V Prači je od 600 ostalo le še 60 psov, ti pa zdaj ne morejo ven

Skoraj tri leta potem, ko smo v Bosni in Hercegovini obiskali zloglasni azil za zapuščene pse Prača in s skrito kamero pokazali, v kako nehumanih razmerah živijo nesrečni psi, pozabljeni od ljudi in obsojeni na smrt, je kazalo, da je zanje končno posijal žarek upanja.

Kanton Sarajevo, ki je lani od gradbenega podjetja Murai prevzel lastništvo nad azilom, je obljubil, da bo Pračo porušil in na tem mestu zgradil novo zavetišče za pse, ki bo zadoščalo evropskim standardom ter psom nudilo veliko boljše pogoje za življenje. "Prostora bo za 100 psov, ki bodo stalno tam, in še 20 takih, ki jim bodo iskali domove," je povedal v. d. direktorja veterinarske postaje kantona Sarajevo Nirves Bulaja. Priznal je, da je obstoječi azil v katastrofalnem stanju, zaradi česar je veterinarska inšpekcija bosansko-podrinjskega kantona lani ustavila sprejem novih psov. Ker je objekt v procesu pridobivanja papirjev, trenutno ni mogoča niti oddaja psov.

Kljub temu da bi dela morala steči že lani spomladi, pa smo se ob ponovnem obisku azila prepričali, da se do danes ni premaknilo še nič. Ker vstop novinarjem še vedno ni dovoljen, smo tudi tokrat tja odšli skupaj s prostovoljci, razmere pa posneli s telefoni. Tega nam zaposleni niso preprečili.

Od 600 psov jih je v Prači ostalo le še 60

Ob našem obisku leta 2017 je oskrbnik dejal, da je v Prači 600 psov. Zdaj nam povejo, da jih je samo še 62. Naivno bi bilo misliti, da so v tako kratkem času vse oddali. "V Prači je bilo med 350 in 700 psov. Nekaterim smo mi našli domove, ostale so pobili," pove Neira Obralija, prostovoljka, ki v Pračo prihaja že devet let. Ker je psov manj, jih je ceneje in lažje vzdrževati. Med njimi tudi ni več mladičev.

Včasih je v Pračo lahko prišel vsak in delal, kar je hotel, zdaj to ni več mogoče, še pove. Tudi prostovoljcem je vstop dovoljen le ob sobotah. In res, ob prihodu nas vse popišejo. Barake, iz katerih je prej odmeval glasen pasji lajež, so zdaj bolj ali manj izpraznjene. Iz sprednjih, ki so v celoti pokrite, so pse premaknili v zadnje, ki imajo po sredini strehe luknjo. Zaradi zraka in svetlobe, povejo zaposleni in pojasnijo, da je psom zaradi tega sicer res hladneje, a jim to koristi, saj so manj agresivni. Ker so navajeni življenja na ulici, jih zaprti prostori utesnjujejo.

Pogled na pse v boksih, v katerih jih je bilo prej tudi po šest ali sedem, je enako žalosten, kot je bil tedaj. Po eden ali dva skupaj ležijo na betonu z nekaj malega slame, večina se trese – od mraza ali strahu –, nekateri se stiskajo k steni. Eden je krvav po kožuhu, pod očesom ima svežo rano. Pojasnijo nam, da sta se malo pred našim prihodom dva psa stepla, zato ju bodo zdaj ločili. Voda v njihovih posodah je zamrznjena, zaradi nizkih temperatur se to zgodi v pol ure. "Preden počistimo vse bokse in psom prinesemo vodo, ta v prvih vrstah že zamrzne," pripovedujejo delavci.

A to ni njihova krivda, razlog je stanje, v kakršnem je azil, ki to sploh ni in brez urejene dokumentacije tudi ne more biti, pojasni Fahrudin Bravo - Caki, prostovoljec. "Tu pozimi nikoli ni bilo vode. Vedno, ko je temperatura padla pod ničlo in je bližnji potok zamrznil, smo prebijali led, delali luknje in psom nosili vodo. Pa so jo tisti dan imeli, potem tri dni ne itd. Zdaj jim vodo dajejo zaposleni, res pa je, da ta hitro zamrzne."

Ko pasje posodice napolnijo s hrano iz konzerv, ki smo jo prinesli, nekateri psi kar planejo po njej in hlastajo, drugi pa se prestrašeno skrivajo in si ne upajo blizu, dokler se ne umaknemo. Povsem jasno je, da se bojijo ljudi – sam bog ve, kaj so prestali in koliko hudega so jim naredili. "Niso tako lačni, požrešni so, ker je ta hrana iz konzerv, sicer pa dobivajo suho," nas pomiri Neira. Pozneje sicer izvemo, da psi dobivajo samo 300 gramov briketov dnevno.

Prejšnji lastnik je trdil, da je leta 2012 v Pračo vložil 900.000 evrov, a objekt ni imel in še danes nima dovoljenja za obratovanje, higienskega servisa, vode in greznice. Še vedno ni veterinarja, pse vozijo v skoraj uro oddaljeno kantonalno veterinarsko postajo. So pa, vsaj za silo, uredili karanteno oz. ločen prostor, prav tako zdaj o vseh psih, ki so v azilu, vodijo evidence.

