Prelom, ki bo trajal dlje od 40 dni žalovanja: možni scenariji

To ni več samo preobrat v iranski politiki, ampak dogodek, ki je v nekaj urah prestavil težišče celotne regije, svetovno gospodarstvo pa je izpostavljeno novemu geopolitičnemu tveganju, ki bi se znalo odraziti v cenah. 

Hamenej se je rodil leta 1939 v Mašhadu, po islamski revoluciji leta 1979 je napredoval v vrh nove oblasti, po smrti Homeinija leta 1989 pa ga je Skupščina strokovnjakov izbrala za vrhovnega voditelja – ob tem so morali spremeniti ustavne pogoje, da je lahko prevzel funkcijo. Od takrat je ohranil trd nadzor nad politiko in oboroženimi silami ter vzdrževal trdo zunanjo linijo, predvsem do ZDA in Izraela, ki sta bila prikladni izgovor za slikanje zunanjega sovražnika, ki ga avtoritarni režim vedno nujno potrebuje za lastno preživetje.

Zdaj se v Iranu odpira vprašanje, kdo vodi državo, dokler se ne izbere novega vrhovnega voditelja – in ali je režim sploh še režim, če izgubi človeka, ki je odločal?

Nemški Focus pozarja, da je izbira naslednika formalno jasna: izbere ga Skupščina strokovnjakov. Težava pa je čas – in razmere, v katerih je treba ta postopek izpeljati. Po oceni profesorja Simona Wolfganga Fuchsa  lahko izvedba traja, ravno dolgotrajna tranzicija pa lahko odpre razpoke v aparatu, če institucije ne zmorejo delovati normalno.

Skupščina strokovnjakov, ki bo postavila naslednika, šteje 88 klerikov in je formalno izvoljena vsakih osem let. V praksi pa kandidirati ne more kdorkoli – v sistem se prebijejo predvsem kleriki, ki so dokazano lojalni Islamski republiki. Posledica je, da je večina članov današnje skupščine ideološko zelo blizu Hamenejevi trdi liniji. Če se postopek izbire zavleče, se poveča tveganje notranjih trenj, obenem pa ima režim varnostni problem, saj hitro zbrati vse člane, ko je država pod napadi, ni enostavno.

Po ustavi vmes pristojnosti navadno prevzame trojček – predsednik države, predsednik sodstva in klerik iz Sveta varuhov. Toda ključna realnost Irana je drugje. Največjo moč ima varnostno-vojaški aparat, zlasti Islamska revolucionarna garda (IRGC). 

Focus navaja še, da naj bi Hamenej zaradi kontinuitete poveljevanja zahteval imenovanje vsaj štirih namestnikov za ključne funkcije, tudi za svojo, vendar ni jasno, kdo so ti namestniki.

Focus omenja Hamenejevega sina Mojtabo kot potencialnega naslednika, pa tudi več visokih klerikov (npr. Sadegh Larijani in Mohsen Araki). V preteklosti je bil pogosto omenjen tudi pokojni predsednik Ebrahim Raisi, ki je umrl leta 2024, in je veljal za favorita v delu režimske elite.

A v času vojne vprašanje nasledstva ni zgolj "kdo je v igri", temveč "kdo ima nadzor nad procesom". In tu se vrnemo k IRGC, ki bi lahko želela odločilno besedo. Obe poti sta mogoči – in obe pomenita ostro nadaljevanje politike Islamske republike, le z drugačnim razmerjem moči med kleriki in uniformami.

Hamenejeva zapuščina je preplet ideologije in varnostne logike, kjer se prepletajo stalna obramba pred zunanjimi sovražniki, krepitev vojaškega aparata, mreža regionalnih zaveznikov in odpor do ameriškega vpliva. Ta model se je v zadnjih letih močno obremenil, zgodili so se vojna v Gazi, oslabljen Hezbolah, spremembe v Siriji, pritiski na iranske mreže v Iraku in Jemnu – vse to je znižalo kapaciteto t. i. osi odporništva, ki jo je Iran desetletja gradil. 

Hamenejeva smrt je zato hkrati konec stare generacije in potencialni katalizator za novo, bolj militarizirano fazo režima – z manj manevrskega prostora za pragmatizem.

V trenutkih, kot je ta, se Iran vedno razcepi na dva svetova. Na ekranu je uradna država: žalni trakovi, recitacije Korana, retorika o mučeništvu in vstaji, klic k enotnosti in odpornosti.

Pod površjem pa je družba, ki jo zadnja leta dušijo sankcije, inflacija in politične represije. V preteklih protestih se je pokazalo, kako globoko nezadovoljstvo obstaja – a tudi kako močan je represivni aparat. Iran International poroča, da so se v delih Irana po potrditvah o smrti Hameneja pojavili prizori olajšanja in slavja. To ni dokaz revolucije, je pa pokazatelj, da režim nima enotne družbene podpore.

