Poraz parlamentarne levice na Zahodu?

Zgodovina politične levice je neločljivo povezana z zgodovino razrednega boja. Socialdemokracija v Evropi v 19. stoletju je nastala predvsem kot antikapitalistični politični projekt, ki je svoje teoretske in praktične temelje črpal iz različnih radikalnih političnih filozofij. Cilj je bil jasen – odprava kapitalizma in odprava kapitalistične zasebne lastnine produkcijskih sredstev. V tem kontekstu je bil tudi boj za demokracijo povezan z bojem zoper kapitalizem – delavski razred je skozi 19. stoletje bil personifikacija ljudstva, demosa, subjekta demokracije, kajti volilno pravico so takrat imeli le najbogatejši posamezniki. Torej ideja odprave kapitalizma, identifikacija delavskega razreda kot revolucionarnega subjekta in širjenje politične demokracije so bili neločljivo povezani. 

Prva svetovna vojna je v Evropi ustvarila plodna tla za prvi poskus odprave kapitalizma. Boljševiška revolucija, ki je v tistem obdobju predstavljala žarek upanja in dejansko alternativo kapitalizmu, se je iztekla v enopartijsko birokratsko diktaturo. Druga svetovna vojna je sicer omogočila širitev levega političnega projekta, toda razen ene izjeme (socialistična Jugoslavija) je real-socializem predstavljal predvsem avtoritarne politične sisteme s popolnoma nedelujočim gospodarstvom.

Takšne politične izkušnje in umanjkanje "revolucije" na Zahodu so socialistične, komunistične in socialdemokratske stranke usmerile v reformistično strategijo in k dolgotrajni "pozicijski vojni" (Gramsci) s kapitalističnim razredom. Vseskozi pa je večina levih strank ohranjala jasen antikapitalistični horizont, čeprav je bil odmaknjen daleč v prihodnost. Skozi nadaljnja desetletja se je antikapitalistična ideja počasi in postopoma skozi reformistične parlamentarne stranke preoblikovala v zagovor keynesianske države blaginje, ki je bila oblikovana le zaradi strahu kapitala pred močnim in politično organiziranim delavskim razredom – v podobi sindikatov in levih strank – ter zaradi obstoja alternative, kakršna koli je že bila. 

Prvi pomembni prelom v levici v Zahodni Evropi se je zgodil leta 1959, ko je nemški SPD na kongresu v Bad Goddesbergu v program zapisal, da ne nasprotujejo več ideji zasebne lastnine produkcijskih sredstev vse dokler ne ogroža družbeno pravičnost, kar je seveda contradictio in adjecto. Preostale stranke niso (takoj) sprejele takšne usmeritve, toda od začetka 80. let prejšnjega stoletja, ko je realsocializem zašel v krizo in ko je neoliberalizem, prek zagovora privatizacije in deregulacije kot dveh ključnih odgovorov na protislovja države blaginje, začel svoj slavni pohod, je tudi leva antikapitalistična politika v različnih podobah in oblikah zašla v krizo.

Poraz socializma v hladni vojni je še dodatno razrahljal levo politiko. Vzpon Tonyja Blaira kot vodje laburistične stranke v Združenem kraljestvu je pomenil še en dodaten premik proti "sredini": neoliberalna ideologija »tretje poti«, ki sta jo začrtala Blair in njegov ideolog, znameniti sociolog Anthony Giddens, je temeljila na life-style politikah, odkrivanju identitet, počasnem krčenju države blaginje in podpiranju kapitalizma. Tretja pot je postala sinonim za politični poraz in propad leve politike v Evropi v začetku 21. stoletja. 

Različne obuditve levega političnega projekta na »Zahodu« v 21. stoletju poskušajo biti radikalne, sploh v primerjavi s tretjo potjo. Toda če nekoliko bolj podrobno analiziramo današnji politični diapazon levih parlamentarnih političnih strank na Zahodu (predvsem EU in ZDA), ki se samodeklarirajo kot demokratično-socialistične, lahko ugotovimo protislovje – socializem je negacija kapitalizma, toda v teh strankah se zelo malo govori o socializmu, kritiko kapitalizma pa je nadomestila kritika neoliberalizma kot specifične emanacije kapitalizma. Demokratični socializem je tako v bistvu sinonim za keynesiansko državo blaginje, ki je temeljila na kapitalizmu. 

