Politikov ne maramo, pomembne teme nas dolgočasijo? To je slabo

Sicer ne preveč dober film, Dont look up, to lepo pokaže. Mlada astronominja odkrije, da se Zemlji bliža komet in da bo sveta v približno pol leta nepreklicno konec. Ko skuša prepričati odgovorne, tudi predsednico ZDA, naleti samo na pokroviteljsko zavračanje, mediji jo začnejo kmalu napadati na vse mogoče načine, njen nekdanji fant pa služi z na hitro napisano knjigo, v kateri trdi, da je bila tako ali tako vedno nevrotična in neuravnovešena. Sveta je potem res konec. Ni več Bruca Willisa, ki bi ga rešil v zadnjem hipu.

Pa ni samo to, nekateri pronicljivi komentatorji tudi ugotavljajo, da volivci v resnici politikov ne marajo, prav tako ne demokracije.

Volitve so se oziroma se bodo v teh dneh in tednih odvile v treh državah, ki so nam relativno blizu.

Srbija, kjer se je v predvolilni kampanji sam Vučić norčeval iz svoje pozicije omnipotentnega kandidata, ko zakonski par preseneti s skokom iz hladilnika. V Srbiji praktično ni neodvisnih medijev, vsa so polna hvale, izgleda, da kar večnega predsednika. Na Madžarskem zelo podobna situacija, zmaga Orbana, čeprav je šla opozicija tako daleč, da so se združili od najbolj desnih do najbolj levih, Orban pa je dobil še več glasov. Na delu je kult tradicije, antimodernizma in iracionalnosti, kot bi dejal Umberto Eco.

Zanimivo je dogajanje v Franciji, prvi krog volitev je prav ta vikend.

Naklonjenost volilcev je zelo nihala, nekaj časa je kazalo, da bo eden izmed kandidatov za drugi krog Eric Zenmour, človek, ki je med drugimi izjavil, da so ženske cilj in plen nadrejenega moškega, ki se želi povzpeti po družbeni lestvici. Tarča so bili še emigranti, socialni dodatki revnejšim, odstotki naklonjenosti so šli nekaj časa samo navzgor. Ker pa je preveč stavil na identitetna vprašanja, je začel izgubljati, vzpenjala pa se je Marine Le Pen, nekoč strah in trepet ne samo levega pola, ampak vseh spodobnih ljudi v Franciji, zdaj pa je malo obrusila stališča, začela govoriti o tem, da bo povečala kupno moč ljudi, znižala cene goriv in hrane, številke pa so zatem šle samo še navzgor, če pride v drugi krog, lahko celo premaga Macrona.

Kam torej gremo?

Stalno ponavljanje manter, kot so 'nižji davki nas bodo rešili', 'vitka država', 'pravosodju, medijem in manjšinam je treba odvzeti moč', 'javno zdravstvo, šolstvo, stanovanja za vse, višji davki za kapital, humana priseljenska zakonodaja', so skrajnosti, pred katerimi se lahko trese vsak sredinski volivec. Vse to pušča sledi, gradi se družba, ki izgublja neko temeljno dostojnost, ne da bi poveličevali pretekle čase, kot da so bili idilični v tem smislu. Pa vendarle, več je sprejemljivega, dovoljenega in celo nagrajenega, naj gre za najbolj nazadnjaška stališča in grobe žalitve po spolu, spolni usmerjenosti in nacionalnosti ali dokazana koruptivna dejanja. Bogatenje za vsako ceno, prevladujoča miselnost je pohlep, slovenski hygge ni svečka na oknu, drva v kaminu in topla odeja, slovenski hygge so poršeji, pa počitnice na Arubi s tem ali drugim vplivnežem.

Morda je to pravi trenutek, da se otresemo evropocentrističnega fokusa, pogledamo v dele sveta, kamor sicer v najboljšem primeru gremo na eksotične počitnice, ali pa uvozimo kakšne šamane, ki nam potem razodevajo globlje skrivnosti.

Gabriel Boric, star 36 let, njegovi predniki po očetovi strani so s hrvaškega otoka Ugljan. Je novi, pred kratkim izvoljeni predsednik Čila. Njegova vlada ima 24 resorjev, v njej je 14 žensk, neodvisnih strokovnjakov, predstavnikov regij in študentskih voditeljev. Tudi Boric je bil nekoč študentski aktivist. Da je zdaj predsednik vlade, je neverjeten napredek za državo, ki je tako kot še nekatere druge južnoameriške, Argentina naprimer, še nedolgo nazaj študentske aktiviste raje mučila in jih potem  metala s helikopterjev v morje. V vladi sta tudi prvič v zgodovini Čila minister in ministrica, ki sta se javno deklarirala kot istospolna. In v  vladi je tudi pravnukinja v vojaškem puču ubitega socialističnega predsednika Čila, Salvadorja Allendeja. Program Boriceve vlade na kratko vključuje socialno državo, manjši prepad med zasebnim in javnim zdravstvom, več denarja za izobraževanje, dvig davkov za bogate in rudniška podjetja.

