Osamljena španska bikoborka: 'Naš poklic je v krizi, a vztrajam zaradi tradicije'

"Ko zrem biku v oči, tvegam enako nevarnost kot moški. Vem, da so bikoborbe tradicionalno moški svet, ampak zame to ni moška ali ženska stvar. Je predvsem borba z bikom (Toro Bravo), ki je zame najlepša žival na svetu," pripoveduje Miriam Cabas, medtem ko si pomerja novo, umetelno izdelano bojno obleko. A številke so zgovorne. Po podatkih španskega Ministrstva za kulturo in šport je med registriranimi bikoborci in bikoborkami zgolj 2,5 odstotka žensk.

Zaton dolgoletne tradicije?

Dandanes so bikoborbe nezakonite in prepovedane v številnih državah, med drugim v Veliki Britaniji, Italiji in na Danskem. V Španiji, Franciji, na Portugalskem, v Mehiki in še nekaterih latinskoameriških državah pa so dovoljene in običajno pritegnejo množice domačinov in turistov. Toda zlata doba bikoborb je mimo, tudi ali predvsem zaradi ozaveščanja o pravicah živali in vse glasnejših pozivov k prenehanju okrutnega ravnanja z njimi.  

Število dogodkov, povezanih z bikoborbami, že vrsto let upada, svoje je prispevala tudi pandemija covida-19. Po podatkih španskega ministrstva za kulturo in šport je bilo leta 2021 takšnih dogodkov za kar 42 odstotkov manj kot leta 2019. Število registriranih bikoborcev in bikobork je z dobrih 6000 v letu 2017 upadlo na manj kot 5000 v letu 2021.

Ritual za igro s smrtjo

Še veliko redkejši so oblikovalci oblačil za bikoborbe. Mariam sodeluje z zelo iskanim mojstrom. Enrique Vera Garcia je nekdanji bikoborec, ki je areno zamenjal za krojaško delavnico. Ravno zaradi izkušenj iz prve roke dobro razume potrebe borcev. "Oblačenje za borbo z bikom je poseben ritual," pojasni Garcia. "Okrasiš svoje življenje za igro s smrtjo. Spoštovati moraš obleko, s katero se postaviš pred bika, postati mora tvoja druga koža. V okviru neudobnosti, ki jo sicer predstavlja bojna oprava torera (bikoborca), je treba najti kanček udobnosti."

 Pozivi k prepovedi

Diametralno nasprotno pa je stališče aktivistov, ki že leta pozivajo k prepovedi bikoborb. Miriam Angon iz nevladne organizacije Animanaturalis je jasna: "Nasprotujemo vsakršni rabi javnih sredstev za mučenje živali pod pretvezo ohranjanja tradicije. Ljudje si vse bolj izbirajo prostočasne dejavnosti, ki ne vključujejo tovrstnega trpinčenja živali. Arene so vse bolj prazne." Po njenih besedah je skrajni čas, da pristojni dojamejo sporočilo javnosti.

Po podatkih španskih oblasti si je v predkoronskem letu 2019 bikoborbo ogledalo osem odstotkov prebivalcev.