Potopljeni trajekt v Baltskem morju skrivališče za rusko vohunsko opremo?

Epiloga nesreče 28. septembra 1994 še vedno ni, več preiskav je sicer potrdilo, da je nesreči botrovalo slabo vreme in razburkano morje, vzklile pa so tudi teorije, da je na ladji odjeknila eksplozija in da je trajekt trčil s podmornico.

Številnih trupel nikoli niso našli, razbitina pa še vedno leži na globini 80 metrov okoli 35 kilometrov jugovzhodno od finskega otoka Utö. Območje okoli razbitine so uradno razglasili za grobišče, skandinavske države pa so leto po nesreči podpisale sporazum, ki na območju prepoveduje potapljanje, "zaradi morebitnega motenja miru mrtvih".

Vzklile so tudi ideje, da bi potopljeno ladjo zaprli v nekakšen betonski sarkofag, a so načrt zaradi nasprotovanja sorodnikov in pomislekov, da bi s tem ovirali nadaljnje preiskave, ukinili. MS Estonia tako ostaja na dnu Baltskega morja.

Čeprav velja prepoved potapljanja v bližini, pa nemški mediji poročajo, da naj bi Rusi razbitine trajekta uporabljali kot poligon za podvodne operacije in skrivališče za vohunsko opremo.

Po poročilih ima več držav članic Nata podatke, da so bile na razbitine nameščene tehnične naprave za visoko natančno upravljanje dronov. Obstajal naj bi tudi sum, da Rusija izolirano območje v Baltskem morju uporablja za skrivanje vojaških senzorjev, ki beležijo specifične zvoke Natovih ladij in podmornic, kot je na primer zvok propelerjev.

Prav dejstvo, da okoli razbitin velja prepoved potapljanja, lahko predstavlja idealne pogoje za tajno zbiranje informacij, naprave, nameščene na razbitine, pa bi bile komaj opazne, poroča nemški Tagesschau. V zadnjih letih so sicer v sklopu nove preiskave Finci dovolili potapljanje okoli razbitin, kar naj bi izkoristili tudi Rusi.

Estonsko zunanje ministrstvo je v izjavi dejalo le, da pozorno spremljajo dogajanje v Baltskem morju, kjer je po njihovem mnenju Rusija po začetku vojne v Ukrajini vse bolj agresivna. Finska zaradi varnostnih razlogov podrobnosti svojih aktivnosti ne razkriva.