Naša ekipa v Lvovu: 'Več stometrska vrsta beguncev se skuša prebiti na vlak odrešitve'

Naš novinar Marko Gregorc je v oddaji 24UR na vprašanje, kako organizatorjem prevozov v Lvovu uspe obvladovati množične migracije, odgovoril: "Precej slabo, ne moremo pa reči, da se ne trudijo." Kot je dejal, nobena človeška infrastruktura ni narejena za to, da bi lahko pretovorila toliko ljudi. Proti večeru se je situacija na železniški postaji po njegovih besedah nekoliko umirila, tam je bilo v času javljanja v oddajo približno desetkrat manj ljudi kot čez dan. "Tu ostajajo tisti, ki nimajo začasne prenočitve v Lvovu," je povedal Gregorc. Te begunce so začasno nastanili v šotore, nekateri pa se skušajo ogreti ob ognju kar na prostem.

Kako pa je bilo čez dan? Na glavni železniški postaji v Lvovu se je na stotine avtobusov in kombijev neprestano polnilo. Ukrajinske begunce so kot po tekočem traku vozili direktno do poljske meje. "Na eni strani čakanje beguncev, da se vkrcajo na avtobuse, se z njimi odpeljejo proti zahodu, na drugi strani spet množica, ki bo proti Poljski poskušala prodreti s pomočjo vlaka," je poročal Gregorc.

Tam so bili ženske, majhni otroci in starostniki iz najbolj opustošenih mest – Kijeva, Harkova, Hersona in Mariupola. Na tisoče dnevno jih poskuša ujeti vlak do evropskih mest. Begunci v več stometrskih vrstah čakajo, samo da se prebijejo do vrat železniške postaje, na mrazu čakajo po več ur. Edina tolažba so prostovoljci, ki razdeljujejo odejo, plenice, topel čaj in hrano.

"Moje zadnje potovanje je trajalo 12 ur. Stali smo na vlaku, za drugega ni bilo prostora. Samo stali smo in se včasih malo naslonili," je našemu novinarju zaupal eden od beguncev. Nek drugi Ukrajinec pa, da se vrača v Kijev. Na vprašanje, ali se bo tam boril, je odgovoril pritrdilno. "Boril se bom, ker je situacija v Kijevu grozna," je dejal in dodal, da je takšnih, ki se bodo borili za domovino, zelo veliko.

Pa vendar je med njimi čutiti kanček upanja. Na igrišču lahko otroci vsaj za trenutek pozabijo, da doma divja vojna, po železniški postaji se sliši zvok klavirja – projekt mlade pianistke Olge. "Odločila sva se izkazati podporo vsem, ki so tu, na železniški postaji. Za begunce, za prebivalce. Vsak dan sva tukaj, igrava klavir," je zaupala naši ekipi.

Iz Lvova se je javljal še en naš novinar, Jure Tepina, ki je v to mesto na zahodu Ukrajine prispel le malo pred javljanjem v oddajo. Po njegovih besedah je bila vožnja z vlakom iz Kijeva v Lvov eden najbolj čustvenih terenov, "ker veš, da greš na varno, mnogo ljudi pa ostaja na vojnem območju". Sprašuje se, koliko ljudi, s katerimi se je v teh dneh pogovarjal, bo čez čas sploh še živih, "saj se Kijevu res približuje krvava nevihta".

V vagonu je pred vojno vihro skupaj z njim bežala družina iz Gruzije, pa, denimo, mlada mamica s tremi zelo majhnimi otroki, starimi šest mesecev, leto in pol ter tri leta. Z njimi je bila tudi starejša sestrica, stara 11 let, ki jim je med vožnjo ves čas prepevala znano otroško melodijo. "Jasno je, da bodo ti otroci posledice vojne nosili še zelo dolgo in na nas je ta odgovornost, da zdaj za njih poskrbimo," je javljanje iz Lvova zaključil Tepina.