Prelomno polletje za Iran: vstaja, represija in napetosti z ZDA

Jedrski program Irana je že več let jabolko spora in napetosti med Teheranom in Washingtonom. Združene države Amerike skupaj z Izraelom trdijo, da Iran presega okvirje civilnega jedrskega programa in razvija zmogljivosti, ki bi mu lahko omogočile izdelavo jedrskega orožja. Teheran to vztrajno zanika in poudarja, da je njegov program namenjen izključno miroljubnim ciljem.

Kljub tem zagotovilom Washington iranske jedrske zmogljivosti razume kot strateško grožnjo regiji in dejavnik destabilizacije, zaradi česar je v zadnjem letu stopnjeval pritisk, najprej junija 2025 z neposrednim vojaškim posegom, nato od januarja 2026 z okrepljeno vojaško prisotnostjo in sankcijami.

Sredi junija 2025, tik pred ameriškimi napadi, je imel Iran po ocenah Mednarodne agencije za atomsko energijo približno 972 funtov (okoli 440 kilogramov) urana, do 60-odstotne čistosti.

Odnosi med Združenimi državami Amerike in Iranom so se zaostrili že junija 2025, ko so se ZDA neposredno pridružile izraelskim napadom na Iran. Ameriške sile so takrat z operacijo Polnočno kladivo bombardirale iranske jedrske objekte. S 125 bojnimi letali so uničili tri jedrske objekte.

Iran je po teh napadih poudaril, da ne razvija jedrskega orožja in da so bili napadi neupravičena agresija. ZDA so kot razlog navedle iranske jedrske ambicije in potrebo po zajezitvi Teherana. Ameriška vlada je napade označila za popolni uspeh.

Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je kmalu po napadih iz varnostnih razlogov umaknila svoje inšpektorje iz Irana, Teheran pa je že naslednji mesec prekinil sodelovanje z agencijo. IAEA je novembra sporočila, da je po napadih izvedla nekaj inšpekcijskih pregledov, vendar ne na nobenem od objektov, ki so jih napadle ameriške sile. Iran je vztrajal, da napadi niso uničili njegovih tehnoloških zmogljivosti.

Po napadih je Donald Trump konec junija omenil tudi željo po spremembi iranskega režima: "Ni politično korektno uporabljati izraza 'sprememba režima', ampak če sedanji iranski režim ni sposoben ponovno narediti Irana velikega, zakaj ne bi prišlo do spremembe režima," je zapisal v objavi na svoji platformi Truth Social.

Leto 2026 se je začelo z novim zaostrovanjem retorike in konkretnimi vojaškimi pripravami. Januarja je Trump večkrat zagrozil z vojaškim posredovanjem, če Iran ne bi pristal na nov jedrski sporazum.

Washington je hkrati uvedel nove sankcije, predvsem proti iranskemu izvozu nafte, ter zagrozil z dodatnimi carinami državam, ki bi poslovale z Iranom.

V regijo so napotili letalonosilko USS Abraham Lincoln, ki je bila konec januarja že prisotna v Perzijskem zalivu. Kmalu zatem je proti območju krenila še druga bojna skupina z največjo letalonosilko na svetu, USS Gerald R. Ford, ki je okrepila ameriško vojaško prisotnost.

Pentagon je zaradi možnosti iranskih povračilnih ukrepov začasno preselil del osebja z Bližnjega vzhoda v Evropo ali ZDA.

V začetku februarja 2026 so se napetosti nevarno približale neposrednemu spopadu. Nad Arabskim morjem je ameriška vojska sestrelila iranski brezpilotni letalnik, ki se je po navedbah ZDA nevarno približal letalonosilki USS Abraham Lincoln. Le nekaj ur pozneje sta se v Hormuški ožini iranski vojaški plovili večkrat približali ameriškemu tankerju in mu grozili z zasegom.

Ti incidenti so se zgodili prav v času, ko sta obe strani razmišljali o možnosti diplomatskih pogovorov, kar je dodatno poudarilo krhkost razmer.