Horizont dolge "pozicijske vojne" na poti proti nekapitalistični družbeni ureditvi in nekapitalističnemu produkcijskemu načinu je zamenjala ideja zadružništva in integracija le-tega v globalni trg. Ekološke teme postajajo dominantne, pri čemer je bizarno, da velikokrat kot rešitev za ekološko uničenje planeta vidijo v zeleni rasti in zelenem keynesianskem kapitalizmu. Vprašanje predstavljanja delavskega razreda je vse manj pomembno – kajti ta, po prepričanju številnih, ne obstaja več ali ga je zelo malo. Namesto delavskega razreda se naslavlja prekariat (ki se ga povečini razume ločeno od delavskega razreda). 

O razrednem izkoriščanju se le redko govori. Govori se o izkoriščanju ali težkih življenjskih razmerah ljudi brez jasne navezave na razredne pozicije in na razredne neenakosti, ki so temelj kapitalizma. Ob tem pa so v ospredju teme različnih manjšinskih in identitetnih skupnosti. Podporniki današnje life-style levice so predvsem urbani, mladi, kulturniki in visoko izobraženi – lahko bi celo rekli srednji razred. Takšen preobrat desni populisti, ksenofobi, mizogini politiki spretno in vešče izkoriščajo, kajti jezo zoper kapitalizem in izkoriščanje pavperiziranega delavskega razreda kanalizirajo v sovraštvo drugih: migrantov, beguncev, manjšin itn. 

V zadnjem desetletju smo imeli več levih uspešnih in/ali navdihujočih zgodb, ki pa so vse bolj ali manj končale s porazom: Syriza v Grčiji, Sanders v ZDA, Corbyn v Združenem kraljestvu. Tudi ti projekti so se samodeklarirali kot demokratično-socialistični projekti. V tem kontekstu so bili ti poskusi vsekakor bili bolj radikalni od nemškega SPD in drugih strank neoliberalne tretje poti. Toda šlo je za politične projekte, ki so spominjali na socialdemokratske politike in ideje iz druge polovice 20. stoletja: močna država blaginje, odprava in prenehanje privatizacij, podržavljanje določenih storitev, obdavčitev najbogatejših. Čeprav so ti projekti predstavljali resen in radikalni prelom z neoliberalno politiko sodobnega sveta in odpirali prostor za določene procese emancipacije in omejevanja trga, antikapitalizma, razen v primeru določenih radikalnih delov Syrize, ni bilo na dnevnem redu.

Današnje zgodbe o demokratičnem socializmu, ki se pojavljajo v Zahodnih država, praviloma niso usmerjene zoper obstoj kapitalizma, zoper razredno izkoriščanje in zoper uničevanje planeta: namesto odprave razredov imamo zagovor obdavčitve najbogatejših, namesto radikalne redistribucije bogastva nostalgično iskanje izgubljene države blaginje, namesto radikalne antikapitalistične ekologije pa zagovor zelene kapitalistične rasti, ki ni nič kaj zelena. Danes je vse bolj očitno, da je levica, globalno gledano, vzela zares Fukuyamino napoved o »koncu zgodovine«. Antikapitalizem se je zvedel na boj za drugačen, bolj "človeški", kapitalizem. 

Zdi se, da današnji sentiment levice pomeni tudi kulminacijo stoletja "melanholije levice", kot ta koncept formulira Enzo Traverso: odpoved in žalost zaradi izgube komunistične utopije, ki se je iztekla v birokratsko avtoritarno zgodbi ter zaradi poraza v boju zoper kapitalizem. Toda tokrat je ta "melanholija" kvalitativno drugačna. Takšni projekti ostajajo na diskurzivno-samodeklarativni ravni še zavezani, do določene mere, ideji socializma kot negacije kapitalizma, toda v praksi temeljijo na odpovedi boju zoper kapitalizem. Vizija nemške SPD iz leta 1959 je med večjim delom Zahodne (parlamentarne) levice očitno zmagala. Redefiniranje leve politike se je zvedlo na sprejetje kapitalizma, trga in na kulturni boj, v katerem "levica" ne more nikoli zmagati. Od različnih oblik in vrst antikapitalizma je ostal keynesianski levoliberalizem.