Putinove sanje: Vpliv in stara slava – pa cena?

Prevelika Rusija

Putin je sicer prepričan, da je Rusija v nenehnem konfliktu z Zahodom. "Nenehni pritisk Zahoda na Rusijo je mogoče razložiti le z dejstvom, da zahodne države mislijo, da je Rusija prevelika tudi po razpadu Sovjetske zveze," je decembra dejal na svoji letni tiskovni konferenci.

"Že leta 1918 je eden od pomočnikov ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona dejal, da bi ves svet lažje spal, če bi namesto trenutno ogromne Rusije obstajala država v Sibiriji in še štiri države v evropskem delu," je takrat spomnil Putin. 

Zahod naj bi težnjo po manjšanju Rusije našel v svoji usodi, še meni Putin: "Po njihovem mnenju je Rusija danes prevelika, ker so se evropske države same spremenile v manjše države. Ne v velike imperije, ampak majhne države, 60-80 milijonov ljudi. Zato je zanje 146 milijonov, kolikor nas je ostalo po razpadu Sovjetske zveze, še vedno preveč."  

Premajhna Rusija

A številni menijo, da osnovna težava ni v zahodnem preveč, ampak Putinovem premalo. Ti so prepričani, da Putina vodita zgodovinska nostalgija in strah pred razvojem demokracije v neposredni soseščini. Njegove sanje naj bi v tem kontekstu bile obujanje nekdanje veličine Rusije in promocija njegovega načina vladanja. 

Putin je v Srednji Aziji poskušal obnoviti vpliv Moskve z oblikovanjem Evrazijske gospodarske unije, vključno s Kazahstanom. Toda ambicije Moskve so trčile ob ambicije Pekinga. 

Leta 2013 je kitajski predsednik v Astani, kazahstanski prestolnici, napovedal kitajsko pobudo za sodelovanje, danes Kazahstan celo več trguje s Kitajsko kot z Rusijo. 

Čeprav nekateri v ožjem Putinovem krogu še uveljavljajo ozemeljske zahteve do severnega Kazahstana, pa dejstvo, da ta nekdanja sovjetska republika uhaja iz območja vpliva Moskve, ni naletelo na velik odpor Kremlja. Ta sicer tudi tam mešetari po svoje, kar je bilo, če ne drugače, jasno ob zadnjih nemirih, vendar se za razliko od Ukrajine niso zapletli v grožnjo vojne s Kitajsko. 

Argument na ruski strani bi lahko bil, da se s tem zavezništvom ukvarjajo manj, ker Kazahstan ne goji obrambnih vezi s Kitajsko. Toda naraščajoča bližina Astane in Pekinga ima vseeno jasne varnostne posledice, četudi je navzven videti drugačna kot ukrajinska težnja po vstopu v NATO.

"Resnična razlika med Kazahstanom in Ukrajino je morda v tem, da Kazahstan ne kaže znakov, da bi postal demokracija. Nasprotno pa se Ukrajina dosledno upira prizadevanjem za vzpostavitev avtoritarnega režima, kakršnega je Putin postavil v Rusiji. Ukrajinski sistem je v mnogih pogledih pokvarjen in nefunkcionalen. Toda država ima volitve, ki niso vnaprej pripravljene, in živahno civilno družbo," je za FT ocenil zunanjepolitični Gideon Rachman.

Putin rad poudarja podobno zgodovinsko pot Rusije in Ukrajine. Kot natančno ugotavlja, ju zgodovina in kultura res povezujeta. Toda dejstvo, da je Ukrajina ubrala drugačno politično pot od Rusije, sproža nerodna vprašanja za Kremelj, saj tam trdijo, da je zahodni liberalizem popolnoma neprimeren za regijo. 

Toda če bi razvoj v Ukrajini šel v pravo smer, bi se Rusi morda začeli pogosteje spraševati o teorijah Kremlja in – tudi v luči napovedi o zategovanju pasu, zaradi česar Putinu slikanje zunanjega sovražnika pride še kako prav – bolj resno začeli razmišljati o alternativah. 

"Morda je to pravi razlog, zakaj Ukrajina v Putinu vzbuja takšen bes. Obvladovanje tega besa z grožnjo obsežnih gospodarskih sankcij je nenadoma najnujnejši izziv, s katerim se sooča zahodno zavezništvo," dodaja Rachman.

