notranjo bitko: proračun za obdobje 2028–2034.  Evropska komisija predlaga približno dva bilijona evrov težak finančni okvir, kar bi pomenilo precejšnje povečanje glede na sedanji proračun.

Toda šest velikih neto plačnic – Nemčija, Nizozemska, Danska, Avstrija, Finska in Švedska – zahteva zmanjšanje predloga za več sto milijard evrov.

Nemški kancler Friedrich Merz je predlog označil za "preprosto nevzdržen" in opozoril, da države doma izvajajo boleče varčevalne ukrepe, zato evropski proračun ne more biti izjema.

To je pomembno tudi za širitev. Vsaka nova, revnejša članica pomeni nove potrebe po kohezijskih, kmetijskih in infrastrukturnih sredstvih. Zahodni Balkan, Ukrajina in Moldavija bi bile vsaj v prvih letih neto prejemnice.

Islandija bi bila pri tem pomembna izjema, a je rekla ne.  

V ozadju je še globlji problem – evropska konkurenčnost. Nobelovec Philippe Aghion opozarja, da Evropi ne grozi nenaden gospodarski zlom, temveč daljše obdobje počasne rasti in stagnacije. Po njegovih besedah se je evropsko gospodarstvo desetletja uspešno približevalo ameriškemu, nato pa ni naredilo prehoda od posnemanja in postopnih izboljšav k tehnološkim prebojem.

Evropa ostaja močna v temeljnih raziskavah, industriji, letalstvu in posameznih tehnoloških področjih, toda veliko težje ustvarja podjetja, ki nato zrastejo v svetovne tehnološke velikane.

Težave so znane, izstopajo razdrobljen notranji trg, premalo tveganega kapitala, nepopolna unija kapitalskih trgov, veliko regulacije in šibkejša industrijska politika v primerjavi z ZDA in Kitajsko.

Aghion je evropski problem povzel z izrazom, da je Evropa "regulativni velikan in proračunski pritlikavec". Opozarja tudi, da je bil eden od razlogov za britansko nezadovoljstvo pred Brexitom občutek, da Bruselj ustvarja preveč pravil in premalo prostora za gospodarsko dinamiko. Četudi to drži, sicer odpira nova vprašanja, Velika Britanija po odhodu namreč ni naredila vidnejšega preboja. 

Hkrati se vprašanje evropske integracije vse bolj seli tudi v notranjo politiko največjih članic. Nemčija se sooča z velikimi političnimi pretresi, voditeljica nemške AfD Alice Weidel pa je ob tem znova napovedala, da bi si ob prevzemu oblasti prizadevala za izstop Nemčije iz evra in Schengna. Vodilni nemški ekonomisti opozarjajo, da bi tak korak povzročil veliko gospodarsko škodo.

Gre za skrajnejši primer, vendar kaže na širši trend, da razprava v številnih državah ni več samo o tem, koliko dodatnih pristojnosti naj dobi Bruselj, temveč tudi o tem, katere bi bilo treba vrniti nacionalnim državam. Podpora AfD že dolgo nezadržno raste, kar kaže na to, da ne gre za nišne razprave, ampak skrbi vse več volivcev. 

Mnogi tudi opozarjajo na razkorak med načrti in izvedbo na mnogih področjih - tudi, ko gre za širitev. 

EU želi postati večja, ker ocenjuje, da je širitev nujna za njeno geopolitično varnost. V svojo orbito želi trdneje vključiti Zahodni Balkan, Ukrajino in Moldavijo ter preprečiti, da bi na teh območjih pridobivali vpliv Rusija, Kitajska ali druge sile. Toda širitev zahteva denar, institucionalne reforme in soglasje sedanjih članic – prav pri vseh treh pa ima Unija težave.

In medtem ko je Islandija jasno pokazala, da nima želje po tesnejšem članstvu, se v državah, ki že dolgo trkajo na vrata, prav tako krepi odpor, konkurenčne sile pa prostor uspešno izkoriščajo. 

Za tem pa se skriva še večje vprašanje, kakšno mesto lahko Evropska unija sploh zasede v svetu, ki se vse bolj oblikuje okoli tekmovanja ZDA in Kitajske ter konfrontacije z Rusijo?

EU ima okoli 450 milijonov prebivalcev, enega največjih enotnih trgov na svetu in valuto, ki ostaja ena ključnih svetovnih rezervnih valut. Njena sposobnost postavljanja pravil je tako velika, da morajo globalna podjetja evropske standarde pogosto upoštevati tudi zunaj Evrope.

Toda regulativna moč ni nujno enaka geopolitični moči. Na področju varnosti je Evropa še vedno močno odvisna od ZDA in Nata. Pri umetni inteligenci, digitalnih platformah in številnih drugih ključnih tehnologijah zaostaja za ZDA in Kitajsko. Hkrati mora financirati bistveno večje obrambne izdatke, podporo Ukrajini, energetski prehod in morebitno prihodnjo širitev.

A glavni evropski problem ni pomanjkanje načrtov. Na mizah so strategije za večjo konkurenčnost, močnejšo obrambo, energetsko neodvisnost, razvoj novih tehnologij in širitev. Precej težje pa je ob trenutnem načinu odločanja doseči politično soglasje o teh načrtih. Evropski sistem je bil zgrajen predvsem za sodelovanje in iskanje kompromisov, težko pa deluje v svetu, kjer je hitro odločanje ključna sposobnost.