Bušićeva se je rodila leta 1948 v mestu Eugene v ameriški zvezni državi Oregon. Študirala je nemški jezik in jezikoslovje, med bivanjem na Dunaju pa je spoznala svojega bodočega moža, Zvonka Bušića, hrvaškega političnega emigranta.
Bušićeva sta bila zelo aktivna pri opozarjanju na kršitve človekovih pravic v nekdanji Jugoslaviji, zlasti na umore hrvaških disidentov, ki jih je izvajala jugoslovanska tajna policija UDBA.
Ugrabitev letala
A kritike niso bile dovolj. Skupaj z možem in še tremi osebami je septembra 1976 ugrabila let Trans World Airlines 355, ki je letel iz New Yorka v Chicago, zagrozili pa so z več bombami. Na letalu je bilo med ugrabitvijo 80 potnikov.
Ugrabitelji so grozili, da bodo aktivirali bombe, če ne bodo izpolnjene njihove zahteve: objava deklaracije o hrvaški neodvisnosti v časopisih New York Times, Chicago Tribune, Washington Post, Los Angeles Times in International Herald Tribune v Parizu ter odmetavanje tisočev letakov z natisnjeno deklaracijo v Londonu, Parizu, Montrealu, Chicagu in New Yorku. Zahteve so bile večinoma izpolnjene, vsa navedena mesta so letake odvrgla iz letal ali helikopterjev, edini med omenjenimi mediji, ki deklaracije ni objavil, pa je Herald Tribune.
A izkazalo se je, da so bile vse bombe na letalu lažne. Zakonca sta skozi letalsko kontrolo pretihotapila dele in jih sestavila tako, da so bili videti kot prave bombe. Edina prava bomba je bila nameščena na železniški postaji v New Yorku, vendar je Bušić v sporočilu natančno razložil, kje je skrita in kako jo deaktivirati. Deaktivacija je bila sicer neuspešna, odjeknila je eksplozija, v kateri je umrl policist, še trije so bili ranjeni, poroča Net.hr.
Kot je poročal New York Times, so bile vse bombe na letalu lažne. Bušićeva skupina je pretihotapila dele in jih sestavila tako, da so bili videti kot prave bombe. Edina prava bomba je bila nameščena v Grand Centralu, Bušić pa je v sporočilu natančno razložil, kje je skrita in kako jo deaktivirati.
Letalo je nato poletelo v Gander na Novi Fundlandiji, kjer je bilo izpuščenih 35 potnikov. Francoska vlada je dovolila pristanek v Parizu, ko je postalo jasno, da letalu zmanjkuje goriva. Po 12 urah policijskega obleganja so se ugrabitelji predali na letališču Charles de Gaulle. Prvotni cilj ugrabiteljev je bil London, vendar jim britanska vlada ni dovolila pristanka.
Skupina ugrabiteljev se je predala brez nasilja, Zvonko in Julienne pa sta bila obtožena ugrabitve in piratstva s smrtnim izidom, kar je predvidevalo obvezno dosmrtno kazen z možnostjo pogojnega izpusta po desetih letih. In leta 1989 so po 13 letih Julienne izpustili iz zvezne ustanove z nizko stopnjo varnosti v Dublinu v Kaliforniji. Njen mož je bil izpuščen leta 2008 in deportiran na Hrvaško.
Od "teroristke" do dela pri Tuđmanu
Bušićeva se je po vrnitvi na svobodo preselila na Hrvaško, kjer se je sprva ukvarjala z založništvom, prevajanjem in literarnimi projekti ter pisala za številne literarne revije, tako na Hrvaškem kot v ZDA. Nekaj časa je delala tudi v uradu predsednika Franja Tuđmana, kasneje pa še na ministrstvu za zunanje zadeve.
Zakonca sta živela pri Zadru, leta 2018 pa je njen mož naredil samomor.
Pogreb z vojaškimi častmi
Julienne je umrla v Zagrebu 21. maja 2026 v starosti 77 let. Za nekatere, predvsem politike na desni strani, je Julienne nacionalna herojinja, zato je bil tudi njen pogreb pospremljen z državnimi častmi. Sožalje so izrekli mnogi hrvaški politiki, med drugimi tudi premier Andrej Plenković in minister za zunanje zadeve Goran Grlić Radman.
Pokopali so jo včeraj na zagrebškem pokopališču Mirogoj, poleg družine pa se je tam zbralo tudi veliko število drugih ljudi, prijateljev in politikov. Prisoten je bil denimo minister za demografijo in priseljevanje Ivan Šipić, vodja urada predsednika vlade Zvonimir Frka Petešić, Miro Bulj, Anja Šovagović Despot, evropski poslanec Stjepo Bartulica, znani hrvaški podjetnik Ilija Tokić z ženo Veroniko, rektor Hrvaške katoliške univerze Željko Tanjić, režiser Jakov Sedlar, akademik Josip Pečarić, igralec in profesor Joško Ševo ter mnogi drugi.
