Prisilni odvzemi otrok: 'Čaka novo mamico. Nikoli več ga ne boš videla'

Britanska vlada se je 2. julija uradno opravičila žrtvam zgodovinskih praks prisilnih posvojitev v Angliji. Takratni premier Keir Starmer je v parlamentu priznal, da ni šlo zgolj za posamezne primere slabega ravnanja, temveč za prakse, ki so bile vpete v širši sistem lokalnih oblasti, zdravstvenih in socialnih služb ter verskih in dobrodelnih organizacij.

Mlade matere so silili, ustrahovali ali zavajali, da nimajo druge možnosti, kot da se odpovejo svojim otrokom. Država jih po Starmerjevih besedah ni zaščitila, temveč je financirala in legitimirala sistem, ki je takšno ravnanje omogočal. Ob opravičilu je vlada napovedala tudi štiri milijone funtov vreden paket pomoči, ki med drugim vključuje lažji dostop do dokumentacije o posvojitvah in pomoč pri ponovnem iskanju bioloških sorodnikov.

Med letoma 1949 in 1976 je bilo po podatkih BBC okoli 250.000 žensk prisiljenih oddati svoje novorojenčke v posvojitev. Šlo je predvsem za mlade, neporočene ženske. Njihove usode so pogosto določali starši, socialni delavci, država in verske organizacije, ki so upravljale domove za neporočene matere.

"Priznajmo si. Bile smo neporočene delavske punce, ki smo rojevale otroke, te pa so nato posvojile ženske iz srednjega razreda," je sistem opisala ena od žrtev Ann Keen.

Ena najbolj pretresljivih je zgodba Joan Chambers. Bila je 14-letna šolarka iz Sunderlanda, ko jo je eden od učiteljev začel vabiti na sprehode po podeželju. Deklica v tem sprva ni videla nevarnosti. "Ni me skrbelo, saj je bil učitelj, učiteljem pa naj bi lahko zaupali. Zaupala sem mu. Res sem mu," pripoveduje.

Nekega dne jo je posilil. "Spomnim se samo bolečine. Nisem razumela, kaj se dogaja," je povedala. Zaradi posilstva je 14-letnica zanosila. Pet tednov pred porodom je morala na sodišče in pričati proti učitelju.

Šele desetletja pozneje je v arhivskem gradivu odkrila, kaj se je med postopkom dogajalo. Sodnik naj bi poroti svetoval, naj njenemu pričanju ne verjame. Po njenih besedah je sodnik poroti dejal, da ima moški pred seboj dobro kariero in da nanje ne sme vplivati dejstvo, da je deklica noseča. "To je bolelo. Res je bolelo, ko sem to prebrala toliko let pozneje. Da je kaj takšnega rekel sodnik," pripoveduje Joan. Učitelj je bil oproščen.

Zadnje tedne nosečnosti je 14-letna Joan preživela v domu za matere in dojenčke. Samega poroda se skoraj ne spominja. Pravi, da je spomin nanj potlačila. "Moralo je neznansko boleti. Nisem dobila nobenih protibolečinskih sredstev," je povedala. Naslednji spomin je, da je ležala z nogami v stremenih in čakala na zdravnika, ki jo bo zašil.

Tri tedne po rojstvu so ji otroka vzeli. Bilo je le teden dni pred božičem. Toda s tem poniževanja še ni bilo konec. "Vzeli so mi ga, potem pa so mi rekli, naj se vrnem v otroško sobo, odstranim posteljnino iz njegove posteljice in jo pripravim za naslednjega otroka." S sinom sta se ponovno srečala šele, ko je bila Joan stara 66 let.

Podobno izkušnjo je imela Marion McMillan. Leta 1966 je bila stara 17 let, neporočena in noseča. Družina jo je iz domačega Stranraerja na jugozahodu Škotske poslala več kot 240 kilometrov stran, v Newcastle upon Tyne, kjer je pristala v domu za neporočene matere, ki ga je vodila Vojska odrešitve.

Marion je zanosila v razmerju z nekoliko starejšim moškim, ki se je v Veliko Britanijo priselil iz Pakistana. Bila je zaljubljena in upala, da se bosta poročila, toda njen partner je menil, da njune zveze zaradi takratnih rasnih predsodkov okolica ne bo sprejela. Predlagal ji je celo, da bi se preselila na Havaje, kjer naj bi bile rasno mešane poroke bolj sprejemljive.

To je bil njun zadnji pogovor. Nikoli več ga ni videla. "Nisem vedela, kaj me čaka. Takrat je nadzor prevzel tekoči trak 'neporočene matere' in jaz sem izgubila nadzor," se spominja.

