'Pozabljena' morska mina ob Korčuli: jo bodo po več letih le odstranili?

Lokalni potapljači naj bi omenjeno mino, ki leži ob obali Korčule, prvič opazili že pred leti.

Takrat se je lokalnim potapljačem pri ogledu mine pridružilo tudi okoljevarstveno društvo Zelena noga, ki že 18 let z morskih tal pobira razbitine in čisti morsko dno. "Šli smo tja. Videli smo mino in ocenili, da je za nas prenevarno, da je ne moremo rešiti. Nato so lokalni potapljači najdbo prijavili oblastem," je ob ponovni novici ob najdbi mine povedal član društva Zelena noga Romeo Ibrišević. Društvo je poskrbelo tudi za videoposnetek ogromnega orožja, ki je 2- do 3-krat večje od povprečnega človeka. 

A oblasti se na informacijo, da se ob Korčuli nahaja velika mina, niso odzvale, niti je niso odstranile, saj še vedno leži na morskem dnu. Nanjo so očitno celo pozabili, saj je bil župan Lumbarde ob podatku, da se 30 metrov globoko skriva neeksplodirano ubojno sredstvo, presenečen, poroča Dnevnik.hr. 

Načelnica občine Marija Klisura pa je izpostavila, da informacij o tem, ali je mina nevarna, nimajo. Prav tako hrvaškim medijem niso odgovorili na to, ali so na območje neeksplodiranega ubojnega sredstva iz časa druge svetovne vojne že poslali strokovnjake z ministrstva za obrambo.

Konec lanskega junija so morsko mino odkrili tudi v bližini pristanišča na Reki. Do takrat je niso opazili, ker je bila delno zakopana v muljastem morskem dnu, približno 19 metrov globoko. Marca so jo deaktivirali. Šlo je za protiladijsko mino nemške izdelave. Tehtala je 986 kilogramov, vsebovala je 690 kilogramov izstreliva. 

Mine skozi zgodovino in v času druge svetovne vojne

Morske mine so se v svoji prvotni obliki začele uporabljati na Kitajskem v 14. stoletju. Predvideva se, da je šlo za preproste eksplozivne naprave, namenjene varovanju pristanišča. Aktivirale so se s fizičnim vžigom. V 16. stoletju se v kitajskih zapisih najdejo informacije o uporabi min za namene bojevanja proti japonskim piratom. Te šest stoletij stare mine so že bile videti nekoliko drugače – eksploziv je bil zaprt v leseno škatlo, ta pa zapečatena z voskom in opremljena z vžigalno vrvico. V zapisih 17. stoletja prvič zasledimo zapise o morskih minah, ki so ogenj zanetile s potegom vrvi.

Prvo praktično morsko mino je proti koncu 18. stoletja izumil Američan David Bushnell. Tudi ta je bila lesena, smodnik v zabojčku se je vžgal ob trku. Izboljšava je razširila uporabo teh ubojnih sredstev. V 19. stoletju so se pojavile prve različice z električnimi vžigalniki, pričela se je redna uporaba. 

Uporaba min je nato močno narasla v času druge svetovne vojne. Skupaj so države v morja odvrgle približno 700.000 min, od tega jih je bilo 500.000 položenih v obrambne, 200.000 pa v napadalne namene.  V letih bojevanja sta obe strani razvili tudi več novih različic morskih min – nekatere so se aktivirale že samo z zaznavo magnetnega polja ladje v bližini.