Po poročanju nemških medijev se je otrok rodil v Združenih državah Amerike, kjer je nadomestno materinstvo v nekaterih zveznih državah dovoljeno. Spahn in Funke sta novico o rojstvu sina Georga javno delila ta teden.
Zakaj je primer tako občutljiv?
Nadomestno materinstvo je v Nemčiji prepovedano že od sprejetja Zakona o zaščiti zarodkov leta 1990. Kazensko so sankcionirani zdravniki in posredniki, ki sodelujejo pri organizaciji nadomestnega materinstva, pogodbe o nadomestnem materinstvu pa se štejejo za pravno nične. Sami bodoči starši zaradi odhoda v tujino praviloma niso kazensko odgovorni.
Prav ta pravna možnost je v središču razprave. Nemški pari lahko v določenih primerih postanejo starši otrok, rojenih z nadomestnim materinstvom v tujini, če je starševstvo priznano v skladu z veljavnim pravom. Zaradi tega nasprotniki nadomestnega materinstva govorijo o "pravni luknji", ki bi jo bilo treba zapreti, sper drugi pa opozarjajo, da gre za privilegij premožnejših, ki si lahko zdravljenje v ZDA ali drugih državah privoščijo.
Kritike prihajajo tudi iz lastne stranke
Najostrejše kritike Spahn ne posluša le od opozicije, ampak tudi iz vrst CDU in CSU.
Vodja poslanske skupine CSU Alexander Hoffmann je sicer Spahnu in njegovi družini zaželel vse dobro, vendar poudaril, da po njegovem mnenju ni nobenega razloga za spremembo nemške zakonodaje, saj je prepoved nadomestnega materinstva "dobro utemeljena".
Še ostrejši je bil predsednik Seniorske unije CDU Hubert Hüppe, ki je za Focus dejal: "Nadomestno materinstvo je v Nemčiji upravičeno prepovedano. Ni dobro, če se politiki z močjo in denarjem postavijo nad zakon." Za Spiegel pa je priznal, da ga je novica osebno šokirala.
K odstopu je Spahna pozvala tudi predsednica Ženske unije CDU v Turingiji Marion Rosin. Po njenih besedah je nadomestno materinstvo v Nemčiji prepovedano iz tehtnih etičnih razlogov, ignoriranje prepovedi z odhodom v tujino pa pomeni nasprotovanje duhu nemške zakonodaje.
Stranka je prepoved potrdila le nekaj mesecev prej
Primer je za CDU še posebej neprijeten zaradi časovnega sovpadanja. Stranka je namreč februarja letos na zveznem kongresu ponovno potrdila, da nasprotuje legalizaciji nadomestnega materinstva in želi ohraniti veljavno prepoved. Po poročanju tabloida Bild je bila nadomestna mati takrat že v četrtem mesecu nosečnosti.
Po navedbah nemških medijev naj bi večina vodilnih predstavnikov unije za Spahnovo zasebno odločitev izvedela šele tik pred javno objavo, kar je pri delu članstva povzročilo dodatno nezadovoljstvo.
Kancler Friedrich Merz je medtem sporočil, da ga je Spahn o rojstvu otroka obvestil že prejšnji teden in da mu je ob tej priložnosti čestital.
Razpravo dodatno podžigajo Spahnove lastne izjave iz preteklosti. Leta 2015 je v intervjuju za revijo GQ dejal, da se kot homoseksualec in kristjan zelo težko sprijazni z idejo "najema maternice". "To, da sprejmem, da po naravni poti ne bom postal oče, zahteva veliko mero ponižnosti. Ali bom tega sposoben, ne vem," je dejal.
Enajst let pozneje je s partnerjem postal oče prav s pomočjo nadomestnega materinstva v ZDA.
Očitki o dvojnih merilih
Kritiki opozarjajo predvsem na domnevna dvojna merila. Spahn ni le eden najvplivnejših politikov CDU, ampak je bil med letoma 2018 in 2021 tudi nemški minister za zdravje, torej član vlade, pristojen za področje, na katerem velja zakonodaja, ki nadomestno materinstvo prepoveduje.
Iz Spahnovega kroga odgovarjajo, da iz svojega zasebnega življenja ne izpeljuje političnih zahtev in da njegova osebna odločitev ne pomeni spremembe njegovega političnega stališča.
Vseeno pa je primer ponovno odprl razpravo, ki v Nemčiji traja že več let: ali naj država ohrani popolno prepoved nadomestnega materinstva ali pa naj uvede strogo regulirano obliko, dostopno tudi doma.
Nasprotniki opozarjajo na nevarnost izkoriščanja žensk in komercializacije rojstva otrok, zagovorniki pa menijo, da sedanja ureditev ustvarja neenakost, saj si lahko premožnejši pari postopek privoščijo v tujini, medtem ko je za večino državljanov nedosegljiv.
Zakon o zaščiti zarodkov, sprejet leta 1990, je eden najstrožjih tovrstnih zakonov na svetu. Njegov primarni namen je preprečevanje zlorab na področju reproduktivne medicine. Zakon strogo prepoveduje nadomestno materinstvo, kloniranje človeških zarodkov in določene tehnike umetne oploditve, ki bi lahko vodile do instrumentalizacije človeškega življenja. S tem želi nemška zakonodaja zaščititi dostojanstvo zarodka in preprečiti komercializacijo človeškega razmnoževanja, pri čemer postavlja etične meje znanstvenemu napredku v medicini.
Pri altruističnem nadomestnem materinstvu nadomestna mati za svojo uslugo ne prejme plačila, razen kritja nujnih stroškov, povezanih z nosečnostjo in porodom (kot so zdravstveni stroški ali izgubljeni dohodek). Nasprotno pa komercialno nadomestno materinstvo vključuje plačilo nadomestni materi, ki presega zgolj povračilo stroškov, kar pomeni, da se storitev obravnava kot pogodbeni odnos. Mnoge države, ki prepovedujejo nadomestno materinstvo, se bojijo prav komercializacije, saj menijo, da lahko plačilo vodi do izkoriščanja socialno ogroženih žensk, ki bi se za tak korak odločile zgolj zaradi finančne stiske.
Pravni status otrok, rojenih z nadomestnim materinstvom v tujini, je pogosto v sivi coni zaradi nasprotujočih si nacionalnih zakonodaj. Medtem ko so v nekaterih državah, kot so ZDA, naročniški starši lahko pravno priznani kot edini starši že ob rojstvu, druge države, vključno z Nemčijo, ne priznavajo vedno teh tujih sodnih odločb, saj bi to pomenilo obid lastne nacionalne prepovedi. To lahko vodi do težav pri pridobivanju državljanstva, potnih listov ali dednih pravic, saj se v državi izvora staršev lahko kot mati otroka še vedno šteje ženska, ki ga je rodila, ne glede na genetsko povezavo z naročniškimi starši.