Rodila je v Hopedenu, domu za neporočene matere, kjer so bile razmere stroge, ravnanje z ženskami pa po njenem pričevanju tudi brutalno. "Vse, od trenutka, ko prestopiš njihov prag, ti sistem sporoča, da nisi vredna biti mati in da ti bomo vzeli otroka," pravi.

Dopovedovali so ji, da bo njen otrok oddan v posvojitev in da se mora s tem sprijazniti, da nima denarja, nima svojega doma in nima nikogar, ki bi jo lahko podpiral.

Med porodom jo je upravnica doma udarila po obrazu, ker je poskušala vstati s postelje. Še huje je bilo, ko se je otrok rodil. Sina do naslednjega dne sploh ni smela vzeti v naročje.

Marion je imela vendarle nekaj, česar številne druge matere niso - s sinom je lahko preživela devet mesecev. Toda ves ta čas je vedela, kaj prihaja. Ko so zanj našli posvojitelje, je čakanje na trenutek, ko ga bo morala predati, primerjala s čakanjem na usmrtitev.

Osebje je rotila, naj ji pomaga. A ji niso in sina so odpeljali. 

Niso ji pomagali. Sina so odpeljali. S sinom sta se ponovno našla šele leta 2004, skoraj štiri desetletja pozneje.

Tudi Ann Keen je bila stara komaj 17 let. Delala je v tovarni toaletnega papirja v Walesu, ko jo je na zmenek povabil trgovski potnik. Kar se je zgodilo med njima, danes opisuje drugače, kot bi to lahko opisala v 60. letih. "Po današnjih merilih je bilo brez privolitve. V 60. letih tega nisi rekel," pripoveduje.

Zanosila je. Tako kot Marion so tudi njo poslali stran, da bi se "problem uredil". Ann je rodila v bolnišnici javnega zdravstvenega sistema NHS v Swanseaju. Toda niti tam ni bila obravnavana kot druge porodnice. Med porodom so ji zavrnili protibolečinska sredstva. Razlog, ki so ji ga navedli, je bil kaznovalen: bolečino naj bi si zapomnila in zaradi nje ne bi bila več "poredna".

"Videli so me kot žensko brez morale in zato kot nekoga, ki ni vreden pomoči. Ne verjamem, da bi se to zgodilo, če bi bila poročena," pravi.

Rekli so ji, da bo lahko s sinom preživela deset dni.

Toda osmi dan je prišla v sobo z dojenčki in njegove posteljice ni bilo več. Babica ji je povedala: "Čaka svojo novo mamico. Nikoli več ga ne boš videla."

Nato jo je odpeljala v kopalnico, jo prijela za dojko in ji začela iztiskati mleko. "Znebila se bom tega mleka. Ne boš ga več potrebovala," naj bi ji dejala. "Takrat sem vedela, da sem izgubila vse," se spominja Ann.

Tudi Ann je sina pozneje v življenju ponovno našla. Prav ona je bila letos med majhno skupino mater, ki so jih pred uradnim opravičilom države povabili na Downing Street. Zanjo opravičilo pomeni predvsem konec desetletij starega občutka, da je bila sama kriva. "Nisem ga oddala. Vzeli so mi ga," pravi.

In prav zato je bilo priznanje države zanjo tako pomembno: "Dokazalo bo svetu, da ni bila naša krivda. Me nismo bile krive. Kriva je bila država, krive so bile cerkve. In zdaj bomo svobodne."

 Država, socialne službe in verske organizacije

Za odvzemi otrok je stal sistem, v katerem so sodelovali država, socialne službe in verske organizacije, ki so vodile številne domove za neporočene matere. Mlade ženske so bile v družbi, v kateri je bila nosečnost zunaj zakonske zveze močno stigmatizirana, pogosto praktično brez možnosti, da bi same odločale o svoji prihodnosti in prihodnosti svojih otrok. Njihove otroke je sistem usmerjal v posvojiteljske družine, matere pa so pogosto desetletja živele s prepričanjem, da morajo o tem, kar se jim je zgodilo, molčati.

Med organizacijami, ki so upravljale domove za matere in dojenčke, je bila tudi Vojska odrešitve. Organizacija se je zdaj za svojo vlogo ponovno opravičila. Priznala je, da ranljive mlade ženske v njenih ustanovah niso dobile pomoči, ki so jo potrebovale.

"Globoko nam je žal in globoko nas je sram," je sporočila Vojska odrešitve. Njeni predstavniki so priznali, da mora organizacija prevzeti odgovornost do tistih, ki jih je razočarala, in se soočiti s svojo vlogo v družbi, ki je delovala proti neporočenim nosečnicam.

Prvo veliko uradno priznanje odgovornosti sicer ni prišlo iz Velike Britanije, ampak na Škotskem, ko se je leta 2023 Nicola Sturgeon se je v imenu škotske vlade opravičila ljudem, ki jih je prizadela praksa prisilnih posvojitev.