'Psi so zdaj ujeti v Prači'

"Situacija v Prači je zdaj nedvomno boljša, saj je število psov stalno enako in ne sprejemajo novih. Še vedno pa stvari niso urejene po evropskih standardih. Mi nismo in ne bomo zadovoljni, dokler se ta cel objekt ne bo porušil in zgradil na novo," pravi Caki. Kdaj to bo, ne ve nihče. Pristojni omenjajo marec ali april. "Glede na izkušnje, ki jih imam s Pračo, bom verjel šele takrat, ko bom na lastne oči videl, da se stvari premikajo." Po njegovih besedah je največja težava Prače zdaj v tem, da so psi v njej ujeti – dokler jih spet ne bo mogoče oddajati.

Tudi Neira se strinja, da so se razmere izboljšale, odkar je lastništvo prevzel kanton Sarajevo. "Ne morem reči, da je zdaj dobro – veterinarja še vedno ni, vode ni, hladno jim je ... ampak vsaj ni več mrtvih psov. Vedno smo bili prostovoljci tisti, ki smo čistili bokse, jih hranili in jim dali vodo iz potoka, zdaj to delajo zaposleni. Hranijo jih vsak dan, za vsakega psa vodijo evidenco. Prej si lahko vzel psa ven, ker nikomur ni bilo mar zanje, samo denar so hoteli, zdaj pa so oddajo ustavili," opisuje. Na vprašanje, ali misli, da bodo uresničili načrte o novem azilu, skeptično odgovori: "Prača me je naučila, da ne verjamem ničesar, dokler tega ne vidim. Obljubili so veterinarja, pa ga še vedno ni. Rekli so, da se bodo dela začela lani spomladi, pa se niso. Obljub je veliko, a se nič ne zgodi," je razočarana.

Nov azil je projekt, vreden milijon in pol evrov

Kanton Sarajevo na naša vprašanja ne odgovarja, tamkajšnji mediji pa poročajo, da je revizija za novo zavetišče, ki ga je projektiral Urbis center iz Banjaluke, zaključena. V teku je postopek za pridobitev dovoljenja občine Pale, sledi izbor izvajalca del. "Trenutno smo v fazi pridobivanja dovoljenja za vodo, ki je glavni pogoj za gradbeno dovoljenje. Pričakujemo, da se bo postopek zaključil v 20 dneh. Ko dobimo dovoljenje, bomo dali ven razpis za prvo fazo gradnje," je decembra lani napovedal Bulaja.

Vrednost projekta, ki naj bi ga zgradili v roku treh let, ocenjujejo na okoli tri milijone mark (milijon in pol evrov). Dela bi morala steči že lani, načrte so nato premaknili na začetek letošnjega leta, če bi vreme to dovoljevalo. "Prepričan sem, da bo gradnja novega zavetišča končana v rekordnem roku, ker je to absolutno v interesu skupnosti. Med obiskom azila smo se prepričali, da so se pogoji za bivanje izboljšali, pa tudi, da psi dobivajo kvalitetno hrano," je ob obisku azila septembra lani dejal gospodarski minister kantona Sarajevo Haris Bašić.

"Seveda psov ne ubijamo. Tja prihajajo predstavniki združenj za zaščito živali in prostovoljci, ki imajo vpogled v celotno situacijo v azilu. Poznajo vsakega psa," pa je zatrdil direktor veterinarske postaje kantona Sarajevo Almir Džanković. Obljubil je, da bodo na tem mestu zgradili sodobni azil, ki se ga ne bodo sramovali pokazati nikomur in kjer bo veterinar na voljo 24 ur na dan.

Psičko našel ob smetnjaku in jo rešil pred gotovo smrtjo

Kam bodo v času del, če in ko se bodo ta naposled le začela, premestili teh 60 psov, še ne vedo. Njihova usoda je tako še vedno negotova, bedna življenja jim za trohico olajšujejo  prostovoljci. Caki ne šteje, koliko psov je rešil z ulic, zagotovo pa je to na stotine na leto. "Pse in mačke imam rad od rojstva, to je zapisano v mojih genih. Reševati pa sem jih začel pred štirimi ali petimi leti, ko so se pojavili šinterji, in začeli loviti pse, ki jih potem na veterinarskih postajah ubijajo," pripoveduje.

Trenutno ima doma šest psov, nekaj dni pred našim obiskom je rešil mladička, ki ga je nekdo pustil ob smetnjaku. "1. januarja me je poklical nekdo, ki ve, s čim se ukvarjam, in mi povedal, da ga je opazil, ko je vrgel smeti. Usedel sem se v avto in se odpeljal tja. Ko sem ga videl, ga nisem mogel pustiti tam. Skoraj je zmrznila, bilo je minus 5 ali 6 stopinj, ponoči je padlo na minus 10 ali 15, tako da ni imela možnosti, da bi preživela sama. Drugače bi bilo, če bi imela ob sebi mamo ali druge mladičke, potem grejejo drug drugega, ona pa ni imela nikogar. Je pa imela srečo," opiše, ko jo prinese s seboj na intervju. Nadel ji je ime Elsa.

