Poraženci soočenja predsedniških kandidatov v ZDA so neodločeni volivci

Soočenje si je na televizijskih zaslonih ogledalo 73 milijonov Američanov, kar je 22,5 % vseh državljanov ZDA. Če prištejemo še vse, ki so si soočenje ogledali na internetu, pridemo krepko čez četrtino prebivalstva oz. čez več kot polovico števila registriranih volivcev, ki jih je v ZDA 150 milijonov. Ob upoštevanju dejstva, da je vsaj še 10 % volivcev v tem trenutku neodločenih glede tega, ali bodo odšli na volitve in komu bodo dali svoj glas, je bilo soočenje priložnost za oba kandidata, da si ustvarita odločilno konkurenčno prednost v kampanji, ki postaja vse bolj napeta. Nobenemu kandidatu to ni uspelo.

Daleč od tega, da se je soočenje odvilo pod pričakovanji. Vsi, ki že dlje časa spremljamo ameriško politiko in Trumpa, smo vedeli, kaj si lahko obetamo. Kljub temu je bilo v odzivih v medijih zaslediti veliko izraženega razočaranja nad nivojem razprave in njeno vsebinsko praznino. Razočaranje je vedno povezano s pričakovanji in njihovo neuresničitvijo in kdor je pričakoval argumentirano, dialektično debato o javnopolitičnih rešitvah za družbene probleme, se je uštel. Za takšno raven debate obstajata vsaj dva objektivna in znana razloga. 

Prvi razlog za vsebinsko izpraznjenost razprave je vse bolj izrazita personalizacija politike – trend, ki se je začel s televizijo in poglobil z internetom in družbenimi omrežji. Gre za to, da so karakterji in podobe kandidatov osnovni fokus oz. sporočilo kampanje, politični programi pa so postavljeni v ozadje. Ameriške predsedniške kampanje so že po svoji naravi izrazito personalizirane, saj gre za boj za funkcijo med dvema človekoma, zaradi česar se kampanje osredotočajo na ljudi kot kandidate in bodoče nosilce javne funkcije. Za to predvolilno tekmo to še posebej velja, saj se skoraj nihče več niti ne trudi pretvarjati, da je edino relevantno vprašanje teh volitev referendum o Donaldu Trumpu.

Personalizacija je z letošnjimi volitvami doživela novo raven absurdnosti, ko je Trump namesto jasnega programa in ukrepov predstavil zgolj 50 točk, od katerih večina ni niti konkretna niti merljiva. Bolj spominjajo na usmeritve oz. ideološka sporočila. Res je, da večina širše javnosti ne bere političnih programov kandidatov ali političnih strank, še vedno pa obstaja cel kup zainteresirane javnosti, ki želi ali potrebuje vedeti, kateri ukrepi se bodo sprejemali pod katerim predsednikom. In če ni programa, potem tudi razprava ne more biti pretirano vsebinska.

Drugi razlog za takšno stanje je izrazita polarizacija. Med Trumpovim predsedovanjem se je prvič zgodilo, da je agencija Gallup pri merjenju zaupanja v predsednika ZDA zaznala sočasno rast ekstremnega zaupanja in ekstremnega nezaupanja v predsednika. Glavni razlog za prepir in medsebojno sovraštvo med družbeno-političnimi frakcijami iz ene in druge skupine je prav Donald Trump in njegov način predsedovanja, vodenja ter komuniciranja z javnostjo. Skladno s trendom personalizacije je podpora in nasprotovanje Trumpu glavna os, okoli katere sta zgrajeni osnovni politični identiteti volivcev na teh volitvah.

