Bratovščina svetega Pija X., ki že desetletja nasprotuje reformam Katoliške cerkve, je v sredo izvedla slovesnost posvetitve štirih škofov, enega iz Švice, enega iz Francije in dveh iz Združenih držav Amerike. Obred je potekal v švicarski vasi Ecône, spremljala pa ga je množica vernikov in duhovnikov, poroča The Guardian.
Posvetitev je vodil škof Alfonso de Galarreta, ki je bil tudi sam leta 1988 posvečen brez papeškega dovoljenja. Po cerkvenem pravu takšno dejanje pomeni samodejno izobčenje, zato zdaj izobčenje grozi tako njemu kot štirim novim škofom.
- Posvetitev štirih škofov Bratovščine svetega Pija X Profimedia
- Posvetitev štirih škofov Bratovščine svetega Pija X Profimedia
- Posvetitev štirih škofov Bratovščine svetega Pija X Profimedia
- Posvetitev štirih škofov Bratovščine svetega Pija X Profimedia
Papež Leon XIV. je tik pred slovesnostjo skušal preprečiti posvetitev in jo označil za "shizmatično dejanje" ter "greh izjemne teže". Kljub temu so v bratovščini vztrajali, da gre za "sveto dolžnost" v obrambo tradicionalnega nauka Cerkve, pri čemer so poudarili, da kazni Vatikana po njihovem mnenju nimajo veljave.
Bratovščina svetega Pija X., ustanovljena leta 1970, zavrača ključne reforme drugega vatikanskega koncila, med drugim bogoslužje (na primer maše) v lokalnih jezikih namesto izključno v latinščini. Čeprav gre za odcepljeno skupino, ima pomembno podporo v državah, kot so ZDA, Francija in Argentina, ter šteje skoraj 1.500 duhovnikov, bogoslovcev in drugih članov, navaja The Guardian.
Dogodek velja za prvo večjo krizo pontifikata papeža Leona XIV., ki je po izvolitvi cerkveno enotnost postavil med glavne prioritete. Spor obenem obuja spomin na leto 1988, ko je ustanovitelj Bratovščine svetega Pija X., nadškof Marcel Lefebvre, prav tako brez dovoljenja Vatikana posvetil štiri škofe, zaradi česar je bil izobčen.
Shizma ali razkol v verskem kontekstu pomeni formalno ločitev od cerkvene skupnosti in zavračanje avtoritete njenih voditeljev. V Katoliški cerkvi se izraz uporablja za dejanja, s katerimi posamezniki ali skupine zavrnejo papeževo vrhovno oblast ali pretrgajo občestvo s člani Cerkve, ki so podrejeni papežu. To je resno kanonsko prekršek, ki pogosto vodi do izobčenja, saj spodkopava enotnost Cerkve.
Drugi vatikanski koncil, ki je potekal med letoma 1962 in 1965, je bil zgodovinski zbor vseh katoliških škofov, ki je temeljito preoblikoval delovanje Katoliške cerkve v sodobnem svetu. Med ključnimi spremembami je bila uvedba bogoslužja v narodnih jezikih namesto latinščine, večji poudarek na ekumenizmu oziroma dialogu z drugimi krščanskimi in nekrščanskimi veroizpovedmi ter večja vključenost laikov v cerkveno življenje. Koncil je bil namenjen posodobitvi Cerkve, kar pa je sprožilo odpor med tradicionalističnimi skupinami, ki so v teh spremembah videle nevarno odstopanje od cerkvenega izročila.
Izobčenje ali ekskomunikacija je najstrožja cerkvena kazen, ki jo lahko doleti katoliškega vernika. Gre za izključitev iz cerkvenega občestva, kar pomeni, da oseba ne sme prejemati zakramentov, kot sta obhajilo ali spoved, in ne sme opravljati nobenih cerkvenih služb ali funkcij. Namen izobčenja ni zgolj kaznovanje, temveč tudi opomin, s katerim želi Cerkev posameznika spodbuditi k kesanju in vrnitvi v cerkveno skupnost.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.