Po njeni deložaciji je v Španiji zavrelo: 87-letna Maricarmen je mrtva

Maria del Carmen Abascal je bila 23. septembra deložirana iz stanovanja v madridskem okrožju Retiro, v katerem je preživela skoraj vse življenje. Njena zgodba je nato v nekaj dneh prerasla v enega najodmevnejših stanovanjskih sporov v Španiji.

Sledili so množični protesti, taborjenja na trgih in pozivi k nadaljevanju boja proti deložacijam. Njena zgodba je postala simbol širšega nezadovoljstva zaradi dostopnosti stanovanj.

Medtem ko se boj za dostopnejša stanovanja nadaljuje, je osebna zgodba ženske, ki je postala njen simbol, dobila žalosten konec. Sindikat najemnikov je skupaj z njeno družino in odvetnico sporočil, da je Maricarmen umrla.

"Čeprav je bil dosežen zgodovinski dogovor, ki bi ji omogočil vrnitev domov, je ta rešitev prišla prepozno," so zapisali v skupni izjavi. V bolnišnici je bila vse od deložacije.

Ob tem so dogodke po njeni deložaciji – množične demonstracije, taborjenja na trgih, predčasne volitve in napoved splošne stavke – označili za "prelomnico v zgodovini te države", vendar dodali, da je bila cena zanjo previsoka.

Poslovili so se z besedami, ki jim jih je po njihovih navedbah ponavljala Maricarmen: "Borite se, še naprej se borite za to, kar je vaše."

Maricarmen se je v stanovanje v madridski četrti Ibiza vselila leta 1956. Takrat ga je najel njen oče. V njem je nato živela skupaj z materjo in bratom ter tam preživela praktično vse svoje življenje.

Študirala je strojepis in tajniška dela ter 34 let delala kot tajnica upravnega odbora farmacevtskega podjetja. Upokojila se je leta 1998.

Po navedbah El Paisa je šest let pred deložacijo podjetje kupilo njeno stanovanje po za območje nizki ceni, prav zato, ker je v njem živela dolgoletna najemnica.

Maricarmen je prejemala 1400 evrov pokojnine. Najemnino po starem najemnem razmerju in račune je redno plačevala, skupaj približno 500 evrov na mesec.

Leta 2020 so ji novi lastniki sporočili, da mora stanovanje zapustiti. Razlog je bil povezan z zgodovino najemnega razmerja. Pogodba je bila po navedbah El Paisa dvakrat prenesena – najprej na njeno mater, ki zaradi takratne zakonodaje iz  obdobja Francovega režima ni bila navedena kot najemnica, nato pa na Maricarmen. 

Sledilo je skoraj sedem let sodnih postopkov.

Od leta 2020 so jo po poročanju časnika poskušali izseliti štirikrat. Lastniki niso sprejeli predlogov, po katerih bi nekdo pokril razliko do višje najemnine, niti ponudb za odkup stanovanja. Za novo najemnino naj bi zahtevali 600 evrov mesečno, kar je bilo več od Maricarmenine pokojnine.

V zadnjih letih se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Premikala se je z invalidskim vozičkom in potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Sama je povedala, da jo ne bitka spremenila, utrudila. 

Ko je 23. septembra prišla sodna komisija, so Maricarmen kljub nasprotovanju aktivistov izselili. Njena zgodba je nato sprožila proteste najprej v Madridu in pozneje tudi v drugih španskih mestih.

Njeni videoposnetki iz bolnišnice pa so se širili med protestniki. "Rada bi bila tam z vami, vas spremljala pri  vašem boju, vendar te sreče nimam. Zato vas od tu vse prosim za pogum. Borite se, branite to, kar je vaše, in prosim, pazite nase. Nadaljujte s taborjenjem, dokler bo vaše telo zdržalo," je protestnikom sporočila iz bolnišnice.

Pritisk javnosti je nazadnje prinesel preobrat. Podjetje, ki je imelo stanovanje v lasti, je pristalo na sklenitev  nove najemne pogodbe, s katero bi se Maricarmen po odpustu iz bolnišnice lahko vrnila v svoje stanovanje.

Maricarmen je dogovor sprejela. Toda iz bolnišnice se ni več vrnila domov.

Njena velika želja je bila, da bi umrla v sobi, v kateri sta umrla njena oče in mati, in kjer je sama preživela zadnjih 71 let. Žal se ji ni izpolnila.