Postala sta najboljša prijatelja, nato pa izvedela resnico

Leta 2005 je Green na letališču vodil avtobusno postajo, Urmstonova pa je skrbela za polnjenje prodajnih avtomatov. V naslednjih dveh letih sta postala tesna prijatelja. Ko nista bila v službi, sta si redno pošiljala sporočila in se pogosto slišala po telefonu, poroča BBC. 

Med enim od telefonskih pogovorov ji je Green zaupal nekaj, česar dotlej še nikoli ni omenil. Povedal ji je, da je posvojen in da je bilo njegovo rojstno ime Stuart Proudlove. "Za trenutek sem povsem obnemela in približno minuto nisem mogla spregovoriti," se spominja Urmstonova. Njen dekliški priimek je bil Proudlove, vedela pa je tudi, da je imela brata, ki je bil posvojen, še preden se je sama rodila. "To ni ravno pogost priimek in vedela sem, da mora biti to on. Razen v naši družini tega priimka nisem slišala nikjer drugje," je dodala.

Nemudoma je poklicala mamo Susan in jo prosila, naj preveri datum rojstva svojega že dolgo izgubljenega sina. Datuma sta se ujemala – 24. marec 1966. Nato je takoj znova poklicala Stuarta. "Rekla sem mu: 'To moraš biti ti, to moraš biti ti. Moram te videti.' Nato sem se odpeljala ponj," se spominja Urmstonova. Odpeljala sta se na obisk k njuni mami in Green se je na poti spomnil avtobusne proge, na kateri se je nekoč vozil, še preden je postal vodja avtobusne postaje. Njegova nekdanja proga je vodila mimo hiše njegove biološke matere in tudi mimo šole, ki jo je obiskovala Urmstonova.

Urmstonova je povedala, da ji je mama že v otroštvu razkrila, da ima brata. Pojasnila ji je, da ga je dala v posvojitev in da je odraščal pri prijazni ženski, ki ni mogla imeti svojih otrok. "Moja prva misel je bila, da bi ga šla poklicat, da bi se lahko skupaj igrala," se spominja Urmstonova. Susan je pozneje povedala, da je sina skušala izslediti tudi s pomočjo dobrodelne organizacije Salvation Army, vendar pri tem ni bila uspešna. Dolga leta je bil tako povsem blizu svoje biološke družine, ne da bi se tega sploh zavedal.

Srečanje med Susan in Greenom je bilo izjemno čustveno. Veliko so jokali in se objemali, so povedali. Na kaminu v Susaninem domu je bila slika Greena, ko je bil še dojenček. Njegovi posvojitelji so jo poslali njegovi biološki materi nekaj dni po posvojitvi. Isto fotografijo je Green videl tudi v hiši svojih posvojiteljev. Že od svojega desetega leta je vedel tudi, da je bil posvojen – posvojitelji so mu pokazali dokumente. Pravi, da je imel zelo srečno otroštvo in da ni nikoli gojil želje, da bi izsledil svojo biološko mater. Pa vendar jo je.