Skreganost med državljani z različnimi političnimi prepričanji je postala tako globoka, da člani iz različnih skupin ne komunicirajo več med seboj, zaradi česar so se državljani umaknili v svoje "mehurčke" in "odmevne komore", kjer prejemajo zgolj informacije, ki potrjujejo njihovo ideologijo in prepričanja. Pri soočenjih političnih kandidatov gre tudi za proxy soočenje med člani različnih, za politični in simbolni kapital tekmujočih frakcij. Vsak kandidat ima zato omejeno izbiro volivcev, ki jih bo lahko uspešno nagovoril – svoje. Za zmago na volitvah torej ni treba biti všečen vsem – to je nemogoče – ampak ravno dovolj volivcem, kot je potrebno za končno zmago, zaradi česar je pomembno, da kandidat učinkovito nagovarja izbrane skupine volivcev, kljub temu, da se bo s tem zameril preostanku volilnega telesa.

V visoko personalizirani kampanji in visoko polarizirani družbi je drugačna razprava, kot smo ji bili priča, nemogoča. Še najbolj je spominjala na razprave na družbenih omrežjih, kjer je bolj kot argumenti pomembno to, da si bolj glasen, prostaški in prepričan v svoj lastni prav kakor konkurenca. Ob tej partijski predstavi so najkrajšo potegnili neodločeni volivci in tisti, ki še niso prepričani, ali bodo odšli na volitve, saj veliko novega o svojih potencialnih prihodnostih niso izvedeli. Kaj pa so lahko volivci – odločeni in neodločeni – izvedeli na tem soočenju?

Od velikih tem je najmanj pozornosti dobila tema zunanje politike. Ostale temeljne teme so dobile svoj tradicionalen del minutaže – ekonomija, zdravstvo, socialna (rasna) vprašnja in karakter kandidatov. Dodatni temi sta bili imenovanje zveznih sodnikov in globalno segrevanje. Kandidata se nista pretirano posvetila vsebinskim odgovorom na zastavljena vprašanja, torej definiranju problemov in rešitev, ampak sta največji del minutaže porabila za ad hominem napade.

Trump je standardno provociral in se trudil biti dominanten v debati. Ena izmed Trumpovih strategij je bila, da prisili Bidna v to, da izreče kakšno stališče, s čimer bi se zameril "radikalno levim" volivcem. Želel ga je spraviti na svoj, nizek nivo razprave ter z utrujajočim prekinjanjem in skakanjem v besedo Bidna zmesti do te mere, da bi se slednji pokazal kot kandidat s pešajočimi kognitivnimi sposobnostmi. Večkrat se je videlo, kako je Bidnu uspešno zlezel pod kožo.

Biden je na drugi strani že skoraj preveč prodajal, kako slab kandidat je Donald Trump. Pri skoraj vsakem vprašanju je napadel Trumpa in pri tem vztrajal večino časa, tudi ko ni bilo potrebno. Za kakšne bolj zahtevne, neopredeljene volivce je umanjkala predstavitev jasne vizije o razvoju in prihodnosti ZDA. Tako kot Trump ni niti enkrat izgovoril slogana "Make America Great Again", tako tudi Biden ni predstavil jasnega, vsebinsko potentnega slogana. V luči razumevanja teh volitev kot referenduma o Trumpu je Biden ostal zvest svojemu ključnemu sporočilu: da je dober kandidat, ker ni Donald Trump.

Do volitev se bosta zgodili še dve soočenji med Bidnom in Trumpom, 15. in 22. oktobra. Podpredsedniška kandidata se bosta na edinem soočenju srečala 8. oktobra. Do takrat bosta obe kampanji – posredno ali neposredno – v javnost zagotovo lansirali še kakšno zgodbo, informacijo in laž, z namenom vplivati na odločitve tistih volivcev, ki še niso odločeni, ter na mobilizacijo tistih, ki so že prepričani. 

Ne glede na rezultat volitev nam te predsedniške volitve kažejo prihodnost politične kulture in nivoja političnih razprav, v kolikor bomo ostali ujeti v isti dinamiki frakcijskih bojev in smeri družbenega razkroja. V okoliščinah, v katerih sta resnica in realnost relativna ter prilagojena vsakemu posamezniku, odnos med ljudmi pa je sovražen, je civiliziran dialog kot osnova demokratične deliberacije nemogoč. Politika tako ostane le še tekmovanje v kričanju in zmerjanju, medtem ko bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa so vedno bolj zasužnjeni.