Razbitine ladij, letal in drugi zakladi, skriti na dnu Jadranskega morja

Ladja Szent István je bila ena izmed največjih ladij avstro-ogrske mornarice. Tehtala je 22.000 ton, na njej je bilo skupno 42 topov in 1352 članov posadke. 9. junija 1918 zvečer je odplula iz pristanišča v Pulju. Med plovbo ob dalmatinski obali sta jo ob 3.31 zadeli torpedi, izstreljeni z italijanskega torpednega čolna. Po eksplozijah je začela v ladjo vdirati voda, zato se je najprej nagnila, ob 6.02 pa se je skupaj z 89 člani posadke potopila.

Potop Szent Istvána, ki ga je posnela filmska ekipa, takrat po golem naključju nameščena na bližnji ladji Tegetthoff, velja za največji vojaški uspeh katerega koli torpednega čolna MAS. Dogodek ima izjemen pomen v italijanski zgodovini, v spomin nanj pa 10. junija italijanska mornarica vsako leto še vedno obeležuje svoj praznik. Luigi Rizzo, ki je ob potopu poveljeval torpednemu čolnu, se je med vojno odlikoval s potopitvijo dveh avstro-ogrskih ladij in si prislužil vzdevek L'Affonondatore, ki v prevodu pomeni "tistega, ki potaplja".

Brodolom Szent Istvána je preživel in kasneje v svojem dnevniku opisal mlad slovenski mornar Franc Žele iz Hrastja pri Pivki, katerega zgodbo ste si na naši strani lahko prebrali včeraj. Ves čas svojega življenja je čakal, da bodo ladjo nekega dne dvignili z morskega dna, a to se nikoli ni zgodilo. K tej nekoč veličastni ladji pa se že desetletja potaplja znani hrvaški zgodovinar, raziskovalec potopljenih razbitin in izjemno nadarjen podvodni fotograf Danijel Frka.

Prvič sem se na razbitini bojne ladje Szent István potapljal leta 1996. Razbitina leži na globini 66 metrov, na ravnem peščenem dnu, 7 navtičnih milj zahodno od otoka Premuda. Ker gre za potapljanje na odprtem morju, je potreben dober potapljaški čoln z ustrezno opremo.

Ko smo se prvič potapljali tam, me je fascinirala sama velikost te razbitine – zdela se mi je naravnost ogromna! Mimogrede, gre za največjo ladjo, ki je potonila v Jadranu. Za boljšo predstavo: njen najplitvejši del leži na 45 metrih, dno pa na 66 metrih, torej je razbitina visoka 21 metrov, kar je primerljivo s sedemnadstropno stavbo!

Potapljanje pri Szent Istvánu je možno le s posebnim dovoljenjem Ministrstva za kulturo, saj je ladja registrirana kot kulturna dediščina in vojno grobišče. V njej so namreč še vedno trupla 89 mornarjev, ki so se potopili skupaj z ladjo. Če dobite dovoljenje, se lahko potapljate, vendar pod nadzorom podvodnih arheologov Hrvaškega konservatorskega inštituta.

S tehničnega vidika gre za globok potop, ki se izvaja kot tehnično potapljanje. Potapljači morajo biti usposobljeni za potapljanje z mešanicami plinov (t. i. trimix – mešanica kisika, dušika in helija), za večjo varnost in manj tveganja za dušikovo narkozo oz. globinsko pijanost (zastrupitev z dušikom na velikih globinah). Sam potop je kompleksen, saj je treba za 15-minutno plavanje na dnu oziroma na razbitini počasi in postopoma zmanjševati globino, dokler ne pridete na površje, kar traja približno 55–70 minut. Torej se morate zelo počasi dvigniti, da se iz telesa lahko izločijo vsi nabrani plini.

Ladja leži obrnjena na glavo, s kobilico proti površju. Pravzaprav leži na zmečkani nadgradnji in topovskih kupolah, ki so napol zakopane v pesek. Na najplitvejšem delu sta dve krmili in dva velika ladijska vijaka, ki sta na globini 45 metrov, in ju najprej opazimo, ko se potopimo. Mimogrede, ladja je dolga 152 metrov in za njen ogled uporabljamo podvodne skuterje. Topovske cevi so zelo dobro vidne, saj so topovski stolpi obrnjeni na levo stran, tako da cevi topov kalibra 305 mm štrlijo izpod trupa. Celotna ladja je, tako kot tudi ladijski trup, izdelana iz jekla, ki pod morjem korodira in zaradi korozije počasi, a neustavljivo propada. Poleg tega je razbitina v "nenaravnem" oziroma obrnjenem položaju, pri čemer je konstrukcija trupa močno obremenjena. To je v kombinaciji s korozijo povzročilo, da so se zakovice, ki povezujejo plošče na trupu, na nekaterih mestih zrahljale in tam so že nastale luknje, ki so dovolj velike, da se skoznje lahko zaplava v notranjost. Le vprašanje časa je, kdaj bo razbitina popolnoma razpadla in se spremenila v kup jekla, ki je nekoč sestavljal ladjo.

