Kim Džong Un se je po dvajsetih dneh spet pojavil v javnosti

Iz Severne Koreje poročajo, da se je Kim Džong Un po skoraj treh tednih spet pojavil v javnosti. Po besedah severnokorejske tiskovne agencije KCNA je njihov voditelj v petek popoldne prerezal trak na odprtju neke tovarne umetnih gnojil.

Ugibanja in govorice o domnevno slabem zdravstvenem stanju severnokorejskega voditelja torej morda ne pomenijo ničesar, in so res samo to, govorice, a vseeno se vprašanju, kdo bi lahko (nekoč) nasledil 'kralja' Pjongjanga, ni moč izogniti.

Novinarji britanskega BBC so z analitiki govorili o Kimovih potencialnih tekmecih ter o tem, ali je zgodovina na njihovi strani.

Na čelu Severne Koreje že od nekdaj Kim

Moški člani rodbine Kim Severno Korejo vodijo že vse od leta 1948, ko je po koncu japonske nadvlade Korejskega imperija, Kim Il Sung na plečih sovjetske okupacije na severnem delu polotoka ustanovil Demokratično ljudsko republiko Korejo. 

Družino Kim v očeh severnokorejske družbe že od nekdaj prežema skrivnostnost in mitologija. Severne Korejce s propagando o njeni veličini namreč začnejo 'hraniti', še preden sploh znajo brati – že predšolski otroci tako denimo prepevajo pesem z naslovom 'Želim si videti našega vodjo Kim Džong Una'.

Si torej sploh gre zamišljati Severno Korejo brez te politične figure in simbola na vrhu? "Kako bi se tamkajšnja družbena elita in ne nazadnje celoten narod sploh znašla?" se sprašujejo pri britanskem mediju. Najenostavnejši odgovor bi se glasil: ne vemo. In kar je še bolj zanimivo: tudi Severni Korejci najverjetneje ne vedo sami. Ne nazadnje jim še nikoli ni bilo treba.

Danes 36-letnega 'velikega vodjo' Džong Una so na to, da bo nekoč prevzel vodenje države, pripravljati malodane že od rojstva. V ta namen so pričeli uporabljati tudi skovanko 'Paektu krvna linija', s katero Severni Korejci legitimizirajo  oziroma 'upravičujejo' njegovo vladavino. Gora Paektu v identiteti in zgodovini naroda namreč zaseda posebno mesto. Gre sicer za aktivni vulkan, na katerem je imel (kot pravi njihovo izročilo) prvi voditelj države – Kim Džong Unov dedek Kim Il Sung – glavno vojaško bazo. Na tej sveti gori, ki ima v zavesti tamkajšnjega prebivalstva skorajda že mitološki status, pa naj bi se tudi rodil Kimov oče Kim Džong Il. V 'ideološkem srcu' države je tako vedno obstajal Kim.

A kakšna bi Severna Koreja sploh bila videti brez naslednika iz te skrivnostne družine? Aktualni vrhovni voditelj ima otroke, a so še veliko premladi za vladanje. Javnost je sicer uradno seznanjena z 'obstojem' le enega – najstarejšega, 10-letnega Kim Džu Aeja, o mlajših dveh (najmlajši naj bi imel tri leta) pa svetovni mediji še vedno bolj ali manj le ugibajo. A nenazadnje, tudi njihov oče je bil, ko je v roke vzel vajeti oblasti, star 'le' 27 let – kar Severni Korejci za prevzem takšne funkcije štejejo kot "precej rosna leta".

In kaj bi se zgodilo, če severnokorejskemu voditelju zdravje le ne bi bilo tako naklonjeno, kot so nenazadnje prepričani tudi njihovi južni sosedje?

Najverjetneje bi se vzpostavila nekakšna vlada oziroma bi se na oblast povzpela določena skupina, ki bi prevzela vodenje. Morda bi jim 'roko ponudil' Vietnam, ki se v novejši zgodovini večinoma prav tako naslanja na podobne ideologije in nauke, s pomočjo katerih legitimizira svoj položaj – ne nazadnje se je tudi sam Kim Džong Un marca lani v Hanoju poklonil nekdanjemu vietnamskemu voditelju Ho Ši Minhu, dobremu prijatelju svojega dedka.

Opazovalci pa medtem budno spremljajo kdo drži v rokah ključe do pomembnih položajev v državi in njenih institucijah. Morebitni premiki na severnokorejski šahovnici so sicer stvar mikroskopsko natančnega opazovanja in zunanji vpogled v to, kdo, najsibo skozi osebni položaj, zasebne vezi ali po uradnem položaju, vleče niti oziroma vlada, je bolj ali manj nemogoč. Namestniki direktorjev, podpredsedniki oziroma druge osebe na nižjih položajih imajo včasih namreč precej več moči kot vodja njihove institucije. In to kakršnekoli napovedi glede Kimovega nasledstva izjemno otežuje, piše BBC.

