Leta 2022 je Putin v Ukrajino napotil svoje vojake v neizzvan napad na demokatično državo. Njegova invazija je povzročila mnoge izgube, tako na eni kot na drugi strani. ZDA so denimo svojo vpletenost doslej večinoma omejile le na zračne napade na Iran, čeprav predsednik Donald Trump ne izključuje povsem napotitve kopenskih sil v to bližnjevzhodno državo.
Če potegnemo vzporednice, vidimo, da so v obeh vojnah cilji te "vojaške intervencije" bili predstavljeni drugače, pravna utemeljitev, kot pravijo strokovnjaki, pa sploh ne obstaja, piše Guardian.
Prvotne ameriške izjave so napade predstavljale kot poskus preprečitve iranskega jedrskega oboroževanja, uradniki so poudarjali tudi cilj oslabitve iranskih raketnih zmogljivosti in vojaške infrastrukture. A cilji so postajali drugačni in tudi vse bolj ambiciozni. Trump je nenadoma spremenil retoriko, dejal, da bi moralo biti zamenjano iransko vodstvo, pozneje pa pozval še k "brezpogojni predaji" Teherana.
Enako je bilo v ruski vojni proti Ukrajini, kjer je Kremelj večkrat spremenil svoje cilje. Ko je Putin sprožil invazijo, je dejal, da je cilj "demilitarizacija in denacifikacija" Ukrajine. Ko se je vojna podaljševala, je Kremelj konflikt vse pogosteje prikazoval kot boj za zaščito rusko govorečih prebivalcev v vzhodni Ukrajini in zagotovitev nadzora nad ozemlji, ki jih je Moskva pozneje skušala priključiti.
Rusi in Američani delovali obrambno?
Obe strani sta svoje posege prikazovali kot obrambne, pri čemer sta se obe sklicevali na trditve, da sta ukrepali, da bi preprečili neposredno grožnjo. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je prejšnji teden dejal, da ZDA "te vojne niso začele, a jo bodo pod predsednikom Trumpom končale".
Podobno smo že slišali iz ust predsednika Putina. "Vojne v Ukrajini, tako imenovane vojne, nismo začeli mi," je dejal februarja 2022. "Mi jo poskušamo končati."
Ne Putin ne Trump najbrž tudi nista pričakovala, da se bo njun "kratek poseg" razvil v nekaj dolgotrajnega. Putin je očitno verjel, da bo obsežna vojna v Ukrajini trajala le nekaj tednov in da bo lahko hitro ponovil operacijo v kateri je zasedel Krim. Trump pa se je v spopad podal okrepljen z navideznim uspehom ameriške operacije v začetku tega leta, v kateri so zajeli venezuelskega predsednika Nicolasa Madura.
Veliko nam pove tudi to, da so se nekateri ameriški uradniki in Kremelj izognili, da bi o svojih dejanjih govorili kot o "vojnih dejanjih", temveč so se bolj nagibali k intervenciji, operaciji ...
Štiri leta po začetku invazije Putin še vedno ni uporabil besede "vojna" in vztraja pri "posebni vojaški operaciji". Podobno tudi v Washingtonu. Ko so predsednika predstavniškega doma Mikea Johnsona prejšnji teden vprašali, ali ameriško delovanje pomeni vojno, je odgovoril, da gre za "omejeno operacijo".
In nenazadnje je bila tu še reakcija političnih in medijskih elit. Velik del ruske javnosti, ki je bila na začetku zgrožena nad invazijo na Ukrajino in je sprva grozila, da Putinovih ciljev ne bo podprla, pa je sčasoma le stopila ob bok ruskemu predsedniku z argumentom, da pač mora dokončati to, kar je začel.
In hitro se pojavlja podobnost, ko ameriški komentatorji, sicer ostri kritiki ruske invazije, sami težko ohranjajo pokončno držo, ko je v vojni njihova lastna država.
"Ko naši predsedniki sprejmejo odločitev za vojni pohod, četudi se z odločitvijo in postopkom ne strinjam, kot je primer naše trenutne vojne z Iranom, še vedno želim, da naše oborožene sile zmagajo," je na omrežju X zapisal Michael McFaul, nekdanji ameriški veleposlanik v Moskvi pod Barackom Obamo in pogost Trumpov kritik.
Po poročanjih medijev je Trump nedavno odprl možnost napotitve elitnih enot v Iran za zavarovanje iranskih zalog obogatenega urana. V zgodnjih dneh invazije na Ukrajino je Rusija prav tako napotila elitne desantne enote za zasedbo ključnega letališča pri Kijevu.
Danny Citrinowicz, sodelavec Atlantic Councila, je v komentarju ameriško-izraelske kampanje v petek posvaril, da "ko strateški cilji postanejo preveč ambiciozni ali nerealistični, lahko celo uspešna vojaška kampanja postopoma zdrsne v vojno izčrpavanja."
"Da bi se temu izognili, je nujno določiti jasne, realistične cilje, takšne, ki jih je mogoče izmeriti in ki določajo jasno točko, pri kateri se kampanja lahko konča," je dodal v objavi na omrežju X.
Vladimir Frolov, upokojeni ruski diplomat, je suhoparno odvrnil: "Zveni znano."
