Balistične rakete dolgega dosega so namenjene natančnim udarcem na dolge razdalje. Za ameriško vojsko jih je razvilo obrambno podjetje Lockheed Martin s sedežem v Marylandu, ki je prve tovrstne rakete vojski predalo decembra 2023.
Zadanejo lahko cilje na razdalji od 60 kilometrov do več kot 499 kilometrov, navajajo v podjetju. Izstrelijo jih lahko iz lanserjev MLRS M270 in HIMARS, oboje pa so prav tako razvili v Lockheedu in jih uporabljata tako britanska kot ameriška vojska.
M-142 HIMARS je visokotehnološki raketni sistem, vsaka enota pa lahko nosi šest vodenih raket z GPS ali večje izstrelke, kot so balistične rakete zemlja-zemlja z dolgim dosegom (ATACMS) ali najnovejše balistične rakete (PrSM), ki so bile zdaj uporabljene v Iranu. V vojni v Ukrajini je HIMARS postal eden najpomembnejših zahodnih orožnih sistemov. Ukrajina ga je dobila leta 2022 in ga je z veliko učinkovitostjo uporabila za uničevanje ruskih skladišč streliva, poveljniških centrov in mostov daleč za frontno linijo.
Lockheed Martin dodaja, da je PrSM mogoče hitro razvijati. "Pripravljeni smo na proizvodnjo in dostavo, da izpolnimo pospešen časovni načrt ameriške vojske za to prednostno orožje za natančne udarce na dolge razdalje," navaja spletna stran.
PrSM ima "arhitekturo odprtih sistemov", kar pomeni, da je lažje vključiti nove komponente, nadgraditi dele ali sodelovati z opremo drugih podjetij. Prav tako so "modularni in enostavno prilagodljivi", kar omogoča enostavno zamenjavo komponent.
Vsebujejo tudi "energetski tovor IM" oziroma energetski tovor neobčutljivega streliva, ki po navedbah proizvajalca naredi eksplozije varnejše. To pomeni, da je bojni del izdelan iz eksploziva, ki je manj verjetno, da bo slučajno eksplodiral ob zadetku z ognjem, šrapnelom ali po nesreči, a vseeno pravilno eksplodira, ko je namensko sprožen.
PrSM bodo sčasoma nadomestili ATACMS, ki se trenutno izstreljujejo iz lanserjev HIMARS, pri čemer bodo njihov doseg znatno povečali s 300 kilometrov na več kot 499 kilometrov.
PrSM dajejo ZDA določene strateške prednosti, ker krepijo že obstoječe zmogljivosti ameriške vojske za napade na dolge razdalje. Zalivske države, kot so Kuvajt, Savdska Arabija, Bahrajn, Katar, Združeni arabski emirati in Oman, zlasti polotok Musandam, kjer so vojaške baze z ameriškimi sredstvi in vojaki, imajo vsaj del ozemlja v razdalji 400 kilometrov od Irana.
ZDA uporabljajo PrSM skupaj z drugimi raketami dolgega dosega, kot so brezpilotniki za enkratno uporabo LUCAS (Low-Cost Unmanned Combat Attack System), brezpilotniki MQ-9 Reaper, ATACMS in krilate rakete Tomahawk.
Pomemben, a morda ne tako legalen dosežek za ZDA
Doseg tega izstrelka je pomemben, saj verjetno ne bi bil dovoljen v okviru Pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega (INF) z Rusijo, iz katere se je Trumpova administracija umaknila leta 2019. To pa zato, ker lahko preseže največji dovoljeni doseg 500 kilometrov, ki ga je pogodba nalagala določenim kopensko izstreljenim raketam.
Pogodbo sta leta 1987 podpisala voditelja ZDA in Sovjetske zveze Ronald Reagan in Mihail Gorbačov. Cilj pogodbe je bil odpraviti prisotnost kopenskih jedrskih raket in arzenala srednjega dosega.
A ameriška suspenzija pogodbe je Washingtonu omogočila nadaljevanje razvoja lastnega kopenskega arzenala srednjega dosega. Rusija je sicer ZDA povabila k vzajemnemu enostranskemu moratoriju na nameščanje kopensko izstreljenih raket srednjega dosega, a jo je Washington sprva zavrnil, leta 2022 pa sporočil, da so o tem pripravljeni razpravljati. Lansko leto pa je Rusija kar sama izstopila iz tega moratorija.