Trije 'preostali' Kimi

A če vendarle predpostavimo, da bi Severna Koreja že kmalu potrebovala novega vodjo, v vrsti za Kimov 'prestol' stojijo (najmanj) trije njegovi potencialni nasledniki. Vsi trije bi lahko bili potencialno vpleteni v politiko države, a se hkrati vsi soočajo tudi z omejitvami, kar se tiče vladanja.

Prva v vrsti je Džong Unova mlajša sestra Kim Jo Džong, za katero se je govorilo, da je očetova ljubljenka. Že od malih nog jo je namreč zanimala politika, kar je Džong Il spremljal z navdušenjem in ves čas zatrjeval, kako zelo pred svojimi vrstniki da je. Njeno delovanje (čeprav iz ozadja) je izredno učinkovito, a hkrati je njeno postopanje – predvsem, kar se tiče brata – previdno, blago ter v rokavicah, a zelo diplomatsko hkrati. To, da sta si z bratom zelo blizu, se namreč pozna tudi v njegovih odločitvah. Njeno vlogo je priznal celo ameriški predsednik Donald Trump, ki ji je na srečanju v Singapurju junija 2018 podaril pero, s katerim je podpisal skupno izjavo, s katero sta se s Kim Džong Unom "zavzela za vzpostavitev novih odnosov med med ZDA in Severno Korejo". Trump je v dokumentu takrat obljubil "varnostna zagotovila" Severni Koreji, Kim pa je potrdil zavezo k celoviti denuklearizaciji Korejskega polotoka. Jo Džong je bilo opaziti tudi na naslednjem vrhu v Hanoju, ko je, medtem ko je njen brat poziral za fotografe, skrivnostno kukala izza vogala. Kljub temu pa je njena podoba po hanojskem vrhu za nekaj časa izginila z oči javnosti, morda tudi zato, ker srečanje ni obrodilo nikakršnih sadov. Povsem utopično je sicer pričakovati, da bi kdorkoli od političnih veljakov, ki jo obkrožajo, njeno začasno 'izginotje' oziroma umik kadarkoli potrdil.

32-letnica sicer ne sedi v Komisiji za državne zadeve (najvišjem državnem organu za oblikovanje politike), je pa članica Politbiroja in podpredsednica Oddelka za propagando in agitacijo (PAD) severnokorejske Delavske stranke. Gre za izjemno močno in vplivno organizacijo, ki znotraj obstoječega političnega sistema zagotavlja predvsem lojalnost.

A Kimova desna roka in zaupnica ima tudi eno veliko 'pomanjkljivost': je ženska. In zato si jo je v družbi, ki jo povsem prežema patriarhalnost, v prihodnje težko predstavljati na najvišjem državniškem položaju. Severna Koreja je 'moška država', kjer spol določa posameznikov položaj in (rigidna) pričakovanja, ki se jih goji za nekoga. Položajev 'državni voditelj' in 'vrhovni poveljnik vojske' pač ne gre najti v tamkajšnjem opisu delovnih nalog ženske.

Drugi v vrsti je Kim Džong Unov starejši brat Kim Džong Čul, ki pa zanimanja za politiko ali s tem povezanim položajem, ugledom, močjo nikoli ni pokazal. Namesto tega ga menda bolj zanima Eric Clapton. Politologi se v zvezi z njim tako večinoma strinjajo, da bi se ga 'dalo izkoristiti' zgolj kot povezavo z družino Kim, morda na čelu kakšne fundacije ali za prebiranje uradnih govorov.

Zadnji je Kim Pjong Il, polbrat Kim Džong Unovega očeta Džong Ila. Njegova mama (torej Džong Ilova mačeha) si je sicer močno prizadevala, da bi prav njen sin nasledil slavnega 'ustanovitelja' države, a ji je spodletelo. Kim Džong Il je namreč iz dneva v dan bolj krepil svoj vpliv, njegovega polbrata pa so nato leta 1979 poslali v Evropo, kjer je deloval na različnih veleposlaništvih in se je v domovino vrnil šele lani. Njegova vloga je tako povsem stranska in malo verjetno je, da bi v preigravanjih za osrednji položaj v severnokorejski politični eliti sploh prišel v obzir.

Drugi najvplivnejši mož Severne Koreje v tem trenutku

So pa tukaj še drugi posamezniki, ki lahko konkurirajo Kim Džong Unu, morda že za časa njegove ere? Težko je sicer reči, kdo od njih bi bil najprimernejši, kdo bi zasnoval partnerstva, ki bi ga povzdignila do same vladavine, kdo bi si sploh drznil v spopad za 'prestol Pjongjanga' in kdo bi si takšne tekme sploh želel.

Eden od možnih kandidatov bi bil Čoe Rjong Hae. Pod Džong Unom je sicer doživel vzpone in padce, a je uspešno prekrmaril nevihte in se trdno usidral na položaju predsednika Politbiroja in hkrati prvega podpredsednika Komisije za državne zadeve. Lani je na položaju po 20 letih zamenjal tudi ostarelega Kim Jong Nama in tako postal nekakšen zunanji minister Severne Koreje. Čoe prav tako zaseda visoke položaje v vojski in na Oddelku za organizacijo in vodstvo (OGD) Delavske stranke, kjer je zadolžen za ohranjanje zvestobe obstoječemu političnemu režimu. Gre sicer za izjemno močno in vplivno organizacijo, zadolženo za strogo sledenje in spoštovanje ideologije. Najverjetneje gre za drugega najvplivnejšega moža Severne Koreje, piše BBC.