Obenem govori tudi o fiskalni vzdržnosti – očitno pameten fant – in trgi so zaenkrat še zadovoljni.

Ne gre samo Čile po tej poti na za nas oddaljenem koncu sveta. Lep primer je Urugvaj, kjer izjemno deluje socialna država, splošna blaginja in uspešno gospodarstvo brez prevlade narkokartelov in korupcije z dobrim izobraževalnim sistemom in sistemom socialnega varstva. In ja, s kar visokimi davki. In s pravico do splava, poroke in posvojitve otrok za vse pare.  

Podobno se dogaja tudi v Boliviji in še v nekaterih drugih državah tega konca.

Kaj pa Združene države Amerike? Bastion neoliberalnih manter, izključnega delovanja trga, prepuščanja ljudem, da se sami znajdejo, kar velja za posebno vrednoto. Pa se tudi tam stvari spreminjajo.

Zgodovinska je bila pred dnevi ustanovitev prvega sindikata v podjetju Amazon. Vrhunec sindikalnega delovanja v ZDA, med letoma 1940 in 1978, ko je bilo včlanjenih tretjina delavcev, velja za čas največje enakosti bogastva in dohodka. Danes dobijo menedžerji tudi do 320-krat več kot zaposleni, leta 1965 na primer le 20-krat več.

Nihče, ki dela 40 ur na teden, ne bi smel živeti v revščini. Tako med drugim pravi Bernie Sanders, morda po britanskem premieru Clementu Atleeju politik, ki je  največ naredil za dobrobit zelo veliko ljudi. Zdaj se med drugim bori, da bi povsod sprejeli minimalno urno postavko, da polno zaposleni ne bi bili odvisni od kuponov za hrano.

660 ameriških milijarderjev je med pandemijo zaslužilo 1300 milijard. Vendarle po raziskavah ta neenakost skrbi samo en odstotek Američanov. Preprosto je ne znajo povezati s svojo situacijo.

Ves svet zadnje tedne z grozo gleda in obsoja vojno, zločine v Ukrajini. Evropa sprejema begunce in prav je tako. Simptomatično in boleče pa je, da so ob tem povsem spregledani neki drugi zločini, neki drugi begunci. Svetovni program za hrano je pred dnevi objavil podatek, da bo moral jemenskim beguncem, na milijone jih je že, zmanjšati že tako pičel obrok hrane za polovico. Zmanjkuje jim denarja, rabili bi približno še milijardo in pol. Nekaj, kar imajo svetovni milijarderji v žepu, za rezervo. 

Vsak si lahko morda predstavlja, kako je umreti, če te raznese bomba ali zadene krogla. Če bi si le še predstavljali, kako je, ko umiraš počasi od lakote, gledaš otroke, ki jih je vsak dan manj ...

Če se vrnemo v Evropo in dodamo nekaj stvari, ki so se dogajale vzporedno z zmagami Vućiča in Orbana: kljub strahoviti propagandi je opozicija v Srbiji vendarle dobila nekaj sedežev v parlamentu, Vućič sam ne bo mogel oblikovati vlade.

Na Madžarskem je hkrati z volitvami potekal referendum, ki bi izrazito omejil pravice istospolnih. Ni uspel, ker so aktivisti ljudi pozivali, naj oddajo neveljavne glasovnice. In so jih. 

Ko govorimo o volitvah v Franciji, videli bomo, kako bo šlo Jean Lucu Melenchonu, predstavniku levega pola in zagovorniku socialne države, ki je tudi nenadoma začel dobivati podporo volivcev.

In pri nas? Ena izmed pomembnih značilnosti predvolilnega obdobja je velik angažma, namreč civilne družbe, sindikati, nevladne organizacije in društva postavljajo strankam in kandidatom zahtevna vsebinska vprašanja. Hočejo vedeti, komu bodo dali svoj glas. 

Seveda, veliko ljudi bo volilo, ker jim je en kandidat bolj simpatičen, ker je župan iz te in one stranke uredil lokalno cesto, ker bo tako namignil župnik ali ker si obeta kakšno majhno korist. Nenazadnje so padali celi sistemi, ker so ljudje hoteli namesto jeans kavbojk Elkroj nositi prave Leviske.

To vse je razumljivo, je pa morda premalo. Ker ta pomembna vprašanja, ki ljudi ne zanimajo preveč, bodo v prihodnje oblikovala naša življenja na vseh ravneh. 

V filmu Dont Look Up na koncu, ko je komet že blizu, na varno na oddaljeni planet odleti skupina izbrancev, tja jih popelje ekscentrični milijarder.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kam bomo odšli vsi drugi?