Raje, kot da bi pristal na cesti, se je odločil za evtanazijo

Les Landry uporablja invalidski voziček, ima pa tudi epilepsijo in sladkorno bolezen, zaradi česar je v Kanadi upravičen do evtanazije. Do nedavnega je sicer lahko živel udobno življenje, skromen dom v kraju Medicine Hat v Alberti pa si je delil s svojim psom.

Spremembe državnih prejemkov, ko je maja dopolnil 65 let, so pomenile, da se je njegov dohodek zmanjšal in zdaj mu po plačilu računov za zdravljenje in osnovne potrebščine ostane približno 120 dolarjev oziroma 112 evrov na mesec.

Landry se pripravlja tudi na januarsko povišanje najemnine, kar bi lahko pomenilo, da njegove dajatve ne bodo več pokrivale stroškov za osnovne življenjske potrebščine, zaradi česar bi se znašel na robu brezdomstva. Posledično se je odločil za evtanazijo.

"Če revščina nekoga pripelje do invalidskega vozička in ga spremeni v brezdomca, kakšna je lahko druga rešitev? Nočem postati brezdomec. Kdo bi želel biti brezdomec pri 65 letih? Prej ali slej se bo namreč zgodilo to, da si ne bom mogel privoščiti življenja," pravi.

Landry je nekoč delal kot voznik tovornjaka in na leto zaslužil do 85000 dolarjev oziroma 79.911 evrov. Pred 15 leti je utrpel hernijo, zaradi zapletov pri zdravljenju pa je imel nevarno visok krvni tlak. To je sprožilo tri manjše možganske kapi in epilepsijo – niz dogodkov, zaradi katerih je izgubil vozniško dovoljenje in ni mogel delati.

Bil je upravičen do dajatev za zagotavljanje dohodka za hudo prizadete osebe v provinci Alberta. Pred kratkim je prejemal 1680 dolarjev oziroma 1579 evrov na mesec, poleg tega pa še druge prejemke, vključno z dodatkom za službenega psa, dodatkom za zdravstveni prevoz in dodatkom za posebno prehrano.

Vendar je Landry povedal, da so ga po dopolnjenem 65. letu starosti preusmerili v drugo kategorijo prejemnikov pomoči, zneski prejemkov pa so zmanjšali. Njegova finančna situacija se je poslabšala in grozi mu, da bo ostal brez strehe nad glavo. Nekaj časa je razmišljal, ali naj zaprosi za pomoč – in se celo šalil, da odločitev "ni podobna naročilu pice".

Začetek postopka za pomoč pri prekinitvi življenja v Kanadi je presenetljivo preprost. V več provincah lahko prebivalci preprosto prenesejo obrazec s spleta.

Landry je povedal, da je vse, kar je moral storiti bilo to, da je "odkljukal polja in se podpisal na dnu", nato pa zagotovil podpis priče.

"V nekaj dneh sem dobil odgovor, da bomo zdaj prešli na naslednji korak, je dejal. Rekli so mi, naj pričakujem telefonski klic zdravnika. In prišel je k meni domov," pravi. Dejal je, da je bil z zdravniki od začetka postopka iskren – priznal je, da so ga k vložitvi vloge spodbudile finančne težave."Zdravniku sem rekel, da hočem živeti. Nočem umreti, ampak glavni dejavnik za odločitev je revščina," je dejal.

Smrt bolj dostopna kot finančna podpora invalidom

Strokovnjaki pravijo, da je videti, da je "izbira smrti bolj dostopna" kot finančna podpora invalidom.

Dr. Naheed Dosani, zdravnik paliativne oskrbe in docent na Univerzi v Torontu je dejal, da je Kanada dosegla točko, ko se ljudje odločajo za smrt, "ne zato, ker bi si to želeli, ampak ker nimajo ustreznega dostopa do ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev".

Lani je bilo evtanaziranih več kot 10.000 Kanadčanov, kar je desetkrat več kot leta 2016, ko je bila ta praksa legalizirana. Marca se bo zakon spremenil tako, da bo pacientom z duševnimi boleznimi, ki nimajo telesnih obolenj, omogočil, da zaprosijo za evtanazijo. 

Kanadska zakonodaja sicer omogoča, da oseba s "hudo in neozdravljivo boleznijo" zaprosi za evtanazijo, tudi če bolezen ni neozdravljiva.