Razburkana sled ameriških jedrskih kitov

Pod Bidnovim vodstvom so ZDA končale svojo najdaljšo vojno, a je razmajan in skoraj ihtav umik iz Kabula povzročil nejevoljo in godrnjanje med zavezniki, ki so se pred dvajsetimi leti z Američani podali v Afganistan, nato pa bili soočeni z enostransko odločitvijo o času in načinu odhoda. Sledil je dogovor za hrbtom Francije, prve zaveznice Združenih držav, ki je Washington s Canberro in Londonom povezal v vojaški pakt in Avstraliji prinesel podmornice na jedrski pogon. V Parizu pa so besni ugotavljali, da so ostali brez milijardne pogodbe za dobavo svojih dizelskih plovil. Francija je prvič v zgodovini odpoklicala svojega veleposlanika v ZDA, zunanji minister Jean-Yves Le Drian pa je prav nič diplomatsko usekal, da so "Bidnove metode podobne Trumpovim, le da brez tvitov." Po komaj osmih mesecih novega predsednika v Beli hiši komentatorji že razmišljajo, ali bo moral resetirati svojo zunanjo politiko.

Po štirih letih glasnega ponavljanja Najprej Amerika, koketiranja z diktatorji in znašanja nad dotedanjimi zavezniki je Bidnovo zmago na ameriških volitvah pospremilo olajšanje, okrepljeno s pričakovanji o vrnitvi k bolj vključevalni politiki Washingtona. Toda novemu predsedniku se ne mudi hitro razgraditi celotne zapuščine, ki jo je prejel. Evropejci so že januarja ponavljali, da so pripravljeni nemudoma odpraviti carine, ki jih je naplavila Trumpova trgovinska vojna. Toda tudi po obisku Bele hiše v Bruslju njihovo jedro, zaščita za ameriške proizvajalec jekla in aluminija, ostaja še v veljavi. Razočaranje v EU je prineslo vztrajanje pri prepovedi potovanja v ZDA, medtem ko so v schengenskem območju odprli vrata Američanom. Šele v začetku minulega tedna je prišla napoved, da bodo tudi cepljeni prebivalci EU od novembra dalje lahko odšli v ZDA.

Podobno ameriški južni sosedje ugotavljajo, da so v veljavi ostala mnoga pravila in politike do priseljevanja iz časa prejšnje vlade, ki je podporo volivcev gradila z razpihovanjem strahov pred nedokumentiranimi migranti in prosilci za azil. Zadnje dni ogorčenje na ameriški levici sprožajo podobe pripadnikov obmejne policije, ki so se vala migrantov s Haitija lotili na konjskih hrbtih in jih naganjali kot živino. Vlada je z letali množično vračala ljudi – nekateri med njimi so se več let čez Srednjo Ameriko prebijali proti ZDA – nazaj na karibski otok, ne da bi jim dopustila vložiti prošnjo za azil. Brian Katulis, strokovnjak za zunanjo politiko v naprednjaški mnenjski organizaciji Središče za ameriški napredek (CAP), pravi, da je v ameriški politiki prevladala bunker mentaliteta, po kateri "najprej in predvsem skrbimo zase, ukvarjanje s stvarmi, ki so na drugi strani ograje, pa je omejeno."
 

Nizkokalorična ponovitev 

Ugibanje, kakšna bo/je strategija nove vlade na področju zunanje politike, se je začelo, še preden so demokrati zmagali na predsedniških volitvah, v zadnjih mesecih pa se vrstijo članki o "Bidnovi doktrini". Prva mnenja o vrnitvi k ohranjanju svetovne ureditve po koncu hladne vojne in otoplitvi odnosov z zavezniki so zamenjala ugotovitve, da smo priča diplomatsko obrušeni različici Trumpovega grobega nativizma oziroma po Katulisu bunker mentalitete. Iz predsedniških besed je še vedno mogoče razbrati prvo, poudarjanje sodelovanja, branjenje demokracije, ameriško diplomatsko vodenje sveta, dejanja kažejo na drugo. Kar niti ni presenetljivo, Biden je že od vsega začetka poudarjal, da "moramo pri vsakem dejanju našega delovanja v tujini imeti v mislih ameriške delavske družine". Takšna "zunanja politika za srednji razred" pa je le na lepši način ubesedeno, da ameriški odnos do sveta oblikujejo domače javnomnenjske ankete.

Trump je morda politično neartikuliran naturšček, ki ne ve veliko in nima potrpljenja, da bi se česar koli naučil. Toda če kaj, ga odlikuje izbrušen občutek za razpoloženje in strahove volivcev. Podobno velja za Bidna, ki je bil vedno nekoliko skeptičen do rahlo snobovskih intelektualcev v sedanjem vrhu demokratske stranke, imenoval jih je brezsrčni tehnokrati, razživel pa se je ob stresanju rok in sejanju dovtipov. In delavski Joi iz njegovega Scrantona v Pensilvaniji so po dveh desetletjih vojn naveličani ameriškega urejanja sveta, znova se vračajo k izolacionizmu in ne zaupajo odpiranju mej v globaliziranemu svetu. Zato v sedanjem ekonomskem nacionalizmu podpirajo carine kot rešitev za domače tovarne in so pripravljeni graditi zidove, ker za njimi upajo v delovna mesta za Američane, ne za priseljence, ki delajo tudi za drobiž. Biden je tako na trenutke lahko druga plat istega kovanca, čemur Katulis pravi nizkokalorična Najprej Amerika.