Vsi premični predmeti, ki so najdeni med potapljaškimi raziskavami in za katere obstaja nevarnost, da bi jih kdo ukradel, se dvignejo na površje, shranijo v posode s sladko vodo in pošljejo v postopek razsoljevanja, konserviranja in restavriranja. To lahko traja več mesecev, celo leta, odvisno od materiala, iz katerega je predmet izdelan. Razbitina, pa tudi vsi artefakti v njej, na njej in okoli nje, so last Republike Hrvaške, njihovo nepooblaščeno odvzemanje pa je prepovedano. Po konserviranju in restavriranju predmeti končajo v muzeju. Zgodovinski muzej Istre v Pulju tako hrani zbirko predmetov, ki so bili najdeni in dvignjeni iz razbitine med različnimi odpravami: črke SZENT ISTVÁN, ki smo jih odstranili s krme ladje, posodo iz admiralskega salona na krmi, navigacijske luči, daljnogled, daljinomer in druge predmete.

Danes nihče ne more z gotovostjo povedati, koliko razbitin leži v Jadranu. Plovba po Jadranskem morju sega več kot 3000 let v preteklost – pravzaprav toliko časa, kolikor je človek navzoč na jadranski obali – in v tem dolgem obdobju je na morskem dnu iz različnih razlogov končalo na tisoče ladij. Številne so potonile v vojnah, še več pa jih je na dno poslalo slabo vreme, viharna burja, orkanski jugo ali nepoznavanje območja in razmer ter pomanjkljiva navigacijska oprema – nasedanja, udarci ob podvodne grebene in skale so bili pogosti. Seveda so najbolje dokumentirani brodolomi tisti iz 19. in 20. stoletja, in dlje ko segamo v zgodovino, težje je najti zapise o brodolomih.

Potopljena letala so večinoma iz časa druge svetovne vojne. Takrat je nad Jadranom dve polni leti (1943–1945) trajala zračna vojna med zavezniki (Angleži in Američani) in silami osi (Nemčija, Italija) in veliko sestreljenih letal je padlo v morje. Letala ležijo po vsem Jadranu, največ pa jih je okoli otoka Vis, ker je bilo tam zavezniško letališče. Tam so pristajala poškodovana zavezniška letala, a mnogim od njih ni uspelo in so končala v morju. Vendar pa Visu pripisujejo zasluge za rešitev več kot 4000 zavezniških letalcev, ki bi sicer padli v morje, ko bi poskušali doseči svoje baze v južni Italiji.

Težava pri fotografiranju velikih razbitin je horizontalna vidljivost pod vodo, ki je odvisna od prosojnosti vode in seveda od globine – večja kot je globina, manj sončne svetlobe prodre do dna. Ker vidljivost v najboljšem primeru ne presega 30–40 metrov in to takrat, ko je morje zelo čisto, še vedno ne moreš ujeti ladje, dolge 60 metrov ali več, v enem kadru. Zelo pogosto vidljivost ne presega 3–4 metrov in takrat je fotografiranje širokih panoramskih posnetkov nemogoče. Zato fotografiramo posamezne značilne dele ladje, pri čemer kombiniramo naravno sončno svetlobo in umetno osvetlitev iz podvodnih bliskavic.

Ko se prvič potopim na razbitino, še posebej, če ne vem natančno, za katero ladjo gre, je to adrenalinsko raziskovanje in spoznanje, da so bile moje oči prve, ki so videle to ladjo po potopu, zame fantastičen občutek. Še posebej čustven postanem, ko vem, da so na ladji umrli člani posadke in/ali potniki. Te tragedije, ki so se zgodile pred davnimi časi, so prizadele številne družine in pri tem ne morem ostati ravnodušen.

