Po navedbah BBC so prve močne eksplozije odjeknile okoli 9.40 po lokalnem času. Na družbenih omrežjih so se še pred skoraj popolnim internetnim mrkom pojavili posnetki ljudi, ki tečejo stran od prizorišč napadov; v ozadju se slišijo kriki, jok, panika. Nekateri posnetki kažejo prometne zastoje, kaotične poskuse umika, nervozo.
A istočasno se je pri delu ljudi pojavilo nekaj olajšanja – celo praznovanje in vzkliki podpore ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu.
Beg iz Teherana, vrste za bencin in nakupovanje konzerv
V prestolnici se je še pred napadi nabiral občutek, da se nekaj pripravlja. Mnogi Iranci so namreč že nekaj časa pričakovali možnost ameriškega posredovanja, zato so se že v petek zvečer začele daljše vrste na bencinskih črpalkah.
Ljudje so začeli odhajati proti severu, proti območju ob Kaspijskem morju, ki ga doživljajo kot bolj varno. V mestu so nastajali prometni zamaški. Ljudje so se poskušali prebiti skozi zastoje, preden bi se razmere še poslabšale.
Prebivalec Teherana je za BBC povedal, da je bil dan sprva "normalen", dokler ZDA in Izrael niso začeli napadati mesta, nato pa so morali po otroke v šolo. Drugi sogovornik je dejal, da je slišal lovska letala in dve eksploziji, vzdušje pa je opisal kot napeto, "kot da je v zraku vojna". Dodal je, da ljudje nakupujejo konzervirano hrano – tipičen znak, da prebivalstvo ne verjame, da bo šlo mimo hitro in brez posledic.
Tišina interneta
Eden najmočnejših elementov, ki ga BBC izpostavlja, je skoraj popoln internetni mrk. To je za mnoge najhuje. Ko se komunikacija prekine, se ne prekine le tok informacij, prekine se tudi občutek, da nisi sam, opozarjajo regionalni mediji. Ko se ne moreš slišati z družino, ko ne veš, kaj se dogaja v sosednjem mestu, ko nimaš dostopa do neodvisnih virov, se strah množi. In ravno to je lahko cilj - internetni mrk kot instrument upravljanja panike in preprečevanja organizacije.
Nekaterim je uspelo internet občasno zaobiti s satelitskimi povezavami, kot je Starlink, ali z uporabo VPN-jev, poroča BBC. Prav tako so se na spletu pojavili zapisi Irancev, ki so pred internetnim mrkom na družbenih omrežjih pustili nekakšna "zadnja sporočila", kot da bi bili prepričani, da bi jih lahko doletela smrt.
"Če umrem, ne pozabite, da obstajamo tudi mi – tisti, ki nasprotujemo vsakemu vojaškemu napadu, tisti, ki bomo postali samo številke v poročilih o mrtvih," je zapisal eden od uporabnikov.
Drug je zapisal: "Prekleta islamska diktatura, ki je povzročila to vojno. Tri vojne smo že prestali." Spet tretji: "Internet je skoraj ugasnjen... če mrežo povsem izklopijo, vedite, da nismo vojaki nobenega voditelja, niti kolateralna škoda. Smo ljudje in imamo pravico živeti."
Eden izmed zapisov je bil še bolj oseben: "Obljubite, da boste, če se nam kaj zgodi, poskrbeli za naše otroke in boste do njih zelo, zelo prijazni. Povejte jim, da smo naredili vse, kar smo lahko – hodili smo na tihe shode, volili smo, delali smo več izmen, prenašali smo hude stiske."
Številni Iranci, ki so preživeli eno najbolj krutih represij nad civilisti v moderni zgodovini države, danes podpirajo menjavo režima – tudi če pride z vojaškim posredovanjem in odstranitvijo visokih funkcionarjev. To ni nujno izraz navdušenja nad vojno, temveč izraz prepričanja, da drugače ne bo nikoli - nič drugače.
A to "olajšanje" ima krhek temelj. Če civilisti začnejo umirati množično, se razpoloženje lahko obrne. BBC omenja poročila državnih medijev o izraelskem napadu na dekliško šolo, v katerem naj bi umrlo več deset ljudi.
Zaradi globokega nezaupanja v režim sicer mnogi uradnim poročilom ne verjamejo, hkrati pa številni odgovornost vseeno pripisujejo državi – ne glede na to, kdo je sprožil raketo. Eden od uporabnikov je zapisal: "Tudi če režim ni neposredno ciljal šol, so smrti otrok še vedno odgovornost Islamske republike. Ljudje nimajo zaklonišč, internet je odrezan, telefonske linije ne delujejo, ni bilo nobenih opozoril, da naj otroci ne hodijo v šolo. V teh razmerah bi morali ostati doma."
BBC sicer poroča, da naj bi nekateri Iranci prejeli SMS-sporočila z besedilom "Pomoč je prišla". Za kaj natančno gre, pa še ni povsem jasno.
Bowen: Sami napadi še ne prinesejo spremembe
V širši sliki je pomembno tudi opozorilo BBC-jevega Jeremyja Bowena, ki ocenjuje, da je odločitev ZDA in Izraela za vstop v novo vojno z Iranom izjemno nevarna in nepredvidljiva.
Bowen meni, da sta ZDA in Izrael računala na to, da je iranski režim oslabljen – zaradi hude gospodarske krize, posledic brutalnega zatrtja protestov v začetku leta in poškodovanih obrambnih zmogljivosti iz prejšnjih spopadov.
Toda Bowen opozarja na ključno točko: zračni napadi sami po sebi običajno ne prinesejo menjave režima. Za spremembo režima v Iraku je bila potrebna kopenska invazija. Za padec Gadafija v Libiji so bili potrebni uporniki na terenu, podprti z zračno silo Nata. V obeh primerih pa je bil rezultat tudi razpad države, državljanska vojna in dolgotrajna nestabilnost. Iluzija, da bo Iran po padcu režima avtomatsko postal liberalna demokracija, je nerealna – ni "verodostojne vlade v izgnanstvu", ki bi čakala, da prevzame oblast.
Če režim preživi, pa obstaja realen strah, da bo postal še bolj brutalen. In to je za mnoge Irance ena ključnih skrbi: da napadi ne bodo zlomili sistema, ampak ga bodo utrdili v najbolj represivni obliki – z več aretacijami, več usmrtitvami, več nadzora, več propagande, več "notranjih sovražnikov".
Ironija situacije je, da je režim leta gradil oblast na strahu, zdaj pa se strah širi na vse strani. Strah pred režimom. Strah pred bombami, pred tem, da bo "pomoč" pomenila kaos in pred tem, da bo po vsem tem še vedno vse isto, samo bolj krvavo.