Hkrati razume, da so mnogi izzivi ZDA nadnacionalni in ne poznajo meja, pa naj gre za pandemijo, podnebne spremembe, digitalno varnost ali globalno oskrbovanje z energijo. Rešiti jih je mogoče le z mednarodnim sodelovanjem, iz najvišjih krogov okoli nove vlade pa so še pred prevzemom oblasti prihajala zagotovila, da bodo ZDA poudarek namenile diplomaciji, "ta mora biti prvo orodje v mednarodnih odnosih, stvari doseže za precej nižjo ceno, tako finančno kot z vidika ameriških življenj, kot uporaba vojske," je dejal Bidnov direktor osrednje obveščevalne agencije Cia William Burns. Tudi sam nekdanji diplomat. Prvih šest mesecev je tako zaznamovala ponovna krepitev skrhanih odnosov z zavezniki v Evropi in Aziji. Zato je nenadno slonovsko topotanje po diplomatskem parketu toliko bolj presenetilo.
 

Nevodeni izstrelek

Morda je del krivde mogoče pripisati razglašenosti ameriškega diplomatskega aparata. Ob koncu Trumpovega vodenja države so ameriški naprednjaški analitiki skušali oceniti, koliko škode je povzročila njegova vlada na področju zunanje politike in ali lahko sedanji zunanji minister Antony Blinken vlije novo moč v oslabelo birokracijo. Njegova predhodnika naj bi vsak na svoj način razmajala State department in vrezala globoke brazgotine. Rex Tillerson s hladnim korporacijskim vodenjem in ostrimi rezi v proračun, Mike Pompeo z zadirčnim odnosom do osebja in izrabljanjem ustanove bolj za strankarsko kot državno politiko. Ministrstvo je zapustilo veliko izkušenih diplomatov, tretjina vodilnih mest je bila ali nezasedenih ali zapolnjenih z začasno imenovanimi uradniki. Blinken je pred prevzemom dela opozarjal, da bodo posledice čutili "več generacij, ne le nekaj let."

A so hkrati iz vrst ministrstva hitro začele prihajati (anonimne) kritike, da sedanje vodstvo prepočasi uvaja spremembe in je premalo odločno pri sprejemanju novih politik. Bela hiša "uporablja pravi besednjak," toda hkrati ne kaže pravega napredka, menijo izkušeni diplomati. Mnogo dvomov vzbuja sam Biden, kot dolgoletni senator ima veliko zunanjepolitičnih izkušenj, a hkrati veliko prtljage. V kampanji je obljubljal, da se Washington ne bo več dobrikal diktatorjem, čeprav je denimo sam dolga leta zagovarjal egiptovskega avtokrata Hosnija Mubaraka, kot podpredsednik je bil eden njegovih zadnjih podpornikov v Washingtonu. Čeprav je sedaj odločen nasprotnik vojaških posredovanj, je v senatu podprl prav vsa. Sedaj se iz krogov okoli njega širijo poročila, da naj bi imel zelo odločna stališča na področju zunanje politike in da je lahko zelo trmast ter ne dopušča drugačnih mnenj.

Dvome sejejo tudi številni nekdanji sodelavci, Robert Gates, ki je vodil Pengaton v času Georga Busha mlajšega in Baracka Obame, je v avtobiografiji zapisal, da "je imel Biden v zadnjih štirih desetletjih napačno mnenje o skoraj vsakem pomembnem zunanjepolitičnem in varnostnem vprašanju." Podobno je v svojih spominih njegove izlete v povsem drugačne poglede od ostalih označil Ben Rhodes, tesen sodelavec Obame za nacionalno varnost, "v situacijski sobi je včasih lahko (bil) nevodeni izstrelek". Publicist Richard Ben Cramer je v knjigi o predsedniški kampanji 1988, prvem poskusu takrat še ne zelo znanega senatorja, da se prebije v predsedniško palačo, zapisal "Joe Biden je imel pogum. Pogosto več poguma kot pameti." In seveda znamenit, čeprav nikoli potrjen citat anonimnega vira, po katerem naj bi Obama dejal "Ne podcenjujte Joejeve sposobnosti, da zaj..e stvari."
 