Cena imperija

Kar koli se plete po Putinovi glavi, je slaba ideja, pa meni Nina L. Hruščova, profesorica mednarodnih zadev in soavtorica knjige Po Putinovih stopinjah: Iskanje duše imperija v enajstih ruskih časovnih pasovih.

Kot piše za Globe and Mail – Putinove avanture ignorirajo zgodovinsko resnico: imperij ni nikoli zastonj, ampak ima visoko ceno.

"Boris Jelcin, prvi ruski postsovjetski predsednik, je dandanes redko tema pogovorov. Vendar je bil prav on tisti, ki je priznal monumentalne stroške vzdrževanja sovjetskega imperija – stroške, ki so prispevali k osramočenju Rusov in zadrževanju ljudi v zaporu v policijski državi. Samo z razpustitvijo imperija in vzpostavitvijo svobodnega tržnega gospodarstva bi Rusija lahko prinesla osvoboditev in blaginjo svojim ljudem," je prepričana Hruščova. 

Toda s predajo oblasti Putinu na silvestrovo leta 1999, je Jelcin obsodil svojo vizijo. Putin se zdi odločen vzpostaviti vrhovno oblast nad nekdanjimi sovjetskimi državami – kar bo zelo draga ideja, meni avtorica. 

Natančen delež sovjetskega BDP, ki je bil namenjen ohranjanju imperija, ni jasen. Toda glede na zahteve industrijske proizvodnje in sovjetskega vojaško-industrijskega kompleksa – ki je skupaj zahteval do 80 odstotkov vseh državnih prihodkov – je varno reči, da si Sovjetska zveza ni mogla privoščiti recimo subvencij neproduktivnim tovarnam v izoliranih območjih njenih držav članic. 

Toda medtem ko marsikateri navadni državljan teh stroškov in lastne bede ni spregledal, so voditelji imperijev vedno prepričani, da so stroški upravičeni. Čeprav zgodovina pripoveduje drugo zgodbo: težnja po nadzoru vodi do prekoračitve pooblastil, naredi moč manj varno in pospeši propad imperija, poudarja Hruščova.

Danes se stroški Putinovih ambicij Putina povečujejo, izpostavlja Hruščova. "Vojaški izdatki države so se povečali s 3,8 odstotka BDP leta 2013 – zato je leto, preden je Rusija napadla Ukrajino, priključila Krim in podprla odcepitvene sile v vzhodnih regijah Donetsk in Lugansk – na 5,4 odstotka v letu 2016. Vmes se je delež zmanjšal, zdaj znova narašča. Ruske čete so nameščene tudi v okupirani gruzijski regiji Abhazija, odcepljeni moldavski regiji Pridnestrje, Gorskem Karabahu, Kazahstanu, Kirgizistanu in Belorusiji."

Nekoliko težje je izračunati strateške stroške Putinovega imperija. Svetovne sile so odločene ohranjati status quo, ki ga želi gospod Putin vznemiriti. 

Konec hladne vojne je vladam omogočil preusmeritev sredstev iz vojaških proračunov v socialne programe. Mirovna agenda je podpirala gospodarski razcvet na Zahodu, ki se je končal s finančno krizo leta 2008.

Največjo korist je imela Kitajska. Če so bile pred 40 leti vojaške enote postavljene ob kitajsko-sovjetski meji, rožljalo se je z jedrskim orožjem, je nato konec hladne vojne Kitajski omogočil, da je sredstva uspešno preusmerila v gospodarski razvoj in zmanjševanje revščine. 

Hruščova meni, da bi že pogled na domače stroške moral Putina prepričati, da opusti svoje imperialne ambicije. Če ga ne prepriča to, bi ga morala prepričati nevarnost rivalstva z danes izjemno močno Kitajsko. A po drugi strani Hruščova meni, da morda Putin enostavno ni več zmožen videti zgodovinskih lekcij. 

Koraki do imperija

Da ni nujno, da se bo Putin tokrat ustavil, kot bi to veleval zdrav razum, menijo tudi v kolumni, ki jo je za Center for European Policy Analysis spisal nekdanji ameriški veleposlanik pri NATO Kurt Volker. 

