'Popolna ekonomska odvisnost nas dela ranljive za politično izsiljevanje'

Jeseni leta 1959 je višji uradnik iz Maove Kitajske vodil misijo v Kijevu, ki je bil takrat takrat del Sovjetske zveze. Pregledal je tovarne, se seznanil z državnim načrtovanjem in se z več kot 30 tovariši popoldne s čolnom odpravil na vožnjo po reki. To je bila drugačna Ukrajina od tiste, s katero ima danes opravka kitajski voditelj Ši Džinping. Je bil pa tisti uradnik, ki je v tem času obiskal tudi Prago in Moskvo, njegov oče. In čeprav je bil Ši takrat star le šest let, naj bi ga očetove zgodbe o tem potovanju tako prevzele, da je še dolgo razlagal, s kakšno toplino je oče govoril o potovanju v Sovjetsko zvezo in fotografijah, ki jih je posnel. Tako pravi profesor Joseph Torigian, ki je v moskovski knjižnici izbrskal časopisne izrezke o tistem potovanju, povzema Politico.

Danes Ši začenja že svoj tretji mandat, medtem ko Evropa pluje v razburkane vode. Od tekme za tehnološko nadvlado do potencialnih oboroženih konfliktov med Pekingom in Washingtonom – Evropa ima malo razlogov za navdušenje nad novim Šijevim mandatom. Tega se očitno zavedajo tudi evropski voditelji, ki so prejšnji teden sprožili alarm zaradi strateške grožnje, ki jo Kitajska predstavlja zahodu. Volja po sodelovanju zavoljo podnebja in trgovine je drastično šibkejša.

"Pod vodstvom Šija se je evropski odnos s Kitajsko poslabšal," je dejala Janka Oertel, vodja oddelka za Azijo pri European Council on Foreign Relations. Po njenem se je spremenila Kitajska, ne Evropa. "Evropejci se zdaj prilagajajo novi resničnosti."

Močnejši odgovor Evrope pripisuje kitajski brutalni domači represiji, regionalni asertivnosti in agresivni diplomaciji – vse našteto je v neskladju z zahodno politiko. Bolj kot kar koli drugega je Bruselj v razmislek prisililo kitajsko strateško zavezništvo z Rusijo. Medtem ko Peking Rusiji ni ponudil vojaške pomoči, je gospodarska in politična podpora jasna.

Ena od teorij, zakaj Ši ni pripravljen obsoditi Putinove agresije nad Ukrajino, govori o ambicijah Kitajske, da bi se dokopala do popolnega nadzora nad Tajvanom. Šijevi načrti za Tajvan bi morda ostali neopaženi, če Vladimir Putin, človek, ki ga je nekoč imenoval za svojega najboljšega prijatelja, Evrope ne bi prebudil z brutalno invazijo na Ukrajino. Evropa je odgovorila z ostrimi sankcijami, četudi ti ukrepi predstavljajo neposreden negativen vpliv na evropsko gospodarstvo.

Ši je sicer tudi na zadnjem kongresu partije razlagal o mirni združitvi s Tajvanom, a v resnici je ta možnost minimalna. Kitajske vojaške vaje so delovale kot vaja za prihodnjo invazijo.

Tajvan je tako postal neizogibno vprašanje, s katerim se soočajo evropska podjetja in oblikovalci politike. Bo šla Kitajska v vojno? Kako se bo Evropa ekonomsko odzvala? Kaj pa vsa podjetja, ki sodelujejo s to državo? In kako je z najnaprednejšimi mikročipi, ki so pretežno prihajali iz Tajvana?

"Mislim, da nas neuspešna evropska politika do Rusije uči, naj premislimo o našem pristopu do Kitajske," je za Politico povedal litovski zunanji minister Gabrielius Landsbergis. Poudarja, da gre osel le enkrat na led in da ne bi smeli ponavljati napak v odnosu do avtoritarnih režimov.

V Bruslju uradniki spodbujajo vlade EU k širšemu gospodarskemu sodelovanju s Tajvanom, hkrati gospodarstvo vzpodbujajo, da zmanjša svojo odvisnost od tajvanskih polprevodnikov. Skoraj 90 odstotkov najnaprednejših čipov, ki jih porabi Evropa, namreč prihaja iz Tajvana.

A osrednje vprašanje je, kaj bo storila Nemčija? Sledila evropski zadržanosti ali šla po svoje? Koalicija v Berlinu glede Pekinga zaenkrat pošilja mešane signale. Nemški kancler Olaf Scholz v začetku novembra načrtuje potovanje na Kitajsko, s seboj pa bo vzel gospodarsko delegacijo. To se bo zgodilo le nekaj mesecev po potovanju na Japonsko, s katerim naj bi želel iskati nove poti za nemško gospodarstvo, da zmanjša odvisnost od Kitajske. Prav tako torej ne želi "ločitve" s Pekingom.

To sicer ni enoten pogled v Berlinu. V nedavnem intervjuju za Süddeutsche Zeitung je nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock napadla podjetja, ker so ustvarila odvisnost od Kitajske. "Popolna ekonomska odvisnost nas dela ranljive za politično izsiljevanje," je dejala.

"Naloga odgovornega gospodarstva – in še bolj politike – je, da ne dovoli, da se vrnemo v situacijo, ko moramo čez nekaj let rešiti kemična in avtomobilska podjetja z milijardami, ker so postala odvisna od kitajskega trga," meni.

A njen šef očitno meni nekoliko drugače, prav tako s seboj v Peking očitno ne namerava vzeti francoskega predsednika Emmanuela Macrona. "EU se ponaša s tem, da je zveza, ki jo zanima globalna trgovina, in se ne bo postavila na stran tistih, ki spodbujajo deglobalizacijo," je dejal Scholz.