Sporočilo samemu sebi

To še zdaleč ni pogled publicista Steva Clemonsa, ob koncu Obamove Bele hiše je za takratnega podpredsednika dejal, da je zunanjepolitični realist, ki pa tudi v diplomaciji stavi na osebni pristop, zunanja politika je zanj logični podaljšek osebnih razmerij, pri čemer je treba delovati z veliko manj podatki. "Ugotoviti moraš, kakšna je širina voditelja (s katerim imaš opravka) ... kaj je realistično dosegljivo ... da lahko bolj utemeljeno presodiš, kaj bodo naredili ali o čem se lahko strinjata, da ne bo naredil," je dejal Clemonsu. Obama mu je prepuščal najbolj kisle limone, težavne pogovore, ki niso pritegnili pozornosti javnosti in ki so zahtevali skoraj vsakodnevno pozornost. Biden je ob koncu njunih dveh mandatov nasledniku – takrat so še vsi verjeli, da bo naslednica – prek eseja v časniku Foreign Affairs sporočil "naslednja vlada bo morala poenotiti zahodno hemisfero, poglobiti naša zavezništva in partnerstva v Aziji, upravljati zahtevne odnose z regionalnimi silami ter se ukvarjati z nadnacionalnimi izziv, kot so podnebne spremembe in terorizem."

Izkazalo se je, da je šlo za sporočilo samemu sebi. Ob zatonu Rusije, ki je kljub spretni uporabi asimetričnega vojskovanja zdrsnila na raven regionalne sile, in vzponu Kitajske, ki gospodarsko tekmo vse bolj preliva tudi v oboroževalno, Biden uresničuje zasuk k Aziji. Tega je napovedal že Obama, a so azijske zaveznice doživele desetletje razočaranj. Zveza z Avstralijo in Veliko Britanijo, sedaj razvpiti AUKUS, pomeni novo ravnovesje sil na Tihem oceanu in potrditev, da je ta postal osrednje mednarodno torišče. ZDA so pokazale, da ne bodo več slabokrvni partner svojim zaveznicam, sedaj morajo vojaško čvrstost nadgraditi z diplomatsko spretnostjo, s katero bodo Peking prepričale v dialog in sodelovanje, ne pa dopustile zdrsa v novo hladno vojno. Ta je manj verjetna tudi zaradi gospodarske prepletenosti ZDA in Kitajsko, kar je pokazala tudi Trumpova trgovinska vojna.

Za zdaj še vedno edina vojaška super sila bo precej težje uveljavila svojo težo pri gospodarski tekmi. Peking je že sedaj največji trgovski partner večine držav v regiji, s pobudo gospodarskega pasu in svilene poti pa le še utrjuje svojo prevlado. Ameriški mehanizem za financiranje razvoja je ob njej le bledi palček, ob politični razklanosti ZDA pa je zelo malo verjetno, da bi se lahko poenotili za vključitev v tihomorsko partnerstvo (TPP). Prostotrgovinski sporazum so v Washingtonu zasnovali kot gospodarsko protiutež Kitajski, a so se nato pod Trumpom od njega odmaknili. Nova povezovanja je naznanil vrh štirih azijsko-tihomorskih držav, oživela varnostna zveza Japonske, Indije, Avstralije in ZDA je še eden od ameriških poskusov, da ustvari protiutež kitajski rasti in vplivu. Senca na zahtevni diplomatski nalogi je ponesrečeno lomastenje ameriške vlade z evropskimi zaveznicami, ki so lahko upravičeno užaljene.
 

Evropsko kujanje 

Nauk za EU je, da bo brez jasne in poenotene varnostne in zunanje politike vse bolj peto kolo. Z ameriškega vidika je unija muhast sogovornik, ki želi najti svojo neodvisno pot in strateško avtonomijo, a je hkrati zapletena v nenehne notranje spore, tako hude, da se je drugi največji trg izločil iz skupnega sistema. Ali pa notranja nesoglasja zavija v izraze, kot je Evropa več hitrosti. Hkrati se kljub letom pozivov, naj okrepijo svoje obrambne izdatke na dogovorjena dva odstotka proračuna, tega ne držijo, ob rahlem vihanju nosu pa se stiskajo pod ameriški vojaški dežnik. Diplomatska žajfnica, ki so jo uprizorili v Parizu zaradi les perfides anglo-saxons, je na videz poenotila odziv v Bruslju, a v ozadju so se slišale tudi skrbi, da Francija kontinent zaradi užaljenega ega vleče v nepotreben spor. 

Vzpon avtoritarne Kitajske je ob vseh skrbeh Washingtona tudi svojevrstno darilo. Ob globoki politični razdeljenosti države, v kateri dejansko obstajata dva vzporedna politična svetova, je zunanja grožnja – četudi nekoliko napihnjena, saj je denimo pekinški vojaški proračun še vedno le tretjina ameriškega – eden redkih še povezovalnih elementov. Podmorniški dogovor je tako denimo osrečil takšne zunanjepolitične jastrebe, kot je nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton. Ob tem, ko je Trump domiselno razpihal strupene strahove, ki se pretakajo pod ameriškim površjem, in eno od dveh strank potisnil v strmoglavljanje proti protofašizmu, je "Bidnova doktrina" tako tudi notranjepolitično orodje za premoščanje vse hujše ideološke ločnice. Pomembno je, da v njej ohrani diplomacijo in sodelovanje kot glavni orodji za oblikovanje bolj povezanega in prepletenega sveta.