Po 71 letih so jo na silo odnesli iz stanovanja, dovolj ni bilo niti 2.650 evrov

Na eni strani policisti in sodni izvršitelji, na drugi stotine sosedov in stanovanjskih aktivistov. Med njimi pa 87-letna invalidna upokojenka, ki je morala po več kot sedmih desetletjih zapustiti svoj dom.

Prizori iz madridske četrti Retiro so v nekaj dneh obšli Španijo.

Maricarmen Abascal je v stanovanju na ulici Alcalde Sainz de Baranda živela 71 let. V sredo so jo po četrtem poskusu deložacije iz njega odnesli na nosilih in z reševalnim vozilom prepeljali v bolnišnico Gregorio Maranon.

Pred stavbo so izselitev skušali preprečiti sosedje in aktivisti. Policija je množico odstranila, prišlo je tudi do posredovanja proti protestnikom.

Toda zgodba o Maricarmen je hitro prerasla vprašanje enega stanovanja. Postala je simbol španske stanovanjske krize in vprašanja, ki v državi že leta povzroča politične in družbene spore - kdo si še lahko privošči stanovanje?

Primer je nekoliko bolj zapleten kot običajen spor med najemnikom in lastnikom. Maricarmen v stanovanju ni bila lastnica, temveč najemnica po starem sistemu najemnin. Tam živi od leta 1955 oziroma 1956. Najemna pogodba je bila prvotno povezana z njeno materjo, po njeni smrti leta 2005 pa je Maricarmen prevzela pogodbo pod enakimi pogoji. Težava je nastala po spremembi lastništva stavbe.

Leta 2018 je nepremičnino kupila družba Urbagestion Desarrollo e Inversion. Maricarmen je takrat za stanovanje plačevala približno 500 evrov mesečne najemnine. Novi lastniki so ji sprva ponudili možnost nakupa stanovanja za 250.000 evrov, česar si ni mogla oziroma ni želela privoščiti.

Pozneje se je začel dolgoletni pravni spor glede nadaljevanja najemnega razmerja.

Po poročanju El Paisa španska zakonodaja pri takšnih starih najemnih pogodbah dovoljuje omejeno število prenosov pogodbe na družinske člane. Ker je bila pogodba že prenesena, je imel novi lastnik pravno podlago za njeno prenehanje.

Sodišča so na koncu pritrdila lastniku.

Zato je bila deložacija "zakonita in sodno odrejena". Prav to pa je postalo jedro razprave: nekaj je lahko zakonito, opozarjajo kritiki, vprašanje pa je, ali je ob takšnih okoliščinah tudi družbeno sprejemljivo.

Posebej veliko ogorčenja je povzročila višina nove najemnine. Nova najemnina bi bila torej skoraj dvakrat višja od njenega celotnega mesečnega prihodka.Lastnik je zavrnil tudi več poskusov dogovora. Tik pred izselitvijo se je anonimna donatorka ponudila, da bi pokrila razliko med zneskom, ki ga je Maricarmen zmogla plačevati, in zahtevano najemnino. Po navedbah RTVE in El Paísa tudi ta ponudba ni preprečila deložacije.

Maricarmenina odvetnica Beatriz Duro je dejala, da lastnik ni sprejel niti pogajanj o novi pogodbi niti drugih rešitev, ki bi ji omogočile ostati v stanovanju.

Po treh predhodno preloženih poskusih je bila četrta deložacija v sredo izvedena. Pred hišo so že od prejšnjega večera čakali aktivisti in sosedje. Nekateri so ostali tudi v stavbi. Policija je območje izpraznila, odstranila protestnike, nato pa je sodna komisija izvedla deložacijo.

Dva dni pozneje je bila še vedno hospitalizirana. Njena družina je povedala, da je izčrpana in da nima apetita. Iz bolnišnice pa je poslala sporočilo protestnikom.

"Ni mi uspelo obraniti svojega doma, sem se pa borila, da bi se drugi naučili boriti za svojega," je dejala.