V naslednjih dneh bo režim skoraj gotovo zaostril notranjo varnost. Pri takih prelomih se oblast ne boji le zunanjega sovražnika, ampak tudi notranjih domnevnih izdajalcev – in to pogosto pomeni aretacije, zapiranja, nadzor komunikacij ter hitro utišanje vsakega poskusa protestnega vala.

Še pred novico o smrti voditelja je Iran na izraelsko-ameriške napade odgovoril s svojimi napadi. Zadeli so cilje po Zalivu – vključno z Bahrajnom, Kuvajtom, Katarjem in Združenimi arabskimi emirati, kjer so letalske baze in infrastruktura, povezane z ZDA. IRGC je po poročanju Al Jazeere sporočil, da so bili "vsi izraelski in ameriški vojaški cilji na Bližnjem vzhodu" zadeti in da se bo operacija nadaljevala "dokler sovražnik ne bo odločilno poražen".

Katar, Kuvajt, Bahrajn in ZAE so začasno zapirali zračni prostor. V Bahrajnu so poročali o napadu na območja, povezana z ameriško 5. floto; v Kuvajtu o napadu na letalsko bazo in incidentu na letališču; v Katarju o prestrezanju raket in tarči na zgodnje opozorilnem radarju; v ZAE pa o prestrezanju izstrelkov in incidentih v Dubaju.

S tem je konflikt dobil dimenzijo, ki neposredno ogroža vsakodnevno življenje civilistov v državah, ki so bile do zdaj varne tranzitne točke turizma, trgovine in letalskih koridorjev.

Največja težava za svetovne trge je Hormuška ožina. Že sama informacija o morebitni zapori je dovolj, da se začnejo premiki na naftnih in transportnih trgih: višje zavarovalnine, dražji prevozi, preračunavanje tveganj, pritiski na cene energentov. 

Hormuz je glavna arterija izvoza nafte in plina iz regije. Če se promet tam resno zapleta, posledice ne ostanejo v Zalivu – pridejo v Evropo in tudi v Slovenijo. Ne le prek goriv, tudi prek cen logistike, surovin in industrijskih komponent.

Za evropske in slovenske potnike je prva realna posledica eskalacije letalski kaos. Ko zalivske države zaprejo zračni prostor in ko je varnostna slika nepredvidljiva, letalske družbe preusmerjajo lete, odpovedujejo povezave in potnikom svetujejo, naj sproti preverjajo status. V praksi to pomeni zamude, odpovedi, ujetost na tranzitnih letališčih, motnje pri vračanju z dopustov in poslovnih poti.

Vse, kar je pravkar izkušnja mnogih Slovencev. 

To je posebej občutljivo za ZAE. Dubaj in Abu Dabi sta globalna vozlišča, kjer se križajo poti Evrope–Azije–Afrike. Če se ta vozlišča destabilizirajo, se učinek razlije čez svetovno letalsko mrežo. 

Prvi scenarij je "kontrolirana tranzicija", ko režim hitro imenuje naslednika, IRGC in institucije pokažejo enotnost, povračilni napadi pa so močni, a omejeni – s ciljem odvračanja, ne eskalacije do totalne regionalne vojne. To je scenarij, v katerem Iran skuša dokazati, da smrt vrhovnega voditelja ni oslabila sistema.

Drugi scenarij je "regionalna spirala", ko povračilni napadi se stopnjujejo, več držav se neposredno vplete, zračni prostori se dalj časa zapirajo, Hormuz postane dejanska točka blokade ali ponavljajočih incidentov. To je scenarij, ki najhitreje udari globalno ekonomijo in turizem.

Tretji scenarij je pa je tisti, ko se proces izbire naslednika se zavleče, frakcije se spopadejo za vpliv, pojavijo se protesti, režim odgovori z represijo, varnostna slika postane kaotična. Focus opozarja, da so razpoke mogoče predvsem, če tranzicija traja in institucije ne delujejo v polni kapaciteti.

Za zdaj je v ospredju drugi scenarij – regionalna spirala – ker so povračilni napadi že potrjeni na več lokacijah, in ker se je konflikt razširil na države, ki so do včeraj veljale za relativno varna tranzitna območja.

Iranski režim bo Hamenejevo smrt poskušal predstaviti kot mit: mučeništvo, vstaja, odpor, zgodovinski preobrat, ki mora okrepiti enotnost. V resnici pa se Iran že dolgo sooča predvsem z notranjo bitko za legitimnost in preživetje sistema - začinjeno z zunanjimi interesi - tudi Izraela in ZDA.

Za regijo to pomeni več tveganja, več napadov in manj predvidljivosti. Za svetovno gospodarstvo in turizem pa pomeni motnje, višje cene in občutek, da je svet spet stopil korak bliže širšemu konfliktu.