Stari vohuni, novodobni povzpetniki in druge politične struje

Še eden od severnokorejskih politikov, ki se vodstvene vloge gotovo ne bi branili, je Kim Jong Čol. General, ki je tlakoval pot do srečanj Kim-Trump, večkrat se je srečal tudi z ameriškim državnim sekretarjem Mikom Pompeom. Že vrsto let je na čelu severnokorejske obveščevalne službe; zadolžen je tudi za odnose z Južno Korejo. Tudi zanj se zdi, da je zaradi propadlih pogovorov oziroma pogajanj z ZDA med njim in Kimom zadnje čase zazeval prepad, a malo verjetno je, da bo ta 'stari vohun' dolgo ostal v ozadju.

V vrsti strumno stoji tudi Kim Džae Rjong, ki v sklopu izredno vplivne službe na Komiteju za državne zadeve velja za nekakšnega notranjega ministra Severne Koreje. O njem je sicer znanega le malo, a nekaj je nedvomno: njegova zvezda je zasijala, medtem ko so druge zašle. Vrsto let naj bi se ukvarjal pretežno z industrijo in vodil eno najbolj oddaljenih severnokorejskih provinc, kjer naj bi bile pretežno ključne vojaške baze oziroma objekti vojaške industrije. To pa bi torej lahko pomenilo, da je močno vpet v severnokorejski jedrski (orožarski) program.

Tukaj je še Džong Kjong Taek, nekakšen hibrid obrambnega in notranjega ministra Severne Koreje. Odgovoren je za državno varnost, fizično varnost vodje, prav tako pa preiskuje in bdi nad 'primernim' kaznovanjem političnih zločincev. To pa so pravzaprav zadolžitve, ključne za stabilnost sistema.

Hvang Pjong So je še eden od uradnikov, ki je v preteklosti zasedal najvišje vojaške položaje, za časa Kima Džong Una pa vodi OGD omenjene Delavske stranke. Podobno kot Čoe Rjong Hae tudi on slovi po izjemni disciplini.

Je pa po mnenju političnih analitikov, ki spremljajo dogajanje na Korejskem polotoku, treba poudariti, da se vloge politikov, zadnje desetletje zadolženih za odnose s tujino (kot sta na primer Ri Jong Ho in Ri Su Jong), vidno zmanjšujejo. Omenjena sta zamenjala Ri Son Gvon in Kim Hjung Džun. Slednji naj bi veljal za pomembnega zaveznika Kim Jong Čola.

Vojaški obrazi in učinkoviti izvršitelji

Morda je treba v obzir, kar se tiče možne bodoče oblasti, vzeti tudi peščico najvišjih generalov Korejske ljudske armade (KPA), ki bi sicer imeli pomemben vpliv v kateremkoli prehodnem obdobju. Na vrhu Generalnega političnega urada KPA trenutno sedita dva moža – Kim Su Gil in Kim Von Hong. Omenjeni urad sicer skrbi za uveljavljanje politične lojalnosti v vojski, kar bi bilo v tovrstnem obdobju negotovosti ključnega pomena. In prav vloga slednjega od teh vplivnežev pomaga prikazati, kako zelo težko je napovedati, kako bi si delili oblast, če na čelu ne bi bilo več Kim Džong Una. Von Hong in Hvang Pjong So namreč veljata za rivala, ki že leta tekmujeta, kdo bo imel večji vpliv na vodjo – seveda na račun drug drugega.

In za konec še vprašanje: kdo med vso to (politično) elito bi se medsebojno spopadel in kdo sklepal zavezništva? Bi se oblikovale 'za in proti Kim Džong Un frakcije'? Bi strah pred negotovostjo ustavil nasprotnike in jim preprečil, da bi povsem ušli izpod nadzora? Nenazadnje si gotovo nihče od tamkajšnjih elitnežev ne želi videti razkroja in propada lastne države, ki bi južnim sosedom ali celo Kitajski na široko odprl vrata za 'prevzem'.

Za Kimovega možnega naslednika v tem trenutku tako bolj ali manj ni na voljo primernega kandidata. Še najbolj se tej možnosti približa njegova sestra, a bi morala premagati obstoječi seksizem in poraziti tradicijo dedovanja oblasti po spolu. Iz Paektu krvne linije pa trenutno ni drugega potomca, ki bi se lahko zavihtel na 'prestol'. Konec koncev pa se bodo Severni Korejci tudi morali vprašati, kako močno si želijo ohraniti enotnost države, ki je dolga leta kljubovala vsakršnim zunanjim vplivom in pritiskom, in kaj so za to pripravljeni sprejeti, storiti in kakšne kompromise skleniti.