"Ko je pred 21 leti postal predsednik Rusije, je Vladimir Putin izjavil, da namerava obnoviti rusko veličino. V tistem času, ki je sledil desetletju kapitalizma z zakoni divjega zahoda, vladali sta korupcija in kršitve javnega reda in miru, so mnogi Rusi in zunanji opazovalci pozdravili njegove besede kot nujen popravek, ki bi okrepil demokracijo. A dve desetletji pozneje je očitno, da je razmišljal o nečem drugem. Ko je razpad Sovjetske zveze označil za največjo tragedijo 20. stoletja, se je Putin lotil projekta ponovne vzpostavitve ruskega imperija v Evropi in Evraziji," meni Volker.

Ocenjuje, da so bili koraki vseskozi jasni, začeli pa so se takoj – obnova ruske vojske, posodobitev in razširitev ruskega jedrskega arzenala, oživitev in širitev ruskih obveščevalnih služb in njihovih dejavnosti, prevzem nadzora nad ruskimi mediji, konsolidacijo državnih industrij, spodkopavanje kakršne koli politične opozicije, prav tako je Rusija obrnila hrbet več mednarodnim obrambnim dogovorom.

Ko je okrepil ruske zmogljivosti in vzpostavil močnejši vojaški položaj v odnosu do Zahoda, je Putin začel aglomerirati nekdanja sovjetska ozemlja. "V zadnjih letih je nadziral prevzem beloruske varnosti in medijev, namestitev ruskih mirovnih enot v Gorskem Karabahu, prevzem varnosti in medijev Kazahstana ter množično krepitev vojske na meji z Ukrajino. Vse to poleg ruske nezakonite priključitve Krima leta 2014 in okupacije delov Donbasa, Abhazije in Južne Osetije ter dolgoletne prisotnosti v Pridnestrju," poudarja Volker. 

"Decembra 2022 bo minilo 100 let od ustanovitve Sovjetske zveze na ozemlju nekdanjega Ruskega cesarstva. Zdi se, da je Putin odločen praznovati to obletnico ustanovitve novega ruskega imperija in to podpira z vojaško silo ne glede na proteste Zahoda," še meni diplomat, ki je prepričan, da bo to nova realnost za voditelje zveze NATO v prihodnjih mesecih in letih. 

"Da bi ohranil svobodo in varnost v Evropi – in ohranil upanje, da bodo svobodo in varnost lahko uživale tudi države, ki trenutno niso v zvezi NATO – mora biti NATO pripravljena na vrnitev na raven vojaške prisotnosti in budnosti, kakršne ni bilo že desetletja. Obdobje po hladni vojni se bliža koncu. Kar sledi, morda ne bo nova hladna vojna, a tudi ne obdobje napredka v miru in varnosti. Zveza NATO mora biti pripravljena," poudarja.

Strupena nostalgija

Medtem avtor knjig in poznavalec mednarodnih odnosov David Rothkopf meni, da je malo bolj nevarnih stvari kot nostalgija starcev. V svoji kolumni meni, da je te dni ta sicer očitna na vseh korakih – Jair Bolsonaro, Narendra Modi, pa tudi Erdogan, Orban in  Trump – vsi naj bi skušali poustvariti države svoje mladosti. 

"Na 69-letnega Putina se že dolgo gleda kot na človeka, ki je tako negotov glede svoje bledeče moškosti, da ustvarja komično mačo podobo, med drugim, kako jaha brez majice po ruskem podeželju," piše. 

A situacija je vse prej kot komična. Predstavlja globalno nevarnost, na žalost Ukrajine pa se bo Putinova drama še naprej odvijala na njihov račun. "Zdi se malo verjetno, da bi se Putin v tem trenutku lahko umaknil, ne da bi bil videti šibek. Toda dolgotrajen konflikt v Ukrajini bi bil za Rusijo zelo drag," še meni Rothkopf, ki je zato med tistimi, ki menijo, da je vojaška akcija verjeten scenarij.  

Po njegovem prinaša vsaj nekaj skromnega dobička – nekaj dodatnega zemljišča, morda pridobitev nadzora nad kopenskim mostom proti Krimu in oslabljeno vlado v Kijevu: "Če bo NATO ohranila svojo odločenost in Rusiji hitro naložila visoko ceno za tako invazijo, je morda mogoče omejiti posledice te trenutne Putinove avanture in pomiriti strah pred stopnjevanjem. Toda grožnja, ki jo predstavljata Putin in njegova strupena nostalgija, se s to epizodo ne bo končala."