Pandemično krhanje populistov in obeti liberalne demokratične prihodnosti?

V kontekstu takšne demokratične recesije so pandemični šok leta 2020 mnogi razumljivo videli kot nevarno priložnost za populiste sveta, da še dodatno uveljavljajo svojo agendo doma in globalno ter s tem grozijo liberalni demokraciji. V Sloveniji, če vzamemo le en primer, je vladi Janeza Janše to deloma tudi uspelo. Prav tako je že omenjeno zadovoljstvo z demokracijo v vseh trdno demokratičnih državah po dvoletnem izboljšanju (2018–2019) kmalu po začetku pandemije ponovno zdrsnilo s 50 odstotkov na 45 odstotkov. Ko nekdanji populistični predsednik ZDA Donald Trump in njegovi podporniki po novembrskih volitvah leta 2020 niso hoteli sprejeti volilnega poraza, se je v začetku novega leta zgodil dobesedno fizični napad na ameriški hram demokracije. Čeprav je bil uspešno preprečen, je razumljivo nagnal strah v kosti demokratom po celem svetu.

Pandemični leti 2020 in 2021 sta gotovo bili priložnosti za poglabljanje moči populistov – in ponekod, denimo v Italiji in Izraelu, populisti po nekaj porazih pravkar slavijo nove zmage – toda ta priložnost v splošnem presenetljivo ni bila izkoriščena povsem na tak način, kot smo se bali. Do konca leta 2021 je število populistov na čelu demokratičnih vlad padlo s predpandemičnih 19 na 13. Zadovoljstvo z demokracijo se je po začetnem pandemičnem padcu povzpelo za pet odstotnih točk nazaj na 50 odstotkov. V trdnih demokracijah je v vlado zaupalo okoli 40 odstotkov državljanov med letoma 2012 in 2020, nato pa se je delež takšnih skromno povečal (ne zmanjšal) med letoma 2020 in 2022. Med pandemijo se je zrušila vrsta populističnih vlad, kot so Trumpova, Janševa, Bolsonarova, Babiševa in Netanjahujeva (čeprav je bila zadnja z novimi volitvami novembra letos obujena v še bolj skrajni obliki). V Čilu se je zmaga izmuznila populistu Joséju Kastu. V Bolgariji, ki jo od začetka pandemije preveva precejšnja politična nestabilnost, se je leta 2021 končala 12-letna populistična vlada Bojka Borisova; Ni še jasno, kdo bo oblast prevzel po zadnjih volitvah.

Morebiti najbolj zanimivo in opogumljajoče je dejstvo, da pri tem ne gre zgolj za pandemični učinek ljudskega kaznovanja vladajočih politikov v času krize, ne oziraje se na njihovo ideološko smer. Ne, v letošnjem poročilu Centra za prihodnost demokracije (Univerza v Cambridgeu) Roberto Foa in kolegi ugotavljajo, da se volilna podpora mainstream (sl. prevladujoče), nepopulističnim politikom v dveh letih od začetka pandemije v vrsti izbranih držav (Kanada, Francija, Nemčija, Japonska in Združeno Kraljestvo) pravzaprav ni spremenila. Sprva je skromno narasla, nato je skromno padla, a v povprečju spremembe ni. Pri populističnih politikih pa je sprememba velika in enoznačna. Vsaj v ZDA, Indiji, Mehiki, Italiji, Braziliji, Indiji in na Madžarskem ter Poljskem se je povprečju zmanjšala za 10 odstotkov (najbolj pri Modiju, za kar 30 odstotkov, a nadpovprečne padce sta doživela tudi Duda in Bolsonaro). 

