Padali so pod meči in streli

Zgodovino Japonske so zaznamovale krvave vojne za vpliv in oblast med fevdalnimi gospodarji, često pa so se sovražne strani posluževale tudi atentatov in umorov. Oblastniki so za izvrševanje fizičnih likvidacij rivalov najemali profesionalne morilce. Tako so se proslavile tudi nindže, visokousposobljeni vojščaki, vohuni in morilci v fevdalnih časih. Pripisujejo se jim številni umori fevdalnih gospodov, mitološki sloves pa so si pridobile v 16. stoletju z neuspelimi poskusi atentatov na de facto diktatorja Japonske, daimja (fevdalnega velikaša) Oda Nobunago. 

Za začetek moderne zgodovine Japonske velja podpis kanagavske konvencije leta 1854, ko so Združene države Amerike prisilile državo, ki je zasledovala politiko zaprtosti pred zunanjim svetom (sakoku), da je odprla svoja pristanišča za ameriške trgovske ladje. Temu so sledili sporazumi z drugimi zahodnimi državami. Nenadna sprememba načina življenja, ekonomije, politike in vdor zahodnih vplivov so v japonski družbi povzročili velike turbulence, oborožene upore in tudi politične umore. 

14. maja 1878 je padla prva velika glava. Državnik Okubo Tošimiči je veljal za enega od treh velikih gospodov in ustanoviteljev moderne Japonske. Okubo je bil samuraj, ki se je priključil gibanju za strmoglavljenje šogunata Tokugava. Po ustanovitvi monarhije je postal eden od najmočnejših ljudi v deželi vzhajajočega sonca. Leta 1874 je uspel združiti vzvode politične moči in postal de facto diktator. V tem času je sprejel številne reforme, a tudi zadušil več uporov samurajev. Potem, ko je zadušil upor v svoji rojstni provinci, so ga številni proglasili za izdajalca. Usodnega 14. maja ga je na poti v cesarsko palačo z meči pokončalo sedem samurajev.

Šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta 19. stoletja so minila v znamenju hudih notranjepolitičnih napetostih, politično nasilje pa se je prelilo tudi v 20. stoletje. Japonsko politično življenje so zaznamovali poskusi atentatov in umori tudi v času ekspanzije cesarstva in rastočega centraliziranega militarizma, ki je v Aziji začel udejanjati osvajalske ambicije in tekmovati z zahodnim imperialnimi silami. 

Takaši Hara je leta 1918 postal prvi 'navadni' državljan, ki je postal predsednik vlade. Lotil se je reform političnega sistema in pri tem sprejel nekatere nepriljubljene ukrepe. 4. novembra 1921 ga je na železniški postaji v Tokiu zabodel mladi uslužbenec železnice Nakaoka Koniči. Kot motive za umor je navedel premierjevo skorumpiranost, nesprejemljivo zunanjo politiko in negativno mnenje svojega šefa o predsedniku vlade. Sprva so ga obsodili na smrt, nato kazen spremenili na dosmrtni zapor, na koncu pa so ga izpustili po 13 letih. 

leta 1930 je predsednika vlade Osačija Hamagučija  na istem mestu kot Takašija Haro ustrelil pripadnik tajne ultranacionalistične organizacije Aikokuša Tomeo Sagoja. Hamaguči je bil hospitaliziran več mesecev, vendar še naprej opravljal svojo funkcijo. Zaradi posledic strelnih ran in zdravstvenih zapletov, ki so sledili, je umrl leto dni po atentatu.

Tudi premierja Tsojušija Inukaja je le dve leti zatem doletela ista usoda. Skupina enajstih mornariških časnikov je 15. maja 1932 vdrla v njegovo pisarno in ga ustrelila. Njegov umor je bil kulminacija napetosti med civilno oblastjo in vojsko, ki je po njegovem umoru dokončno prevzela dominantno vlogo v državi. Zadnje besede predsednika vlade so bile: "Če bi se pogovarjali, bi razumeli", na kar so mu morilci odgovorili: "Dialog je nesmiseln." Prevratniki so istega dne izvedli več napadov na državne institucije in funkcionarje. Med tarčami napadalcev je bil tudi slavni britanski filmski zvezdnik Charlie Chaplin, ki je na v Tokio na povabilo predsednika vlade prispel dan pred tem. Chaplin se je v času atentata s premierjevim sinom udeležil ogleda sumo borb in se s tem izognil najhujšemu. Zarotniki so prejeli le manjše kazni za umor. 

V času hladne vojne so bili tarče poskusov umorov pogosto tudi levičarski oz. socialistični politiki. Leta 1960 je Inejira Asanumo, takratnega vodjo japonske socialistične stranke, med govorom v dvorani v Hibiji v Tokiu s samurajsko sabljo usodno zabodel 17-letni pripadnik desničarske organizacije Otoja Jamaguči. Asanuma je razbesnel desnico, potem ko je leta 1959 obiskal komunistično Kitajsko in izjavil, da so Združene države Amerike skupni sovražnik Kitajske in Japonske. Zaradi njegovega vpliva so se mnogi ustrašili nevarnosti komunističnega prevrata na Japonskem. Morilec je bil sin visokega častnika japonske vojske. Jamaguči je trdil, da je pri izvedbi atentata deloval sam, na koncu pa je v zaporniški celici izvedel samomor.

Sledili so poskusi atentatov na premierje Takeoja Mikija, Šina Kanemaruja in Morihira Hokosavo v letih 1975, 1992 in 1994. Vsi trije so napade preživeli.

Tarče so bili tudi drugi politiki. Leta 1990, dve leti po tem, ko je dejal, da je cesar Hirohito odgovoren za grozote druge svetovne vojne, je župan Nagasakija Hitoši Motošima preživel strele v hrbet s strani atentatorja, ki je bil član skrajnonacionalistične organizacije. Na parcelo tokijskega guvernerja Jukioja Aošime so neznanci leta 1995 odvrgli bombo, pri tem pa je bil hudo ranjen eden od mestnih svetnikov. 

Leta 2007 pa je član kriminalne organizacije in znani jakuza Tetsuja Širo umoril župana Nagasakija Itča Itoja. Pokončal ga je z dvema streloma, medtem ko je Ito stopil iz avta in se odpravil proti svoji pisarni.

Poskus atentata pa je preživel dedek danes umorjenega Šinza Abeja. Nekdanji premier Nobusuke Kiši je bil leta 1960 zaboden v stegno in hudo poškodovan med sprejemom v uradu predsednika vlade.