Veliko manj srečni od Else so psi na ulicah, ki jih t. i. šinterji po Cakijevih besedah še vedno pobijajo. "Prej je bilo v mestu okoli 10.000 zapuščenih psov. Zdaj jih je zelo malo. Hvalijo se, da so rešili situacijo. A rešili so jo tako, da so pse pobili, nič humanega niso naredili. Niso jih dali v zavetišča, ker ta ne obstajajo. Vse pse, ki jih ulovijo zdaj, ubijejo v roku nekaj ur ali dni. Tisti, ki so še vedno na ulicah, so travmatizirani in bežijo, le vprašanje časa je, kdaj bodo tudi njih ujeli. Tako da  možnost, da ti psi odrastejo srečni na ulici, ne obstaja," je razočaran.

Dogs Trust: Rešitev je sistemska ureditev

In medtem ko prostovoljci – zelo znana je tudi Milena Malešević, ki pse z ulic Sarajeva rešuje že skoraj 30 let – po svojih močeh rešujejo psa za psom, si britanska nevladna organizacija za zaščito živali Dogs Trust prizadeva težavo reševati pri izvoru.

Ko so leta 2012 prišli v BiH, so začeli z izobraževanji lokalnih veterinarjev, nato je stekla masovna sterilizacija potepuških psov. "Junija 2013, ko smo jih prvič šteli, je bilo v kantonu Sarajevo 11.186 potepuških psov, leta 2019 jih je bilo samo še 3007. V šestih letih smo sterilizirali več kot 70.000 psov in ta masovna sterilizacija mora pokazati neke rezultate. Če veste, da ima psička lahko 6 ali 12 mladičkov, in je čez šest mesecev spet lahko breja, lahko izračunate, da bi se lahko skotilo na sto tisoče mladičkov. To smo s sterilizacijami preprečili. Nekaj psov je migriralo, nekaj pa jih je našlo domove," pojasni tiskovna predstavnica Sanja Bianculli in pripomni, da to ne pomeni, da ni bilo nezakonitih aktivnosti – nelegalnega izvoza psov in njihovega pobijanja. Tako je Dogs Trust v občini Novi Grad, kjer deluje zloglasni higienski servis Lokum, znan po nehumanem lovu in brutalnem ubijanju psov, z aktivnostmi prenehal.

Dogs Trust deluje tako, da psa na ulici ulovijo, pripeljejo na veterinarsko postajo in sterilizirajo, nato pa ga vrnejo na lokacijo, kjer so ga ujeli. Strošek znaša med 130 in 180 evrov na psa, odvisno od njegove velikosti. Opomore si v roku 24 oz 48 ur, če se pojavijo težave, ga zadržijo tudi dlje. "Poleg sterilizacije psi dobijo še cepivo proti steklini, zdravilo proti črevesnim parazitom, mikročip in oznako. Zahvaljujoč nam se torej na ulicah ni skotilo na sto tisoče legel, psi so zdravi, bolj prijazni, manj plašni in manj shirani," še ocenjuje Biancullijeva.

Njihova organizacija domov psom skoraj ne išče, podpira pa lokalne posvojitve. "Trpanje psov v zavetišča pripelje do koncentracijskega taborišča za pse, kakršen je bil Prača, izvoz v tujino, sploh nelegalen, pa predstavlja grožnjo psu in možnost za širjenje bolezni izven države. Vedeti morate, da imajo tudi aktivisti svoje interese. Želijo, da se problem nadaljuje, ker jim to predstavlja posel. Nam pa je v interesu, da se to reši. Nimamo finančnih motivov, financiramo se izključno od donacij, ki pa se ne zbirajo v BiH."

Rešitev problema s potepuškimi psi, ki še zdaleč ni omejen samo na to državo, je v sistemski ureditvi. Zakon za zaščito živali, ki je bil v BiH sprejet leta 2009, je zelo dober (po njem se zdravega in socializiranega psa ne sme evtanazirati), težava je v tem, da ga nihče ne upošteva. Registra lastnikov ni, čipiranje psov zato nima smisla. Mučenje živali ni sankcionirano, policija prijav zlorab niti ne beleži. "Problem je eskaliral, ker se zakon ni upošteval. Lokalne oblasti so edine, ki lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi se bo preprečil izvor problema masovnega zapuščanja psov, treba je kaznovati ljudi, ki zavržejo psa in mučitelje ter vzpostaviti register vzrejiteljev. Prebivalci so tisti, ki izbirajo in financirajo svoje predstavnike oblasti, zato se morajo vključiti, apelirati nanje in od njih zahtevati transparentnost ter izvajanje zakonov," zaključi naša sogovornica.

V spodnjem videoprispevku si lahko pogledate, kako je bilo v Prači pred tremi leti, ko smo jo s skrito kamero prvič obiskali. Naši sogovorniki so razkrili, zakaj se je problem potepuških psov v BiH tako razširil, in nanizali rešitve, ki bi pripeljale do pozitivnih sprememb.