Morje in podvodni svet sta polna presenečenj. Mene seveda fascinirajo razbitine in lahko rečem, da so name največji vtis naredile nedotaknjene antične razbitine na morskem dnu. Običajno gre za kup keramičnih amfor, ladijski tovor, ki je ostal kot edina vidna sled brodoloma, saj so leseni deli ladje že zdavnaj zgnili. Videti nedotaknjen starodavni brodolom je zame še posebej čustvena izkušnja.

Nevarnost je sestavni del potapljanja, a če se na potapljanje dobro pripravimo, potem to nevarnost in tveganje zmanjšamo na minimum, in to je najpomembnejše za varno potapljanje. Globoki potopi s seboj nosijo večjo stopnjo nevarnosti in prav tukaj sta tehnična priprava in načrtovanje najpomembnejši del potopa. Večkrat se nam je zgodilo, da so se nekateri člani ekipe zaradi zelo slabe vidljivosti izgubili na dnu, kar je vodilo v nekaj zelo neprijetnih minut, medtem ko smo se iskali v tisti megli. A ko smo se vsi spet našli in se dvignili na površje, sreči ni bilo konca.

Seveda je v Jadranu še veliko razbitin, katerih lokacije še danes niso znane, in upam, da jih bo moja ekipa nekega dne našla. Velika uganka za nas je na primer parnik Zrmanja, ki se je z vso posadko in potniki potopil 20. oktobra 1944 na poti s Krka v Reko (verjetno je naletel na mino) in katerega razbitine do danes še nismo našli. Že leta ga iščemo brez uspeha ...

Mislim, da železne razbitine najbolj ogroža korozija, ki neustavljivo napreduje in je ni mogoče preprečiti. Čez približno 100 let bodo vse te razbitine razpadle. Potapljaški turizem, ki je trenutno na Hrvaškem precej dobro reguliran, še ni izkoristil vsega potenciala, ki ga ponuja ta edinstveni podvodni muzej razbitin v Jadranu. Plenjenje različnih artefaktov z razbitin se je že dogajalo v preteklosti in se bo žal dogajalo še naprej, vendar imam občutek, da veliko manj kot prej, za kar se lahko zahvalimo ozaveščenosti samih potapljačev, pa tudi lastnikom potapljaških centrov, ki skrbijo, da se njihovi podvodni turisti ne dotikajo in ne vzamejo ničesar iz morja.

Primarni cilj je najti in zaščititi nedotaknjene starodavne razbitine na Hrvaškem, ki so jih v zadnjih 20 letih našli na desetine. To se izvaja na različne načine, najprej je treba lokacijo z zakonom zaščititi pred nepooblaščenim potapljanjem, nekatere so zaščitene z jekleno kletko, da z njih ni mogoče krasti amfor, pri nas pa se eksperimentalno uporabljajo tudi nadzorne kamere. Seveda vse to poteka v kombinaciji z lastniki potapljaških centrov, ki so spoznali, da je v njihovem interesu ohraniti razbitine in artefakte na njih, da jih lahko pokažejo drugim strankam.

Že prej sem omenil, da bodo vse te razbitine nekega dne izginile ali vsaj izgubile prvotno obliko, v kateri so zdaj. Moje knjige s podvodnimi fotografijami so zabeležile neki trenutek v njihovem "življenju" pod morjem in prihodnje generacije jih bodo prek tega lahko doživele.

Obstaja pa tudi pobuda za fotogrametrično snemanje razbitin in izdelavo njihovega 3D-digitalnega modela, kar odpira nove možnosti za njihovo predstavitev, na primer prek virtualnega digitaliziranega podvodnega muzeja. Nekaj takega v svetu že obstaja, primer je virtualni podvodni letalski muzej na Malti, v katerem je prikazanih več kot 100 razbitin letal iz druge svetovne vojne, ki ležijo v globinah Sredozemskega morja okoli Malte.

Absolutno menim, da so razbitine del našega podvodnega muzeja in bi kot take morale ostati na morskem dnu, saj se bodo tako najbolje ohranile vsaj za naslednjo generacijo ali dve. Dvigovanje razbitin nekaterih odlično ohranjenih letal bi bilo smiselno, če bi obstajal jasen načrt in finančna sredstva za njihov dvig, razsoljevanje, restavriranje, konzerviranje in razstavljanje v muzeju. Žal v naši državi danes ni ne zavedanja ne finančnih sredstev za nujnost ohranjanja zgodovinsko pomembnih letal, ker so takšni podvigi izjemno dragi.

Da. Prepričan sem, da Jadran skriva še veliko potopljenih skrivnosti in zgodovinskih zakladov, ki bi jih bilo vredno odkriti in zaščititi.