Orangutan na Sumatri prvič uporabil viseči most za prečkanje ceste

Prizor, ki ga je posnela kamera, prikazuje mladega orangutana, ki se ustavi na robu gozda, previdno prime vrv in pogumno stopi naprej. Nato se vse do polovice pomika po vrvi, nakar se ustavi in opazuje. Zatem nadaljuje in kmalu doseže drugo stran gozda.

Naravovarstveniki so dejali, da gre za prvi dokumentirani primer sumatranskega orangutana, ki je uporabil umetni most za prečkanje javne ceste, ki je razdelila njegov življenjski prostor, poroča AP News.

"To je bil trenutek, ki smo ga čakali," je povedal Erwin Alamsyah Siregar, izvršni direktor indonezijske naravovarstvene organizacije Tangguh Hutan Khatulistiwa (TaHuKah). "Zelo smo hvaležni, da most tukaj prispeva k prizadevanjem za ohranjanje orangutanov."

Viseči most je postavljen nad cesto Lagan-Pagindar v okrožju Pakpak Bharat, ki je pomemben koridor, ki povezuje oddaljene vasi s šolami, zdravstvenimi in državnimi ustanovami. Vendar pa ob tem prečka tudi ključni življenjski prostor orangutanov, pri čemer okoli 350 orangutanov razdeli na dve izolirani gozdni območji: naravni rezervat Siranggas in zaščiteni gozd Sikulaping.

Ko so cesto leta 2024 prenavljali, se je vrzel med krošnjami dodatno razširila, s čimer so izginili naravni prehodi za živali, ki živijo na drevesih. "Razvoj je bil nujen za ljudi," je pojasnil Siregar. "A brez ukrepanja bi orangutane to ujelo na dveh straneh."

Organizacija TaHuKah je skupaj z Društvom za sumatranske orangutane (SOS) ter lokalnimi in državnimi oblastmi predlagala preprosto rešitev: viseče mostove, obešene med drevesi, ki omogočajo živalim, da prečkajo cesto, hkrati pa sebe in drugih ne postavljajo v nevarnost. Nameščenih je bilo pet mostov s kamero, skrbno postavljenih po preučitvi gnezd orangutanov, gozdne pokritosti in gibanja živali. Konstrukcija mostu je bila zasnovana, da prenese težo orangutana.

Mostovi so pod stalnim nadzorom, prav tako naravovarstveniki redno patruljirajo v okolici, da bi preprečili posege v gozdovih. Upajo, da bodo temu prvemu "pionirju" sledili tudi drugi orangutani. Že tega so namreč čakali dve leti. Pred tem so most uporabljale le manjše živali, kot so veverice, opice langur in makaki, nato pa še giboni.

Pristop orangutanov je bil počasnejši. Gradili so gnezda v bližini mostu, se zadrževali na robovih in opazovali, sčasoma pa tudi preizkusili vrvi. "Opazujejo," je pojasnil Siregar. "Ne hitijo. Gledajo, poskušajo in se umaknejo. Šele ko so prepričani, da je res varno, se premaknejo naprej."

Podobne mostove so orangutani uporabljali tudi drugod, vendar običajno nad rekami ali na zasebnih gozdnih industrijskih cestah. Naravovarstveniki poudarjajo, da javne ceste, hrupne, prometne in nepredvidljive, predstavljajo veliko večji izziv.

In če jim ne bi bila zagotovljena ta pomoč, je obstoj orangutanov vprašljiv. Izolacija namreč vodi v parjenje v sorodstvu, genetsko oslabitev in na koncu propad populacije. Ponovna vzpostavitev povezanosti jim daje možnost za preživetje.

Ta vrsta, ki je bila nekoč razširjena po celotni južni Aziji, danes živi le še na otokih Sumatra in Borneo. V naravi je ostalo manj kot 14.000 sumatranskih orangutanov, poleg tega le še okoli 800 tapanuliskih orangutanov in približno 104.700 bornijskih orangutanov, navajajo naravovarstvene skupine za AP News.