Če je morda zadnje dni kazalo, da lahko krščanskim demokratom, stranki Merklove (CDU/CSU), uspe vsaj nekoliko zmanjšati zaostanek za koalicijsko partnerico SPD, pa sinoči njihov kandidat Armin Laschet ni deloval kot nekdo, ki še verjame v zmago ali pa vsaj možnost oblikovanja koalicije. Ali kot je bilo mogoče po soočenju razbrati iz nekaterih komentarjev – ne gre za to, da je Scholz tako odličen, gre za to, da blesti, ker je konkurenca šibka.
Toda volivcem ob minimalnih vsebinskih razlikah med strankami, ki sicer poudarjajo pokoronsko okrevanje, zeleno transformacijo in bolj pravično družbo, so pa vse izjemno nejasne, ko gre za vprašanje, kako konkretno bodo to dosegle in kdo bo vse to plačal, drugega, kot izbirati glede na simpatičnost kandidata, skoraj ne preostane. In kot poudarja strokovnjak Reimut Zohlnhöfer z univerze v Heidelbergu, bodo volivci na koncu večinoma tako tudi volili: "Identifikacija s stranko je bila za Nemce vedno pomembna, vendar je vse manj ljudi, ki imajo jasno izbrano stranko. Pri tistih, ki jo imajo, bo to nedvomno pomemben dejavnik, za vse ostale pa so tokrat pomembni predvsem kandidati, veliko manj ključne teme. Dejstvo je, da je med strankami, ki imajo možnost voditi vlado, pri ključnih vprašanjih izjemno malo razlik. Še ko gre za davke, je govora prej o majhnem povišanju kot o povsem novem davčnem sistemu. Ni torej neke teme, ki bi na tokratnih volitvah mobilizirala ljudi. Vse breme je torej na všečnosti kandidatov in zato ima CDU/CSU težave."
Drugi izrazit izkupiček zadnjega triela pa je bilo jasno zavezništvo Scholza in kandidatke Zelenih Annalene Baerbock proti Laschetu. Baerbockova je z napadi na Lascheta poskrbela, da ta sploh ni imel možnosti preiti v ofenzivo, eden najpogostejših stavkov Scholza ta večer pa je bil: "Strinjam se z gospo Baerbock."
Laschet tako niti ni imel večjih možnosti, da bi Scholza opozoril na vrsto sumljivega dogajanja okoli njegovega finančnega ministrstva. In tako je postala tudi vse bolj jasna koalicija, ki jo želita Scholz in Baerbockova – zavezništvo med seboj oziroma z liberalci (FDP) in/ali očitno tudi z Levico (Die Linke) – čeprav po anketah sodeč Nemci slednje ne želijo v koaliciji, več analitikov pa meni, da bi bila to precej nestabilna vlada.
"Ne bom skrival, da bi najraje vladal z Zelenimi," je dejal Scholz, medtem ko je Baerbockova jasno dejala, da ne želi koalicije s CDU/CSU. Laschet, ki je jasno zagotovil, da nikoli ne bi sestavljal koalicije s skrajnejšima poloma AfD in Levico, je bil odprt za različne koalicije, a očitno ga nasprotnika želita v opoziciji.
Analitiki se medtem sprašujejo, ali Scholz in Baerbockova ne želita jasnega "ne" koaliciji z levico izreči le zaradi taktike, s katero bi v koalicijo prisilili Christiana Lindnerja in njegove liberalce, ali zato, ker dejansko med strankami obstaja več podobnosti, kot so vidne javnosti.
"Baerbockova in Scholz sta si v isti sapi želela, da Unija vstopi v opozicijo. Po 16 letih vlade Merklove je vsekakor mogoče mnenje, da bi bilo za Nemčijo dobro, če CDU/CSU nekaj časa ne bi sestavljala vlade. To je del demokracije. Kar ne gre, pa je dopuščati koalicijo z levico, s CDU/CSU pa ne, saj to briše mejo med levosredinskimi demokrati in radikalno levico," je v komentarju za focus.de ocenil dolgoletni novinar in urednik Ulrich Reitz.
Kot še meni, bodo imeli tako do dneva volitev zdaj ljudje možnost, da razmislijo, ali res želijo dramatično spremeniti Nemčijo: "Kajti prav to pomeni zavezništvo treh levih strank. Če bo Levica v naslednji vladi, bo SPD sledila svojemu levemu krilu, Zeleni pa tudi. To ne bi bila levosredinska, ampak leva koalicija."
Več analitikov meni, da bi to povečalo pritisk na nemško gospodarstvo, ki se že tako sooča s težavnim pokoronskim okrevanjem, saj bi po načrtih teh strank podjetja plačevala večje okoljske davke in višje prispevke za socialno varnost.
Vseeno številni za nastalo situacijo krivijo predvsem Lascheta, ki naj bi bil premalo jasen v svojih stališčih. Zohlnhöfer sicer meni, da je to bolj težava CDU/CSU: "Ni jasno, kaj so poudarki kampanje, kar je posledica ere Merklove, ki se je morala ukvarjati z odzivi na krize, odzivi pa niso bili konsistentni s predlagano politiko, zato ljudem ni več jasno, za kaj se pravzaprav zavzemajo pri CDU/CSU."
Nemška Levica pa medtem vztrajno zanika, da gre za ekstremno stranko – in ostro zavračajo primerjave z AfD.
KOMENTARJI (88)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.