Pol stoletja londonske parade ponosa: Še se je treba truditi za bolj vključujoč svet

Prve parade ponosa v Londonu, ki je potekala 1. julija 1972, le pet let po dekriminalizaciji homoseksualnosti v Združenem kraljestvu, se je udeležilo več sto ljudi. Petdeset let pozneje pa je več kot 600 različnih skupin pripadnikov LGBTIQ+ skupnosti plesalo, pelo in se vozilo po podobni poti kot na prvotnem protestu.

Londonski župan Sadiq Khan je ob tem dejal, da je dogodek, ki je bil po besedah organizatorjev "največji in najbolj vključujoč" v zgodovini, praznik skupnosti, enotnosti in napredka. Vendar je dodal, da se je treba ves čas truditi za napredek proti odprtemu, vključujočemu in sprejemajočemu svetu. "Prejšnji teden smo bili priča napadu v Oslu le nekaj ur pred parado ponosa, v katerem sta dve osebi umrli, več kot 20 pa je bilo ranjenih," je spomnil Khan.

Peter Tatchell, veteran boja za pravice istospolnih, ki se je udeležil tudi pohoda leta 1972, je dejal, da so nekateri udeleženci prvotnega dogodka bojkotirali sodobno sponzorirano različico parade ponosa, ker je postala "depolitizirana in komercializirana".

Leta 1972 je bil "Gay Pride", kot se je takrat imenovala parada ponosa, predvsem zahteva po prepoznavnosti in enakopravnosti v kontekstu dolgotrajnih predsodkov, diskriminacije in strahu mnogih gejev in lezbijk pred razkritjem. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je postal osrednja točka kampanje proti zakonodaji konservativne vlade premierke Margaret Thatcher, ki je prepovedovala "promocijo homoseksualnosti" v šolah.

V današnjem času, ko se mavrična zastava vključevanja in strpnosti vse bolj širi po celotnem spektru človeške spolnosti in spola, pa je Pride v Londonu postal bolj praznovanje kot protest.