Po vsesplošnem ogorčenju je sledil nenavaden preobrat. Dva dni po deložaciji je zdaj močno osovražena družba Urbagestion občini Madrid poslala predlog, po katerem bi se lahko Maricarmen vrnila v isto stanovanje.

Podjetje je predlagalo vključitev stanovanja v občinski program Reviva, namenjen aktiviranju stanovanj za dostopnejši najem. Cilj naj bi bil najti stabilno in cenovno dostopno rešitev, ki bi 87-letnici omogočila vrnitev.

Primer pa je medtem sprožil nekaj veliko večjega. Množični protest. Pohod se je začel na Puerti del Sol in končal pred španskim parlamentom. Demonstranti so zahtevali omejevanje najemnin, močnejšo zaščito najemnikov in težje izvajanje deložacij ranljivih ljudi.

Po protestu se del ljudi ni razšel. Več sto protestnikov je na Puerti del Sol postavilo približno sto šotorov in tam preživelo noč. Gre za isti trg, ki je leta 2011 postal simbol gibanja 15-M oziroma Indignados, iz katerega je zrasel pomemben del nove španske levice.

Zakaj je zgodba ene 87-letnice sprožila tak odziv, kažejo podatki. Po analizi španskega portala Maldita, ki temelji na podatkih nepremičninskega portala Idealista, se je povprečna oglaševana najemnina na kvadratni meter v Španiji med letoma 2014 in 2024 zvišala za več kot 80 odstotkov.

V istem desetletju so se cene stanovanj za nakup zvišale za več kot 63 odstotkov.

Rast je bila posebej boleča v Madridu, Barceloni in drugih območjih z velikim povpraševanjem, kjer se za omejeno ponudbo stanovanj potegujejo domačini, vlagatelji in turistični najem. Stanovanje je zato za vse več gospodinjstev postalo eden največjih finančnih pritiskov.

Španija ima ob tem zanimiv paradoks. Po zadnjem celovitem stanovanjskem popisu državnega statističnega urada INE je bilo v državi 3.837.328 praznih stanovanj. 

Toda ta številka sama po sebi ne pomeni, da je mogoče skoraj štiri milijone stanovanj preprosto ponuditi najemnikom v Madridu ali Barceloni.

Podatki INE kažejo, da je praznih stanovanj nesorazmerno veliko prav v manjših krajih: občine z manj kot 10.000 prebivalci imajo 45 odstotkov vseh praznih stanovanj v državi, čeprav v njih živi le okoli petina španskega prebivalstva.

Problem je torej tudi geografsko neskladje: stanovanja niso nujno tam, kjer ljudje zaradi dela in študija najbolj potrebujejo domove.

Druga strukturna težava je majhen fond socialnih oziroma javno dostopnih stanovanj. Guardian ob sklicevanju na podatke španske vlade navaja, da socialna stanovanja predstavljajo približno 2,5 odstotka stanovanjskega fonda, kar je precej manj kot v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah.

Hkrati se je delež Špancev, ki živijo v najemu, dolgoročno povečeval. Po podatkih INE je leta 2021 v najemniških stanovanjih živelo 15,9 odstotka gospodinjstev, desetletje prej pa 13,5 odstotka.

Maricarmenina deložacija je stanovanjsko vprašanje ponovno postavila tudi v središče političnega spora.

Premier Pedro Sanchez jo je označil za "družbeno tragedijo, ki je ne moremo sprejeti", njegova vlada pa je napovedala nove ukrepe.

Leva koalicijska partnerica Sumar zahteva sveženj ukrepov, ki bi med drugim ponovno okrepili zaščito pred deložacijami in podaljšali nekatere najemne pogodbe. Zahtevala je celo možnost razlastitve Maricarmeninega nekdanjega stanovanja. Če vlada ukrepov ne bo obravnavala, je Sumar zagrozil, da njegovi ministri ne bodo sodelovali na prihodnji seji vlade.

Na drugi strani je predsednica madridske regionalne vlade Isabel Diaz Ayuso poudarila, da je bila deložacija sodno odobrena in da gre za enega od več deset tisoč podobnih postopkov na leto.