'Putin se smeje': Rusija je destabilizator, Kitajska pa 'pravi izziv'

"Iz Nemčije umikajo 5000 vojakov, odpovedana je bila tudi namestitev raketnih enot, ki bi morale biti nameščene v Nemčiji. Še pred tem smo bili priča Trumpovim grožnjam zoper zaveznico Dansko, v povezavi z idejo o prevzemu Grenlandije s silo. Takšna dejanja in takšne izjave so škodljive. Čas, v katerem prihajajo, pa je izjemno slab,"  je prepričan Rasmussen. 

Rasmussen sicer ni človek, ki bi okolišil. V enem od preteklih medijskih nastopov je uporabil besedo "razpadanje", ko je govoril o Natu. "V osnovi zato, ker je ameriški predsednik začel vzbujati dvome o zavezanosti svoje države Evropi, evropski varnosti in 5. členu Severnoatlantske pogodbe, načelu, po katerem napad na eno članico pomeni napad na vse. V trenutku, ko največja in najmočnejša članica Nata začne postavljati pod vprašaj svojo zavezanost 5. členu, politično slabi celotno zavezništvo. Poleg tega pa zavezništvo slabiš tudi takrat, ko drugi članici groziš z uporabo sile za prevzem njenega ozemlja. Zato Putin verjetno zadovoljno opazuje dogajanje. Sam se sprašujem, zakaj je Trump tako fasciniran nad Putinom. Zakaj vedno znova prevzema Putinove argumente in retoriko? Zakaj pritiska na ukrajinskega predsednika? Tega ne razumem. V tem ne vidim nobene strategije. Po mojem mnenju v tem ni logike in to ne služi interesom Zahoda."

Prav zato se tudi veliko govori o evropeizaciji' zavezništva. Kako bi to v praksi sploh delovalo? Kako lahko evropeiziraš zavezništvo, v katerem je vrhovni vojaški poveljnik še vedno Američan in kjer vse odločitve temeljijo na soglasju med članicami?  

Rasmussen ni zagovornik takšnih pretresov. "Ne potrebujemo drugačne strukture. Mislim, da je smiselno, da na čelu ostane Američan, saj je končno varnostno jamstvo za Evropo še vedno ameriški jedrski dežnik. Ne dvomim, da bo ta oblika odvračanja ostala močna. Toda pod njim bi lahko veliko več položajev prevzeli Evropejci. Še pomembneje pa je oblikovati koalicijo voljnih in sposobnih evropskih držav, ki bodo pripravljene storiti, kar je potrebno vlagati v obrambo in razvijati vojaške zmogljivosti za zaščito Evrope. In med te voljne države štejem tudi Ukrajino. Ukrajina je trenutno najmočnejša vojaška sila v Evropi. Njena vojska je preizkušena v boju in lahko pomembno prispeva k evropski varnosti. Evropa potrebuje Ukrajino kot obrambni zid proti agresivni Rusiji."

In za to že obstaja nekakšen model oziroma načrt, meni. "Že leta 2014 je šest držav članic Nata ustanovilo Skupne ekspedicijske sile (Joint Expeditionary Force), ki jih vodi Združeno kraljestvo s sedežem v Londonu. Vanje so vključene nordijske in baltske države, pridružilo pa bi se jih lahko še več. Znotraj teh sil že obstaja poveljniška struktura. Zato menim, da bi moral biti cilj vzpostaviti neodvisno evropsko poveljniško strukturo, da bi lahko Evropa po potrebi ukrepala tudi brez Združenih držav."

Rasmussen prav tako meni, da bi morala Evropa bolje izkoristiti vse, česar se je zaradi vojne naučila ukrajinska obrambna industrija. "Eden od modelov se imenuje danski model, ker temelji na danskem pristopu. Namesto da bi Ukrajini zgolj pošiljali orožje, neposredno vlagamo v ukrajinsko obrambno industrijo in povezujemo evropska podjetja z ukrajinsko obrambno industrijo. Na tem področju je vse več uspešnih zgodb. Hkrati pa tudi ukrajinska obrambna podjetja odpirajo podružnice in proizvodne obrate v Zahodni Evropi. Proces torej poteka v obe smeri."

Obstaja pa tudi nekaj skepse. "Tu sta verjetno vsaj dva problema. Prvi je način razmišljanja. V Evropi smo še vedno preveč osredotočeni na tradicionalne vojaške zmogljivosti tanke, letala, bojne ladje, vse to težko orožje. Od politične odločitve do dejanske dobave pa pogosto mine pet ali celo deset let. Ukrajinci pa so nam pokazali, da je mogoče veliko doseči z droni. Z njimi napadajo cilje globoko na ruskem ozemlju. Droni so bistveno cenejši za proizvodnjo in veliko hitreje dobavljivi. Mislim, da moramo spremeniti način razmišljanja in se usmeriti v razvoj visokotehnoloških vojaških zmogljivosti. Drugi problem pa je vprašanje korupcije. Pogosto slišimo opozorila o tveganju korupcije pri sodelovanju z ukrajinsko obrambno industrijo. Po mojem mnenju je to tveganje pretirano poudarjeno. Mislim, da zadnji primeri kažejo, da Ukrajinci boj proti korupciji jemljejo resno. Iz pepela vojne bomo po mojem videli precej bolj čisto ukrajinsko družbo z manj korupcije in manj vpliva oligarhov."

Za evropsko industrijo pa si želi več povezanosti. "Evropska obrambna industrija je preveč razdrobljena. Imamo preveč podjetij, premajhna so in niso dovolj konkurenčna. Zato obstaja strah, da bomo ob povečanju obrambnih vlaganj v resnici predvsem kupovali ameriško opremo, ker Evropejci niso sposobni dovolj hitro proizvajati in dobavljati lastne. Evropa potrebuje velike obrambne prvake. Poenostaviti moramo čezmejne združitve in prevzeme podjetij. V Evropi imamo preveč nacionalnega protekcionizma na področju obrambe. Poleg tega imamo preveč različnih orožnih in strelivskih sistemov. To moramo racionalizirati."

Želi pa si tudi sprememb v diplomatskem delovanju Evrope. "Če želimo resno govoriti o bolj evropskem Natu in bolj evropski varnostni politiki, potem mora Evropa razviti tudi močnejšo diplomatsko dimenzijo. V preteklosti sem bil glede tega nekoliko skeptičen, zdaj pa vse bolj podpiram idejo o imenovanju posebnega evropskega predstavnika," pravi. 

Tudi, ko gre za odnos z Rusijo: "Ne bi se spuščal v konkretna imena, saj obstaja več možnih kandidatov, vendar se načeloma strinjam, da je morda napočil čas, da Evropa imenuje nekoga za neposreden dialog z Rusijo."

(Predlaganih) kandidatov naj ne bi manjkalo, vprašanje pa je, kako bi Evropa zbrala soglasje za eno ime. "In to je ena od slabosti Evropske unije. Imamo preveč predsednikov in preveč centrov moči. Evropa potrebuje obraz in jasno osebo, ki jo predstavlja. Potrebujemo tudi nov način razmišljanja. Še vedno se obnašamo, kot da živimo v mirnih časih, vendar ne živimo več v takšnem svetu. Trump in Putin nas ne jemljeta resno, dokler ne vesta, kdo pravzaprav predstavlja Evropo."