Tudi sicer populisti v zadnjih dveh letih bolj izgubljajo kot pridobivajo volivce. V 26 evropskih državah se je med letoma 2015 in začetkom pandemije delež državljanov, ki namerava voliti populiste izrazito povečal – s 15 odstotkov na skoraj 40 odstotkov. Toda od začetka pandemije je delež močno padel, celo pod 20 odstotkov, nakar se je v zadnjem času ponovno nekoliko dvignil, a ne več kot na 27 odstotkov. Še več, mnenjska podpora populističnim idejam, kot so "Moja država je razdeljena na navadne ljudi in korumpirane elite, ki ljudstvo izkoriščajo" in "Veliko pomembnih informacij se načrtno skriva pred javnostjo", se je med letom 2019 in 2021 skrhala, ne povečala, kažejo ankete YouGov. V raznolikih državah, kot so Danska, Nemčija, Italija, Poljska, Mehika, Brazilija in še vrsta drugih, je tipično zmanjšanje deleža podpore populističnim idejam znašalo okoli 10 odstotnih točk. Prav tako se je skrčil delež specifično tistih, ki močno (ne zgolj zmerno) verjamejo v populistične ideje.

Nič od tega ne pomeni, da je liberalna demokracija popolnoma varna pred obstoječimi ali novimi populističnimi napadi. Demokratična recesija se v zadnjih par letih morebiti ni še dodatno poglobila, a prav tako se ni začela umikati in povsem možno je, da se bo v naslednjih letih še bolj zaostrila. Navsezadnje je stopnja afektivne politične polarizacije v svetu danes že višja, kot je bila celo v turbulentnih poznih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je nevarno.

Razlog za upanje, četudi negotovo in zgolj na dolgi rok, je v zgodovinskem dejstvu, da so se korenine liberalne demokracije širile skupaj z ekonomskim razvojem. Res je, da je povezava med enim in drugim krhkejša, kot bi si morebiti želeli, in res je, da lahko mineta desetletje ali dve razvoja, preden se v družbi končno začne prodemokratična mobilizacija in sprememba režima. Navsezadnje se je ekonomska razvitost sveta v zadnjih 15 letih povečala, pa demokracija še ni napredovala. A če bo prihodnost približno takšna, kot je bila preteklost, lahko računamo na postopno umikanje neliberalnega populizma, ne na njegovo prevlado. Skepso glede moje dolgoročne napovedi bi morebiti lahko črpali iz dejstva, da se v zadnjih 15 letih mnenjska podpora demokraciji – in to posebej med mladimi – marsikje krha, ne povečuje. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da današnja mladina vse bolj hlepi po populističnih vrednotah, ki so v nasprotju z liberalno demokracijo, kar nadalje pomeni slabe obete za demokracijo navkljub načelni strukturni podpori, ki ji jo daje ekonomski razvoj.

Toda čeprav je res, da so mlajše generacije danes manj navdušene nad demokracijo kot starejše, je prav tako res, da zadnjih 30 let izkušamo tudi nekoliko drugačno in nemara pomembnejšo normativno spremembo, skorajšnjo tiho revolucijo. Med letoma 1990 in 2018 sta se po celem svetu moč in razširjenost t. i. emancipativnih vrednot pri mladih opazno povečali. Takoj za zahodom je bilo največje povečanje v Latinski Ameriki, Vzhodni Aziji in Rusiji (te regije so danes na stopnji, na kateri je bil zahod v sedemdesetih letih 20. stoletja). A tudi v Južni Aziji, podsaharski Afriki in na Bližnjem vzhodu se verjetje v svobodo glede načina življenja in samoizražanja, spolno enakost in osebno avtonomijo povečuje. Mladina po celem svetu se v mnogo vidikih (počasi) nagiba k vrednotam socialnega liberalizma, ne tradicionalističnega, avtokratskega populizma. 

Če bi torej na podlagi vrednot (namesto ekonomskega razvoja in strukturnih sprememb) napovedovali morebitne prihodnje politične spremembe, se prej zdi, da bodo prihodnji odrasli vrednotno nenavdušeni nad tradicionalistično populistično agendo, ki jo ponujajo Janša, Trump ali Orban. To pa so dobri obeti za dolgoročno prihodnost državljanskih in političnih pravic po svetu.