Kljub vojaškemu stopnjevanju so 6. februarja potekali prvi posredni pogovori med ZDA in Iranom v Omanu. Ameriško delegacijo sta vodila posebni odposlanec Steve Witkoff in Jared Kushner, iransko pa zunanji minister Abas Aragči. ZDA so vztrajale pri širšem naboru zahtev, ki poleg jedrskega programa vključujejo tudi iranske balistične rakete in regionalno politiko, Iran pa je želel pogovore omejiti izključno na jedrsko vprašanje.

ZDA so kmalu po pogajanjih napovedale nove sankcije, predvsem proti iranskemu izvozu nafte. Trump je že januarja vsem državam, ki trgujejo z Iranom, zagrozil s 25-odstotnimi dodatnimi carinami.

Pogovori so se nadaljevali 17. februarja v Ženevi, kjer je Aragči po drugem krogu dejal, da sta se strani dogovorili o "vodilnih načelih".

Iran je že konec januarja sporočil, da je pripravljen na dialog, vendar bo v primeru ameriškega napada odgovoril z "neprimerljivim povračilnim udarcem".

Sicer je Trump o napadu razmišljal že januarja, ko je državo zajel krvav val protestov. 8. januarja 2026, ko so iranske oblasti uvedle popoln izklop interneta, so ZDA okrepile grožnje z vojaškim posredovanjem. Washington je javno podprl protestnike in uvedel nove sankcije proti iranskemu vodstvu, predvsem proti notranjemu ministru in poveljnikom Iranske revolucionarne garde.

Protesti, ki so zajeli Iran konec leta 2025 in v začetku 2026, predstavljajo najkrvavejši obračun oblasti z lastnim prebivalstvom v zadnjih letih. Povzročili so jih gospodarska kriza, visoka inflacija, korupcija, represija, okoljska degradacija ter sistematične kršitve človekovih pravic.

V nekaj dneh so se protesti razširili iz gospodarskih zahtev v odkrito politične demonstracije, usmerjene proti celotnemu sistemu Islamske republike. Ljudje so na ulicah zahtevali temeljne spremembe, konec teokratske oblasti in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Do začetka januarja 2026 so zajeli vseh 31 iranskih provinc. Množične demonstracije so potekale v Teheranu, Kermanšahu, Alborzu, Razaviju Horasanu in drugod. V ospredju niso bile več zgolj ekonomske zahteve, temveč tudi pozivi k padcu režima.

Oblasti so protestnike označile za "izgrednike" in "sovražnike države". Vrhovni voditelj Ali Hamenej je 3. januarja javno pozval k ostremu obračunu z njimi.

Najhujši val nasilja se je zgodil 8. in 9. januarja 2026, ko so varnostne sile izvedle množične poboje protestnikov. Po ugotovitvah Amnesty International so varnostne enote, vključno z Revolucionarno gardo (IRGC), policijo in paravojaškimi enotami Basij, streljale z bojnim strelivom in kovinskimi naboji, pogosto z ostrešij stavb ter neposredno v glave in trupe ljudi.

8. januarja so oblasti uvedle popoln izklop interneta, s čimer so želele prikriti obseg nasilja in preprečiti pretok informacij v tujino. Kljub temu so se pojavili dokazi o tisočih mrtvih. Al Jazeera navaja, da je bilo po podatkih iranske vlade ubitih 3.117 ljudi, vključno s civilisti in pripadniki varnostnih sil. Vendar druge mednarodne ocene kažejo, da je število večje od 5.000, Iran International pa celo poroča o 36.500 smrtih.

Po pokolih je sledil val množičnih aretacij. Pridržanih je bilo več deset tisoč ljudi, med njimi otroci, študenti, novinarji, odvetniki in pripadniki etničnih manjšin. Mnogi so bili izpostavljeni prisilnim izginotjem, mučenju in prisilnim priznanjem, predvajanim na državni televiziji.

Posebno zaskrbljenost je vzbudila uporaba smrtne kazni kot sredstva ustrahovanja. Oblasti so že pred protesti leta 2025 močno povečale število usmrtitev, po januarju 2026 pa obstajajo resni strahovi pred hitro izrečenimi in tajnimi usmrtitvami protestnikov.

Do konca januarja 2026 so oblasti množične demonstracije fizično zatrle z vojaško prisotnostjo, policijsko uro in nadzorom ulic.