Tajni poskusi: ženska spregovorila o tem, kako ji je CIA nadzorovala um

Prva stvar, katere se Lana Ponting spominja v zvezi z inštitutom Allan Memorial, nekdanjo psihiatrično bolnišnico v Montrealu v Kanadi, je vonj, ki je bil skoraj medicinski. "Videz kraja mi ni bil všeč. Ni bil videti kot bolnišnica," se je spomnila za BBC. Inštitut je za mesec dni aprila 1958 postal njen dom, potem ko je sodnik takrat 16-letnici odredil zdravljenje zaradi "neposlušnega" vedenja.

Kot je navedeno v njenih zdravstvenih spisih, ki jih je pridobila šele pred kratkim, je Pontingova bežala od doma in se družila s prijatelji, ki jih starši niso odobravali. "Bila sem povsem navadna najstnica," razloži.

Toda sodnik jo je poslal v Allan, ker je nevede postala udeleženka tajnih poskusov CIE, znanih kot MK-Ultra. Projekt je preučeval učinke psihedeličnih drog, kot je LSD, elektrošokov in tehnik pranja možganov na ljudeh brez njihove privolitve. Vključenih je bilo več kot 100 ustanov (med njimi bolnišnice, zapori, šole) v ZDA in Kanadi.

V Allanu je raziskovalec z univerze McGill, dr. Ewen Cameron, paciente omamljal z zdravili in jih silil poslušati posnetke – včasih tisočkrat – v postopku, ki ga je imenoval "raziskovanje". Pontingovi je predvajal isto zvočno posneto sporočilo. "Predvajalo se je znova in znova: ti si pridno dekle, ti si slabo dekle," se spominja. 

Tehnika je bila oblika t. i. "psihičnega vodenja" (v prevodu psychic driving), pravi doktorska študentka Jordan Torbay, ki je preučevala Cameronove poskuse in njihove etične posledice. "Z umskimi procesi pacientov so manipulirali," pravi ter dodaja, da je Cameron proučeval tudi učinke uspaval, prisilne senzorične deprivacije in umetno povzročene kome.

Zdravstveni zapisi kažejo, da so Pontingovi dajali LSD ter zdravila, kot so natrijev amital, barbiturat, desoksin, poživila in didušikov oksid (smejalni plin).

Kruta resnica o poskusih MK-Ultra je prišla na dan v 70. letih. Od takrat je več žrtev poskušalo tožiti ZDA in Kanado. Tožbe v ZDA so bile večinoma neuspešne, vendar je leta 1988 kanadski sodnik odredil, da mora ameriška vlada devetim žrtvam plačati po 67.000 dolarjev (približno 57.600 evrov). Leta 1992 je kanadska vlada 77 žrtvam izplačala 100.000 kanadskih dolarjev (približno 61.300 evrov), vendar pri tem ni priznala odgovornosti.

Dolga desetletja je Pontingova čutila, da je z njo nekaj narobe, vendar podrobnosti svoje vpletenosti v poskuse ni izvedela vse do pred kratkim. 

Danes je babica štirim vnukom, a pravi, da je vse življenje trpela posledice svojega časa v Allanu. Vse življenje je morala jemati številna zdravila za spopadanje z duševnimi težavami, ki jih pripisuje času v Allanu, pa tudi ponavljajočim se nočnim moram. "Včasih se sredi noči zbudim s krikom zaradi tega, kar se je zgodilo," je dejala.

Bolnišnica Royal Victoria in univerza McGill nista želeli komentirati primera, ker je še vedno v sodnem postopku. Vlada je BBC usmerila na poravnavo iz leta 1992, za katero je dejala, da je bila sklenjena iz "humanitarnih" razlogov in brez priznanja pravne odgovornosti.